Ferate nimajo statusa planinske poti in niso označene s planinsko markacijo

Planinske poti v slovenskih gorah so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, a se je treba zavedati, da to niso turistične poti, pač pa zahtevajo primerno opremo in usposobljenost. Pri Planinski zvezi Slovenije so pred vrhuncem letošnje planinske sezone pripravili nekaj nasvetov, kako se izogniti nesrečam in poškodbam v gorah. Glede na to, da so slovenske gore ta konec tedna znova zahtevale dve življenji, gorski reševalci pa so se odpravili tudi na več drugih reševanj, bodo nasveti več kot dobrodošli. 

Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti, cilj moramo prilagoditi svojim psihofizičnim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo, saj je najpogostejši vzrok za nesrečo v gorah zdrs, ki je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti oziroma utrujenosti.

Planinske poti v slovenskih gorah so označene s Knafelčevo markacijo, glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. »Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami,« je pojasnil Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti PZS.

»Po dogovoru Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) se tudi v Sloveniji tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah, kjer prazen trikotnik pomeni zahtevno in trikotnik s klicajem zelo zahtevno planinsko pot; če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka. Prav tako je tehnična zahtevnost poti označena na vseh planinskih zemljevidih, kjer polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno,« je še dodal Seliger.



Tako v novinarskih prispevkih kot med obiskovalci gora se pogosto pojavlja napačno poimenovanje zelo zahtevnih planinskih poti, ki se jih zamenjuje s feratami, na kar je PZS opozorila že na novinarski konferenci pred začetkom poletne planinske sezone. Tominškova pot na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Kremžarjeva pot na Kočno, pot iz Cirja na Lisco in druge so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi, da si z njimi pomagamo pri napredovanju in prehodu zahtevnega območja, pomenijo povezavo izhodišča s ciljem in potekajo po naravnih prehodih, opozarjajo na PZS.

Razlikovati jih moramo od ferat, plezališč z varovanjem, ki spadajo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju, običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot/ferata, in ne vrh hriba oziroma gore.

Ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva. V Sloveniji imamo 808 registriranih markacistov, ki prostovoljno skrbijo za mrežo več kot 10.000 kilometrov planinskih poti, od tega je 50 kilometrov zelo zahtevnih in 81 kilometrov zahtevnih poti, preostale so kategorizirane kot lahke planinske poti.



»Prav tako se planinske poti med seboj razlikujejo glede količine in vrste nameščenih varoval, saj na primer na Mrzlo goro iz Matkovega kota oziroma od slapa Rinka vodi zelo zahtevna planinska pot, kategorizirana enako kot npr. Tominškova pot na Triglav ali Kopiščarjeva na Prisojnik, ki sta obširno opremljeni z jeklenico in zato primerni za uporabo samovarovalnega kompleta, medtem ko ta za vzpon na Mrzlo goro ni toliko uporaben, planinci morajo za napredovanje uporabljati bodisi kline bodisi naravne razčlembe. Zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki,« je poudaril generalni sekretar PZS Matej Planko.

Inštruktor planinske vzgoje in dolgoletni vodnik PZS je še pojasnil, da je lahka planinska pot lahko tudi fizično naporna in zahteva veliko pozornosti: »Lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Zaradi vsega navedenega je vzpon do Kamniškega sedla zahteven zalogaj, dosti zahtevnejši od npr. lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera, prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost.«

Planinci se morajo zavedati, da je Slovenska planinska pot zelo zahtevna obhodnica, ki je nikakor ne moremo enačiti z daljinskimi potmi, priljubljenimi v tujini, kot je npr. romarska pot Camino oziroma Jakobova pot, je še poudaril Planko. Da bo korak tako domačih kot tujih obiskovalcev slovenskih gora varnejši, da bodo primerno opremljeni, da se bodo znašli na planinskih poteh ali v primeru nesreče v gorah, je PZS v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRSZ) pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora poleti v slovenščini in angleščini, tik pred izidom je tudi vodnik Slovenska planinska pot v angleščini. 





»Obiskovalcem gora svetujemo, naj ne zahajajo na brezpotja. Če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti in poiščejo zadnjo markacijo, ki so jo videli, ne pa nadaljujejo v neznano. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajo naj si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer,« je ob tem opozoril strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi, alpinistični inštruktor in gorski reševalec, ki ni pozabil omeniti niti nevarnosti zdrsa.

»Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti. V kopnih razmerah nam lahko zdrsne zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu.«

Šerkezi je še dodal, da lahko zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti tudi lahek odsek postane zahteven in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka. Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah in je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti, zato se morajo pohodniki zavedati, da so na vrhu šele na polovici poti, cilj vseh je varna vrnitev v dolino.