Fantje so v šoli manj uspešni. Pa so res?

Naša osnovna šola ima program, ki večinoma ni prilagojen fantom. Veliko je učenja jezikov, potrebno je znanje definicij, letnic, od učencev pričakujemo jasne in točne odgovore. Take zahteve lahko izpolnijo večinoma dekleta. Fantje so po naravi bolj živahni, zato niso sposobni daljše zbranosti. Poleg tega v osnovnošolskem obdobju na nekaterih področjih zaostajajo v razvoju kar za eno leto za dekleti. Zaradi programa in manjše učne uspešnosti so tudi bolj nemirni in v povprečju dobivajo nižje ocene od deklet.

V šolah na pedagoških konferencah pri obravnavi učnih in vzgojnih težav večinoma razpravljamo o fantih. Zato je potreben razmislek, kako šolo prilagoditi obema spoloma glede na značilnosti njunega čustvenega in intelektualnega razvoja.

Ali je kaj narobe z našimi fanti?

Morda pa je kaj narobe z nami, odraslimi? Možno je, da spremenjen način življenja drugače vpliva na fante kot na dekleta. Fantje imajo vse manj stika z očeti, zato očetje nanje vse manj prenašajo svoje znanje in izkušnje. Poleg tega je program osnovne šole premalo prilagojen fantom. Zato se vse več fantov ne more potrjevati z dobrim delom in so vse bolj nezainteresirani. Zaradi preobsežnega programa imamo vse več domačih nalog in domačega učenja. Celo pri predmetih, pri katerih bi se lahko program v celoti realiziral v šoli, kot je glasbena umetnost. Zaradi domačih nalog, ki jih fantje ne delajo tako dobro kot dekleta, nastajajo še večje razlike v znanju med fanti in dekleti. Marsikdo, ki dela v šoli, vsakodnevno ugotavlja, da se pri učnih in vzgojnih težavah v veliki večini ukvarjamo s fanti. In prav fantom namenjamo največ odločb o prilagojenem programu z dodatno strokovno pomočjo. Kako je možno, da smo v osmih letih prišli do skoraj 10 odstotkov odločb za prilagojeno delo v osnovni šoli, da že več kot 10 odstotkov staršev prosi za odlog šolanja svojih otrok, da imajo fantje v povprečju nižje ocene od deklet, da se zaradi nižjih ocen fantov na srednje šole z omejitvijo vpisa večinoma vpisujejo dekleta? Taka in podobna vprašanja bi si morali postaviti na zavodu za šolstvo, ki si je zastavil cilj ugotoviti stanje v slovenski osnovni šoli. In problemi današnje osnovne šole se lepo pokažejo prav pri delu s fanti.

Prezahteven program ali način njegovega izvajanja?

Fantom vse prevečkrat dajemo sporočila, da niso dovolj uspešni. S tem jim zmanjšujemo samozavest in motivacijo za učenje.
Prezahtevnost programa najprej občutijo tisti učenci, ki so mlajši, ki zaostajajo v razvoju, ki doma nimajo dovolj podpore staršev, ki jih program današnje osnovne šole ne motivira dovolj, in seveda učenci priseljenci. Vse prevečkrat pozabljamo, da je osnovna šola »javna osnovna šola«, namenjena vsem učencem. Cilj javne osnovne šole je stoodstotna uspešnost otrok, saj je tudi cilj države, da imajo vsi prebivalci končano osnovno šolo. Za dosego tega cilja pa potrebujemo sodoben program, prilagojen vsem učencem. Vprašanje torej je, ali je sedanji program prezahteven ali pa ga izvajamo na način, da je prezahteven. In če ugotavljamo, da imamo vedno več otrok, ki brez pomoči specialnih pedagogov, inkluzivnih pedagogov ali celo psihologov ne zmorejo osnovnega programa, moramo ta program ali pa njegovo izvajanje ustrezno prilagoditi. In zelo hitro bomo ugotovili, da moramo zmanjšati cilje v učnih načrtih in se bolj posvetiti temeljnemu znanju ter omogočiti učitelju, da ima pri pouku čas, da ponovi, utrdi in preveri znanje otrok.

Prilagajanje času in okolju

Tudi ocenjevanje znanja bo treba opredeliti na novo. Ali bomo še naprej diferencirali učence po Gaussovi krivulji ali pa poiskali bolj sodobne rešitve za ocenjevanje in motivacijo otrok? Ali bomo še naprej imeli normativ za število učencev v razredu, ki postavlja zgornjo mejo pri 28 učencih, ali pa bomo to mejo znižali in jo prilagodili poučevanju otrok v 21. stoletju? Prav tako bo treba preveriti, ali res potrebujemo pet različnih izbirnih predmetov v četrtem, petem in šestem razredu in osemdeset v sedmem, osmem in devetem, ali pa bi bilo bolj smiselno nekatere nove vsebine vključiti v obvezni predmetnik. V sedanjem predmetniku imajo učenci zadnje triade kar 15 različnih predmetov na teden, v osmem razredu bi lahko s soglasjem staršev imeli celo dva več. Število predmetov sicer ni tak problem, če bi zmanjšali pritisk na učence pri domačem učenju in ocenjevanju znanja.



Posodobitev zahteva tudi predmetnik z vsebinami, ki prinašajo nekatera nova znanja na področjih tehničnih vsebin, programiranja, robotike in podjetništva, povečati bi bilo treba število ur na teden pri predmetih tehnika in tehnologija ter šport. Šole bodo morale imeti možnost, da del programa prilagodijo značilnostim lokalnega okolja in izvajajo predmete, povezane denimo s kmetijstvom, turizmom, industrijo, izdelovanjem tradicionalnih lokalnih izdelkov, učenjem kulinarike in spoznavanjem običajev, naravovarstvom, govorom ... S tem pa se seveda pojavi vprašanje, kako šolati bodoče učitelje, ki bi lahko izvajali takšen program.

Prav tako se bo treba vprašati, ali šestletniki resnično potrebujejo dnevno pet različnih učiteljev za izvedbo osnovnega programa (dva učitelja sta pri pouku, tretji je pri angleščini, četrti v jutranjem varstvu in peti v podaljšanem bivanju). Pa tudi, kako se pri šestih letih učenci počutijo pri pouku, pri katerem se učitelji stalno menjavajo.

Nacionalno preverjanje znanja je še eno področje dela v šoli, ki ga bo treba prilagoditi, da bo koristilo učencem in učiteljem. Daje izjemno dobre podatke, ki pa so namenjeni predvsem raziskovalcem z državnega izpitnega centra, drugih raziskovalnih ustanov in fakultet. Že organizacija in izvedba sta za šole prezahtevni. Če bi bilo preverjanje namenjeno šolam, bi ga na šolah izvedli na enostaven način in tudi naloge bi popravili učitelji sami. Nato bi si vzeli čas za poglobljene analize in iz testa dali oceno znanja. Po končanem preverjanju bi učitelji vpisali doseženo število točk v računalniški program državnega izpitnega centra. Ob tem pa bo nujen tudi razmislek, ali je ocena res najpomembnejše merilo uspešnosti dela učencev v šoli. Ocena ima namreč v slovenski šoli izjemno veliko vlogo.

Vedno več odločb in svetovalnih delavcev

Človek se resno sprašuje, ali je kaj narobe s slovenskimi otroki. Ali razsaja kakšna epidemija neznanja in lenobe ali pa gre za vedno večjo stisko učiteljev in staršev? Popolnoma normalno namreč postaja, da če otrok ne dosega »nekaterih standardov znanja« ali pa je disciplinsko težaven, predlagamo postopek za prilagojeno delo s pomočjo odločbe. Pred leti smo imeli v šoli enega svetovalnega delavca. Danes jih je na večji šoli v osrednji Sloveniji kar devet, ki delajo z 80 učenci. In namesto da bi spremenili zahtevnost programa in se prilagodili spremenjenim razmeram v družbi, rešujemo probleme z odločbami. Tako se je v le nekaj letih zaposlilo več kot 1500 svetovalnih delavcev, ki delajo z več kot 11.000 otroki z odločbo. Seveda so učenci, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč. A takih učencev je zagotovo bistveno manj. Potreben bo tehten premislek o ustreznosti take pedagoške usmeritve v šoli.



Delež otrok, ki jim na prošnjo staršev omogočimo odlog šolanja, presega 10 odstotkov. Odlog šolanja naj bi le izjemoma omogočili tistim učencem, ki imajo velike razvojne težave. Občutno povečanje tega deleža pa kaže na vedno večjo stisko staršev, ki se bojijo, da njihov otrok ne bo uspešen. Stiska izvira iz prezahtevnega programa v prvem razredu, ki ga marsikateri otrok enostavno ne zmore. Program v prvem razredu je bil ob uvedbi devetletke zasnovan kot prehod iz vrtca v šolo in je bil na neki način posodobljen program takratne »male šole«, ki se je izvajala v vrtcu. Da bi zmanjšali število odlogov šolanja, bo treba določiti mejo, pri kateri otroka vpišemo v šolo. Ta meja naj bo ob vstopu v šolo (1. septembra) dopolnjenih šest let starosti, odlog šolanja pa naj bo možen zgolj izjemoma. To seveda pomeni tudi nujno analizo izvajanja programa v prvem razredu.

Razvoj fantov je drugačen od razvoja deklet

Zavedati se moramo, da je razvoj fantov v marsičem drugačen od razvoja deklet. Zato je nedopustno fante slabše ocenjevati od deklet. Če fantje za določene predmete niso dovolj motivirani, je to glede na njihov razvoj popolnoma normalno. In manjša motivacija, nemir in slabo narejene domače naloge so lahko le opozorilo, da program šole oziroma učno-vzgojno delo ni prilagojeno tudi fantom. Velja poudariti, da je poučevanje otrok tako žensko kot moško delo. Če imamo na povprečni slovenski šoli kot učitelja zaposlenega zgolj učitelja športa, je nekaj zelo narobe. Narobe z družbo, ki je s tako pomembnega področja izločila moške poglede na učno-vzgojno delo v šoli.

Zato je nujno, da bo v šoli omogočeno povezovanje tako moških kot ženskih pogledov na vzgojo in poučevanje otrok. Glede na vpis na pedagoške smeri fakultet, bo v osnovni šoli kmalu zaposlenih manj kot osem odstotkov moških učiteljev. Zato bo verjetno treba spremeniti pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole in omogočiti zaposlitev moških s končano fakulteto, ki primarno ne izobražuje za pedagoški poklic. Še posebej je to pomembno za poučevanje nekaterih novih vsebin, kot so podjetništvo, tehnika, robotika in programiranje.

Na nacionalnem preverjanju znanja v šestem in devetem razredu razen pri slovenščini pri večini predmetov ni bistvenih razlik v znanju med fanti in dekleti. Kako je to možno, če pa vseskozi ugotavljamo, da fantje manj znajo, so manj zbrani, bolj nemirni in so posledično skozi celotno osnovno šolo slabše ocenjeni? To je dokaz, da moramo prilagoditi odnos do fantov, jih ustrezno ocenjevati in motivirati za delo v šoli.

Slovenska šola je odlična šola

O tem se lahko prepričamo vsakič, ko obiščemo šole v drugih državah. Vendar so nekateri kazalci slabi. Učitelji in učenci so preobremenjeni, imamo izjemno bogat razširjeni program, ki ga vedno težje izvedemo in zato pouk stalno prekinjamo, težko zagotovimo ustrezne urnike, prostore za delo v manjših učnih skupinah in nadomeščanje odsotnih učiteljev. Šolski sistem je prepreden s preobsežno zakonodajo in delo je vedno bolj zbirokratizirano. V zadnjem času se pojavlja še težava z zaposlovanjem novih učiteljev. Vse bolj namreč primanjkuje razrednih učiteljev, učiteljev glasbene umetnosti in računalništva. Poleg tega so bile sprejete nekatere nestrokovne odločitve, kot je ukinitev možnosti, da 20 odstotkov pouka uči učitelj z neustrezno izobrazbo. Postavljamo pa si tudi napačna vprašanja. Vprašati bi se morali, ali so se učenci zaradi spremenjenega načina življenja spremenili in kako so se spremenili. Na nekaterih področjih imajo morda res nekoliko slabše sposobnosti in zato ne dosegajo znanja prejšnjih generacij, imajo pa zagotovo nekatere druge sposobnosti in znanja. Predvsem prejšnje generacije prekašajo v znanju jezikov in računalniških oziroma informacijskih znanjih. In treba je razumeti, da je vsak otrok dragocen in da je lahko vsak otrok uspešen. Le najti moramo področje, kjer se bo lahko izkazal.

Če želimo ohraniti naše odlično osnovno šolstvo, bo potreben razmislek, kako naprej. Ne gre za korenite spremembe: zmanjšati moramo obremenitev učiteljev in učencev, da se vrnemo k našemu osnovnemu delu, posodobiti program in upoštevati značilnosti čustvenega in intelektualnega razvoja tako fantov kot deklet.

***

Mag. Milan Rogelj je ravnatelj osnovne šole Josipa Vandota v Kranjski Gori.