Ljubljana – V vse bolj razvnemajoči se razpravi o uzakonjenju evtanazije v Sloveniji boste težko naleteli na izraz »dobra smrt«, večkrat pa boste zasledili izraz »pomoč pri dokončanju življenja«. Prvi je dobeseden prevod besede evtanazija, drugi je njen opis, ki ga najdemo tudi v peticiji o uvedbi evtanazije v Sloveniji. Besede so pomembne. Beseda življenje nam je ljubša kot beseda smrt, pa čeprav je ta dobra in čeprav gre za dokončanje enega in edinega življenja, ki nam je dano.

Med ljudmi se je evtanazije prijelo tudi ime »umor iz usmiljenja«, dosedanje tolmačenje jo je največkrat opredeljevalo kot »pomoč pri dostojni smrti« oziroma kot »medicinsko pomoč pri umiranju« ali »medicinsko pomoč pri samomoru«. Očitno pa je v tem zadnjem nekaj motečega (samo ugibamo lahko, ali je to omenjena medicinska pomoč), zato se, kot smo napisali v uvodu, zadnje čase pri nas namesto tega pretežno uporablja izraz »pomoč pri dokončanju življenja«. A seveda bo, če bo pri nas kdaj uveljavljena evtanazija, nujno treba zelo jasno opredeliti, kdo so tisti, ki naj pomagajo pri tem dokončanju. Očitno je, da se to tudi pri nas, tako kot drugod, pričakuje od zdravnikov. Ti pri nas uvedbi evtanazije, razen posameznikov, za zdaj nasprotujejo – takšno je stališče obeh zdravniških organizacij, Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice.


Vsi, ki zadnje čase spremljajo spletna družbena omrežja in medije, bodo brez težav ugotovili, da so med tistimi, ki se opredeljujejo do evtanazije, večinoma njeni podporniki, zelo malo pa je tistih, ki ji nasprotujejo. A to nikakor ne pomeni, da takšnih ni oziroma da jih je manj kot prvih. Toda dejstvo je, da nasprotnike »dobre smrti«​, če izrazijo svoje mnenje, hitro doleti ostra zavrnitev in poduk, da so njihovi pomisleki o evtanaziji, predvsem strah pred možnostjo njene zlorabe, povsem neupravičeni. Kajti po besedah zagovornikov evtanazije bo ta veljala izključno za tiste, ki se bodo zanjo sami odločili. Pa je to res? Navsezadnje je tudi v peticiji za uvedbo evtanazije napisano, da »je tveganje zlorabe takšne pravice do pomoči manjše od tveganja neznosnega in neustavljivega trpljenja in zlorab, ki lahko doletijo človeka brez te pravice«. Tveganje zlorabe obstaja torej tudi po mnenju zagovornikov evtanazije. To sicer potrjujejo tudi izkušnje redkih držav na svetu, ki dopuščajo aktivno evtanazijo (torej tisto, ki vključuje dejanje, ki pripelje do smrti bolnika).

Evtanazije brez spremembe ustave ni mogoče uzakoniti

O etičnih dilemah v zvezi z evtanazijo smo se pogovarjali z Božidarjem Voljčem, dr. med., predsednikom Komisije RS za medicinsko etiko ter nekdanjim družinskim zdravnikom in zdravstvenim ministrom. »Sam osebno in tudi naša komisija zaznava pobudo, da bi pri nas uzakonili evtanazijo. Vendar je po mnenju komisije to tako velika sprememba v slovenski družbi na področju etike, prava in sociale, da terja zelo široko in zelo strpno razpravo. Ne želimo polemik, nočemo žalitev, vsaka agresivnost, vsako izključevalno mnenje, po našem prepričanju, nikomur ne koristi. Nočemo razpihovati strasti. Želimo pa, da se s svojim mnenjem oglasi čim več ljudi.« Voljč je opozoril, da izkušnje držav, ki imajo evtanazijo uzakonjeno že vrsto let, kažejo, da se dogajajo tudi stvari, ki jih zakon ne predvideva. Na primer evtanaziranje psihiatričnih bolnikov ali otrok.


Evtanazija se, kot je dejal Voljč, kaže tudi kot posreden pritisk na ostarele, da se v primeru bolezni odločijo zanjo. »Na Nizozemskem se je pojavil celo predlog, da bi evtanazijo dovolili vsem, ki so že dopolnili 70 let. To sicer ni bilo sprejeto.« Naš sogovornik pa je posebej poudaril, da evtanazije pri nas nikakor ni mogoče uzakoniti brez spremembe ustave, saj je v nasprotju z njenim 17. členom o nedotakljivosti človeškega življenja.

Naši bolniki premalo poznajo svoje pravice

Do evtanazije se je že pred časom opredelil Voljčev predhodnik na mestu predsednika nacionalne komisije za medicinsko etiko, pokojni nevrofiziolog, akad. Jože Trontelj, ki je bil tudi svetovna avtoriteta na področju bioetike. Maja 2011, dve leti pred smrtjo, mi je v pogovoru dejal, da so v evropskem usmerjevalnem odboru za bioetiko, katerega dolgoletni član je bil, leto prej pripravili poseben posvet o etičnih dilemah medicinskega ukrepanja ob koncu življenja. Ob tem so delegacije Belgije, Luksemburga in Nizozemske zahtevale tudi razpravo o izkušnjah z evtanazijo, a so, po Trontljevih besedah, v omenjenem odboru to energično zavrnili, saj so menili, da evtanazija ne more biti del zdravniškega ukrepanja.


Trontljevo stališče do evtanazije je bilo jasno: »Vsakdo ima pravico prepovedati kakršenkoli medicinski poseg v svoje telo ali duševnost. To je sveta pravica bolnika, ki jo bolniki premalo poznajo, zdravniki pa utegnejo zaiti v konflikt dolžnosti, ker jih zavezujejo tudi deontologija in standardi stroke. Kadar kdo, ki je sposoben odločanja o sebi, vztraja, da ne dovoli niti posega, ki bi mu lahko rešil življenje, ga morajo zdravniki ubogati. Če bi ljudje to vedeli in če bi jim to pravico primerno zagotovili, bi se po mojem prepričanju veliko manj zavzemali za uzakonitev evtanazije. Večina si želi možnosti evtanazije zaradi strahu, da bodo umirali v mukah in bolečinah in jih bo medicina ohranjala pri življenju proti njihovi volji.« Opozoril je tudi na problem, ki kaže, kako krhka je lahko meja etičnega ravnanja: »Včasih se vzdrževanje življenja ne prekine šele tik pred pričakovano smrtjo, temveč že mnogo prej, umiranje se pospeši z velikimi odmerki zdravil. Včasih se to zgodi brez pojasnila in privolitve bolnika, celo takega, ki je povsem sposoben odločanja o sebi. To pa je prikrita evtanazija, to so po našem prepričanju hudi odmiki od etičnega ravnanja.«

Lahko si »privošči« samo evtanazijo

Očitno je torej, da bi morali vsi, ki to že vedo, pomagati še drugim do razumevanja, kaj je evtanazija, kaj pa sodi v okvir tudi pri nas dovoljenih ukrepov pomoči ob koncu življenja. Potem bi verjetno večina pred pravico do pomoči pri smrti terjala bistveno boljšo paliativno oskrbo, skupaj z učinkovitim lajšanjem bolečin. V takšnem obsegu, kot ga imajo v bolj razvitih državah. Čeprav se tudi tam lahko zaplete pri denarju. V redakciji hranimo pričevanje ugledne slovenske zdravstvene delavke, ki je v eni izmed evropskih držav z uvedeno evtanazijo slišala zgodbo bolnice s hudimi bolečinami, ki ji je bilo rečeno, da njeno zdravstveno zavarovanje ne pokriva ustrezne protibolečinske terapije, da pa si z njim lahko »privošči« evtanazijo ...