V osrčju svobodna odločitev in ohranjanje dostojanstva

Ljubljana – Smrt je del življenja. Ali ga človek lahko konča namesto drugega, je gotovo eno najzahtevnejših in najbolj občutljivih vprašanj etike in družbe. A vendar se številni posamezniki, tudi zdravniki, vse bolj nagibajo k pritrdilnemu odgovoru. Pobudo za pravico do pravne ureditve pomoči za »dobro«, »mehko« ali »lepo« smrt, kot pomenljivo imenujemo evtanazijo, je podprlo nekaj več kot 4700 somišljenikov.

Uzakonitev te možnosti ter spoštljivo in argumentirano javno razpravo ob tem je v začetku meseca podprlo 127 uglednih imen iz sveta znanosti, glasbe, gledališča, novinarstva, športa, prava, psihologije, filozofije in medicine. Zadnje je najpomembnejše, saj zdravniške organizacije temu ostro nasprotujejo.

Kljub temu so se javno izpostavili med drugim upokojeni specialist medicine dela in vodja ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Aleksander Doplihar, pediater Rajko Kenda, srčni kirurg Tomislav Klokočovnik, nevrolog Zvezdan Pirtošek, psihiatrinja in pediatrinja Anica Mikuš Kos, pediater in strokovnjak za varnost in kakovost v zdravstvu Andrej Robida in nekdanji minister za zdravje, internist Dušan Keber.
 

Zdravniki se »precenjujejo«

Filozof Igor Pribac je ob predstavitvi pobude orisal razkorak med javnim nasprotovanjem zdravnikov proti evtanaziji ter njihovim zasebnim zavzemanjem zanjo. Tudi Keber je pojasnil, da jo je najprej odklanjal, vendar je počasi prestopil med njene podpornike.

»Mlad zdravnik rad sprejme poslanstvo reševanja življenj, ne pa da jih uničuje. Vendar kot zdravniki precenjujemo svoje zmožnosti, da bi lahko vse trpljenje, ki ga morda niti ne razumemo, 'odstranili' s paliativno nego,« je poudaril.

»Pravna ureditev pravice do pomoči pri dokončanju življenja je ustreznejša od prepovedi, saj je skladnejša z idealom varstva človekovega dostojanstva. Tveganje zlorab je manjše od tveganja neznosnega trpljenja in zlorab, ki lahko doletijo človeka brez nje,« so med drugim zapisali pobudniki.
 

Državljani naklonjeni

Podpisniki navajajo, da je njeni uvedbi naklonjena večina državljanov. Anket, kako na to vprašanje gledamo na slovenskih tleh, resda ni veliko. Eno redkih smo leta 2015 pripravili na Delu ter izmerili, da jo je tedaj podpiralo 57 odstotkov anketiranih, a se je hkrati izkazalo, da so bili mnogi zmedeni glede njenega pravega pomena. Skoraj dve tretjini sta odgovorili, da evtanazija pomeni usmrtitev bolnika na njegovo željo.

Četrtina jih je menila, da se zgodi takrat, ko bolnika odklopijo od aparatov, ki ga vzdržujejo pri življenju. Slaba petina je odgovorila, da je evtanazija, ko zdravnik usmrti bolnika brez njegove želje, 14 odstotkov jo je razumelo kot pomoč pri samomoru.
 

Zlorabe kot izgovor

Podporniki evtanazije njeno uvedbo zagovarjajo tudi iz socialnih razlogov; medtem ko si bogatejši lahko privoščijo potovanje in stroške onkraj naših meja, so najšibkejši pri dokončanju življenjske poti prepuščeni sami sebi.



Čeprav nasprotniki »mehke« smrti radi navajajo, da se pri evtanaziji kaj hitro lahko zgodijo zlorabe, statistika v redkih državah – različne oblike poznajo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Kanadi, Kolumbiji ter Švici, petih državah v ZDA in eni avstralski –, kjer to možnost imajo, ta dvom ovrže. Da zlorab skoraj ne zaznavajo, je pred tremi leti poročala medicinska revija Jama.
 

Do sprožitve skozi ozko sito

Poleg tega lahko ta institut na naših tleh določamo po svojih pogojih. Države, ki so to možnost uzakonile, med drugim predvidevajo visok vstopni prag; od prostovoljne odločitve, ki jo mora posameznik sprejeti pri polni zavesti, določene starosti (večinoma dopuščajo le polnoletnim) in neozdravljive bolezni (ki jo potrdi več zdravnikov različnih specialnosti).

FOTO: Matej Družnik/Delo

Tomaž Gantar, nekdanji minister za zdravje in urolog, je pred časom za Delo predlagal, da bi o zeleni luči za evtanazijo morala odločati posebna komisija, sestavljena iz moralnih avtoritet različnih področij. Pri končni odločitvi bi posebno vlogo moral odigrati varuh človekovih pravic.
 

Izvajalčeva odločitev

Če zdravnikom vest ne dopušča sodelovanja pri teh procesih, je imunolog Alojz Ihan predlagal, da bi njihovo izvajanje lahko prepustili medicinskim sestram, zdravstvenikom, laboratorijskim delavcem, ki bi se seveda izobrazili o formalnih postopkih in kazenski odgovornosti ter znali v pogovorih s prosilcem objektivno ugotoviti njegovo odločitev in nemara prepoznati neželene pritiske nanjo.

Ugovor vesti poznajo tako v Belgiji kot na Nizozemskem.
 

Po svoje s svojim telesom

Zagovorniki evtanazije so prepričani, da je naša civilizacijska norma, da vsem trpečim zagotovimo dostojanstveno umiranje, dokončanje življenjske poti brez bolečin. Poleg tega se opirajo na dejstvo, da je naše telo samo naše, zato lahko z njim počnemo, kar želimo. Vse drugo je kršitev osebne svobode in navsezadnje temeljnih človekovih pravic.

To z mislijo ponazori tudi filozof Friedrich Nietzsche: »Obstaja pravica, po kateri kakemu človeku vzamemo življenje, a nobene, s katero bi mu lahko vzeli smrt: to je zgolj okrutnost.«