Hitre korake naj nadomesti tehtna javna razprava

Ljubljana – Vprašanje medicinske pomoči pri umiranju ali samomoru sega daleč onkraj medicine in zadeva pravo, filozofijo, družbo, religijo in finance. Večina si je enotna le v tem, da gre za zagato, ki bi jo morali reševati brez populističnih primesi, ki razvodenijo in razvrednotijo pomembnost tematike.

Če bi pri nas želeli izvajati evtanazijo, bi za to morali spremeniti del ustave, ki določa nedotakljivost človeškega življenja, kar je pri zahtevanih 60 poslanskih glasovih skoraj neizvedljivo. Politika se namreč s tem vprašanjem ni kaj prida ukvarjala, vendar je v zadnjem času o njem vse več debat, tudi zaradi peticije za njeno ureditev.

Ko smo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami na Delu med strankami opravili anketo, ali bi podprli zakon o pravici do smrti, smo dobili le dva neizpodbitna odgovora – podprli bi ga v SD in Levici, druge stranke so mu nasprotovale ali do njega niso imele stališča. Zato bodo njegovi podporniki v civilni družbi verjetno morali iskati drugačne poti.
 

Ošlaj: Evtanazija ni vprašanje, temveč odgovor

Že danes ima bolnik možnost, da, izhajajoč iz zakona o pacientovih pravicah, zavrne zdravstveno oskrbo, a le tisti, ki je sposoben odločanja o sebi. Če to ni v skladu z njegovo najboljšo zdravstveno koristjo, ima zdravnik možnost, da pacienta ali njegovo družino poskuša prepričati o nasprotnem. Prav tako lahko pacient pozneje kadarkoli svojo odločitev spremeni.



Da evtanazija ni vprašanje, ampak odgovor, kako umirajočim in hudo bolnim omogočiti dostojanstveno smrt, je prepričan profesor filozofske antropologije Borut Ošlaj. O tem, kako prekiniti njihovo trpljenje, bi morali odpreti široko javno razpravo, meni, a se namesto k evtanaziji nagiba k alternativnim oblikam. Morali bi pretehtati tudi aktivnejšo pomoč pri končanju življenjske poti, ki naj postane diskrecijska pravica zdravnikov v izjemnih primerih, a ob dveh varovalkah: da je takšna presoja zdravnika in da gre za bolnikovo svobodno željo.

Še pomembneje pa se mu zdi na glavo obrniti zdravstveni sistem tako, da bodo zaposleni imeli dovolj časa za posvečanje umirajočim. »Javnost, religija in mediji naj nimajo dostopa do zadnjih trenutkov, ti naj bodo prepuščeni le bolniku, svojcem in zdravniku,« je pozval.
 

Evropsko sodišče zadržano

Evtanazija je (pre)trd oreh tudi za evropske sodnike. Z njo so se do zdaj le redko ukvarjali, izstopajo trije primeri. Prvič so sklenili, da iz pravice do življenja ne moremo izpeljati pravice do vzetja življenja; drugič, da oblast lahko zavrne dostop do smrtonosnih zdravil; in tretjič, da zdravniki lahko prekinejo umetno hranjenje bolnika.

Stališče sodišča je tako med vrsticami zelo zadržano, odločanje o težkih moralnih dilemah pa zaradi pomanjkanja konsenza dopušča državam, je pojasnil Jan Zobec, predsednik Slovenske komisije pravnikov in nekdanji ustavni sodnik.

Pri evtanaziji naletimo na podobne zadržke kot pri smrtni kazni, ugotavlja Vid Jakulin, eden od piscev slovenskega kazenskega zakon. Oba scenarija predvidevata »rablja«, če bi evtanazijo uzakonili, bi zdravnike pripeljali v položaj, ko bi morali storiti nekaj, česar jim stanovska zaprisega in etični kodeks ne dovoljujeta. Da bi to rešili, bi morali uvesti ugovor vesti.