»Imamo ekscesno šolo, ki je polna hinavščine do otrok« (VIDEO)

V začetku decembra je Dušan Merc izdal svoj štirinajsti roman, ki ga je naslovil Slepe miši. A upokojenemu ravnatelju Osnovne šole Prule časopisi prostora na naslovnicah, radijske in televizijske postaje pa uvodnih minut v poročilih niso namenili zavoljo bogatega literarnega opusa, ampak zato, ker se je znašel na zatožni klopi. Zaradi zaščite dveh žrtev spolnega napada sošolcev pred petimi leti.

Merc je dvema devetošolcema prepovedal vstop v šolo zadnje tri dni šolskega leta junija 2013. Njegovo odločitev je pod drobnogled vzel šolski inšpektorat in po osmih mesecih izrednega nadzora zadevo predal tožilstvu. Po prvem Merčevem zagovoru novembra 2018 je okrožno tožilstvo v Ljubljani obtožni predlog, v katerem so mu očitali nevestno delo v službi, umaknilo. Po proučitvi dokumentacije spisa so ocenili, da mu ni mogoče očitati, da je bila zaradi njegovega ravnanja učencema kršena ustavna pravica do izobrazbe. Z odločitvijo tožilstva, da mu zaradi ravnanja, ki se mu zdi pravilno, ne bo treba stopiti pred roko pravice, je zadovoljen.
 

Zagovarja, kar verjame, da je prav

Konkreten dogodek in njegove posledice pa so dobili širši okvir. Ob tem sodnem postopku so se v javnosti odprla številna vprašanja, povezana z delovanjem našega šolskega sistema, ministrstva in politike v tem resorju, pa tudi o šolskem inšpektoratu, načinu njegovega delovanja, pristojnostih in prioritetah. Postopek, v katerem se je znašel šestinšestdesetletni nekdanji ravnatelj, pa je v družbi sprožil razprave o tem, kaj sta etično ravnanje in pokončna drža, o pomenu spoštovanja lastnih načel in zagovarjanja vrednot pa tudi o spoštovanju zakonov, pravilnikov in pravil.



Dušan Merc, ki je kar 32 let vodil Osnovno šolo Prule, je tudi tokrat upravičil sloves, ki ga že desetletja spremlja v javnosti – izražal se je brez dlake na jeziku in izjemno ostro do ljudi in pojavov, s katerimi se ne strinja, zaradi česar so se mnogi odločno postavili na njegovo stran, izražali tudi pripravljenost, da protestirajo pred sodiščem, in mu ploskali, marsikdo pa tudi ne. A mu morajo tudi tisti, ki oporekajo njegovim ravnanjem in razmišljanjem, priznati, da si malokdo upa tako neposredno stvari poimenovati z njihovim imenom in ubesediti svoja stališča.




 

Glasno o nesmislih

​Diplomirani literarni komparativist, ki se je ob pedagoškem delu posvetil pisanju – njegov prvi roman je bil Galilejev lestenec, kasneje so se med drugimi zvrstili Sarkofag, Dantejeva smrt, Zadnji roman, Slepi potnik, Pedagoški triptih, Šesta knjiga sanj – je neusmiljen do šolske politike in tistih, ki jo krojijo. V intervjuju za Delo pred slabimi tremi tedni je tako med drugim dejal, da je problem ministrov, da po Slavku Gabru in Žigi Turku ni bilo niti enega, ki bi imel vizijo in bi vedel, kaj storiti.



O sebi pravi, da je bil zelo težko vzgojljiv otrok, tako da je v profesionalnem življenju – pedagoško pot je začel kot srednješolski učitelj slovenščine na policijski šoli v Tacnu – razumel tiste, ki so jezo in nemoč izražali na načine, ki se večini ne zdijo prav primerni. Je pa večkrat opozoril, da so veljavni predpisi neživljenjski. Če bi se incident, kakršen se je zgodil spomladi 2013, ko sta devetošolca vrstnici utapljala v bazenu, ju spolno zlorabila in se potem še norčevala iz njiju, zgodil sredi šolskega leta ali če bi imel opraviti z nekom, ki razpečuje drogo po šoli, kot ravnatelj ne bi imel ustreznega instrumenta za ukrepanje. Prepričan je, da bi za hude ekstremne primere ministrstvo moralo prilagoditi zakonodajo tako, da bi jih začasno šolali na domu. Medtem bi izvedli proces okrepitve žrtve in socializacije storilcev, s katerim bi jim vzbudili občutek empatije. Da jih ne bi samo kaznovali, ampak sociopatske oblike po odstranitvi tudi nazaj vključili.



»Imamo ekscesno šolo, ki je polna hinavščine do otrok,« je prepričan Dušan Merc, ki ministrstvu in strokovnim svetom očita, da učencem nalagajo vedno več, vsega se učijo v ogromnih količinah, skoraj desetina otrok potem potrebuje dodatno strokovno pomoč. Ker je šola napačna, ne oni, otroci so pravi, pravi oče dveh odraslih otrok, ki si bo iztekajoče se leto posebej zapomnil po rojstvu dveh vnukov.
 

Učiteljstvo je neverjeten poklic

Merc trdi, da je učiteljstvo neverjeten poklic, otroci vam sledijo, vi vlagate vanje in od njih dobivate rezultate. To je evokacija, pravi Ljubljančan, ki je odraščal v stavbi, kjer je danes Banka Slovenije.

Pogreša deontologijo učiteljstva, ki je bila po njegovem mnenju včasih jasna. Vzgojni in izobraževalni problemi so vse večji, ker otroci ne morejo slediti vsemu, kar si izmisli birokracija, je kritičen upokojeni ravnatelj, ki ne prizanaša niti staršem. Očita jim, da so vdrli v šolo, in s celo vrsto anekdot ponazori, kakšne pritiske izvajajo na učitelje in ravnatelje, način imenovanja teh pa je takšen, da zlasti v manjših krajih omogoča tudi županom in občinskim svetom, da se vmešavajo v kadrovske in pedagoške zadeve.

Ravnatelji imajo lahko dobre namene, ampak pri tem naletijo na ovire v svetu zavoda, na ministrstvu, v kolektivu, sindikatu. »Nepojmljivo je, kako ti hočejo vsi vzeti identiteto. Ljudje pogosto ne zdržijo teh pritiskov. Jaz sem bil nesramen kot ravnatelj, ker drugače ne zdržiš.« A se zdi, da je kljub temu številnim, s katerimi je delal, ostal v dobrem spominu. Za snemanje kratkega prispevka, ki bo spremljal njegovo nominacijo za Delovo osebnost leta, smo se srečali streljaj od njegovega nekdanjega delovnega mesta. Prav tedaj je šla mimo nas skupina sedanjih učencev prulske osnovne šole in prav vsak otrok je spoštljivo pozdravil nekdanjega ravnatelja, v roko so mu segle in zaželele vesele praznike vse učiteljice, ki so jih spremljale.