»Pitna voda ni luksuz. Je osnova za preživetje ljudi. In tudi za razvoj podeželja,« pravi Sabina Prijatelj iz ribniške vasi Finkovo, ki je vsega 800 metrov oddaljena od regionalne ceste Kočevje–Ljubljana. Že več let si prizadeva, da bi pet vasi z Velikih Poljan priključili na javno vodovodno omrežje, ker zdaj v gospodinjstvu uporabljajo vodo, ki se s streh nateče v kapnice. Niso edini. Po zadnjih podatkih iz leta 2012 je v Sloveniji kar 265.847 ljudi oziroma 12,9 odstotka vseh, ki niso priključeni na javno vodovodno omrežje.

»Pri nas je bilo že kar nekaj smeha, ki je v resnici zelo trpek: imamo optiko, torej najboljše mogoče spletne povezave, pijemo pa vodo iz kapnic, ki jo prekuhavamo,« pravi Slavko Starc iz ribniške vasi Makoše. Ne dvomi, da bi tudi za državo morala biti pomembnejša čista pitna voda kot odličen signal za televizijo.

Še slabše je na drugem koncu Slovenije, na Goričkem, kjer se družina Gral iz Ocinja skoraj vsak dan sprašuje, ali bodo imeli dovolj tekoče vode za pitje, osebno higieno in gospodinjska opravila. Za njihovo hišo je rezervoar, ki ga prostovoljni gasilci enkrat na teden napolnijo z vodo, s katero se potem oskrbuje vsa vas, ki ima 45 prebivalcev. »Vsi bi si želeli, da bi voda pritekla vedno, ko odpremo pipo,« pravi Marija Gral.

Tudi Sevrovi v Večeslavcih, prav tako na Goričkem, priklopa na javno vodovodno omrežje še nimajo. Stanko in njegova žena imata lastni vodni vir, zato prevelikega pomanjkanja ne čutita, vendar to vodo lahko uporabljata le za sanitarne potrebe. Za kuhanje in pitje jo kupujeta v trgovini. »Predstavljajte si, da imamo v 21. stoletju v državi, ki je tako vodno bogata, takšne probleme,« pravi Stanko.





Podobne zgodbe so v Istri, v vasici Dvori pri Movražu, tik ob meji s Hrvaško, kjer imajo staro vodovodno omrežje, ki so ga zgradili vaščani. Rižanski vodovod jim v rezervoar dovaža vodo, a je, pravi Dušan Arko, predsednik Krajevne skupnosti Gračišče v koprski občini, velikokrat oporečna. Čeprav ima koprska občina 99,8-odstotno pokritost z javnim vodovodom, je zaselkov, kot so Dvori, še nekaj.

Poleg tega da je pri vodi iz zasebnih zajetij in vaških vodovodov možno, da ni neoporečna, je ta voda lahko tudi draga, pravi Sabina Prijatelj: »Letos nam je vode enkrat zmanjkalo in so nam s cisterno pripeljali pet kubičnih metrov, kar nas je stalo 25 evrov. Kolikšen bi bil strošek v sušnem letu, če kubični meter vode stane pet evrov?« Ribniški občinski svet bo zato na prvi naslednji seji obravnaval odlok, s katerim bodo izenačili ceno kubičnega metra vode iz javnega vodovoda, ki stane 80 centov za kubični meter, s ceno dovoza vode v zasebna zajetja oziroma vaške vodovode.


 

»Naš« vodovod

Ni redko, da ljudje »svojega« vaškega vodovoda ne dajo. »Ponekod je treba počakati na menjavo generacij,« pravi Antun Gašparac iz javnega podjetja Hydrovod, ki deluje na širšem kočevsko-ribniškem območju. »Velikokrat je problem tudi miselnost, češ, če imam svoj vodovod, me voda ne stane nič,« pravi Luka Picej z oddelka za okolje in prostor v občini Laško, občini, ki je deset kilometrov oddaljena od občine Celje. Čeprav se zdi, da vsi prebivalci želijo imeti javni vodovod, se je zgodilo, da so cevovod speljali skoraj mimo hiš, a se ljudje niso hoteli priključiti. »Neki gospod nam je povedal, da je leta 2001 vzel kredit, da si je uredil zajetje in vodovod ter da zdaj ne bo plačeval komunalnega prispevka in se priključil na naš vodovod, ker mu tisti še dela,« pravi Luka Picej, ki še dodaja, da so komunalni prispevki v njihovi občini zaradi velikosti parcel lahko visoki in bi to res bil strošek.





V številnih vaseh, tudi v Lučinah na Gorenjskem, vasi z dvesto prebivalci na 639 metrih nadmorske višine, so upravljanje vaškega vodovoda prenesli na občino. Občina Gorenja vas-Poljane je spomladi prevzela upravljanje vodovoda, na katerem bi bila nujna večja obnovitvena dela. »Sami tako velike investicije ne bi zmogli, zato smo se v krajevni skupnosti odločili, da bomo naredili ta korak. Voda je bila pogosto oporečna, oskrba motena predvsem ob daljši suši ali intenzivnejših padavinah, vodo je bilo treba klorirati. Zdaj za vse skrbi občina. Po opravljenem zadnjem vzorčenju nismo dobili nobenega obvestila, da bi bilo treba vodo prekuhavati, zato sklepam, da težav ni več,« je v imenu KS Lučine pojasnila Mira Bizovičar. Prebivalci so se o prenosu vodovoda pod občinsko upravljanje enotno izrekli ob zadnjem popisu števcev.

Zgodbe o prenosu vodovodov pa se lahko tudi zapletejo kot na primer na Ribniškem. Prebivalci dveh vasi so za priključitev na javno vodovodno omrežje, dveh – s katerima imajo skupni vaški vodovod – pa ne. »Projekt bomo pripravili in upam, da bomo dobili denar za njegovo uresničitev, kar bo morda prepričalo tudi ljudi iz tistih dveh vasi, kjer zdaj niso za prenos upravljanja na občino,« pravi ribniški župan Samo Pogorelc. Vendar, dodaja, je zakonodaja jasna, kdo je odgovoren: »Župani smo dolžni skrbeti za zdravo in čisto pitno vodo.«
 

Mali vodovodi bodo ostali

»Vsi ljudje nikoli ne bodo priključeni na javni vodovodni sistem, ker imamo v Sloveniji preveč razpršeno gradnjo,« pove Antun Gašparac. Visokogorski kmetje vode iz studencev ne bodo zamenjali za klorirano, a čisto pitno vodo iz javnega vodovoda, prav tako bi bilo nerealno s cevovodi povezovati oddaljene vasi, ki imajo le še prebivalca ali dva. Luka Picej pravi: »Občina Laško je tako razseljena po vseh teh okoliških hribih, da do vseh vodovod preprosto ne bo mogel priti. Se gospodarsko ne izide.« Pa tudi zaradi zdravja ljudi to ne bo mogoče, saj v dolgih cevovodih, kjer zaradi malo ljudi ni velike porabe vode, voda zastaja in sčasoma ni več neoporečna.



Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) opravlja nadzor kakovosti pitne vode na vseh vodovodih, ki dobavljajo več kot deset kubičnih metrov vode na dan oziroma oskrbujejo vsaj 50 uporabnikov ali vsaj en javni objekt. Letos imajo v registru 855 vodovodov, kjer spremljajo kakovost vode, od tega jih je okoli 66 odstotkov v upravljanju javnih komunalnih podjetij, koncesionarjev ali občin v režijskem obratu, približno 34 odstotkov vodovodov je zasebnih. V Sloveniji smo izdali več kot 20.000 vodnih dovoljenj za lastno preskrbo. V NLZOH ocenjujejo, da se okoli sedem odstotkov prebivalcev Slovenije vsaj občasno preskrbuje iz zasebnih zajetij z manj kot 50 uporabniki, podatkov o kakovosti vode iz teh manjših in zasebnih vodnih virov pa nimajo oziroma jih ne spremljajo.



Največji odstotek neskladnosti predstavlja mikrobiološka onesnaženost. Iz leta v leto se povečuje delež vodovodov, kjer je treba stalno dezinfecirati pitno vodo, upada pa vsebnost pesticidov v pitni vodi.
 

Kje je meja?

In kako reševati probleme ljudi, ki želijo vodo iz javnega vodovoda? Največje infrastrukturne projekte s tega področja smo uresničili, pravi Antun Gašparac in dodaja, da je bilo tako in je še, da stroka pripravi svoje mnenje, občinska politika pa sprejme odločitev, kaj se bo urejalo. Kljub pravici do pitne vode mora obstajati meja, katere kraje povezati z vodovodnim sistemom, pravi sogovornik in nadaljuje: »Nismo tako bogati, da bi lahko vlagali v vas, ki bo v desetih letih popolnoma prazna.« Je pa tudi res, na kar opozarja Sabina Prijatelj, da se njena vas prazni tudi zaradi kapnic oziroma pomanjkanja osnovne infrastrukture, javnega vodovoda.