Ekološka pridelava neizkoriščena priložnost Slovenije

Svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, letos spet prinaša žalostno statistiko. Število kronično podhranjenih prebivalcev se je že tretje leto zapored povečalo, lani je obsegalo 820 milijonov ljudi. Lačen je torej eden od devetih prebivalcev planeta.

Okoli 80 odstotkov teh živi na podeželju, odvisni pa so predvsem od kmetijstva, ribolova in gozda, kar jasno nakazuje na vse večji prepad med razvitim in nerazvitim svetom. Cilj izkoreniniti svetovno lakoto do leta 2030 se vse bolj odmika zaradi zaostrovanja posledic podnebnih sprememb, gospodarskih nihanj in oboroženih konfliktov.

Hkrati s tistimi, ki trpijo lakoto, ima 1,3 milijarde ljudi čezmerno telesno težo, od tega je 672 milijonov debelih. Debel je vsak osmi odrasli prebivalec. Tudi ta »bolezen« je marsikdaj posledica revščine.

Tudi v Sloveniji se spopadamo z lakoto in debelostjo, a na srečo ne v tako akutni obliki kot v afriških državah. Imamo pa velike težave z vse manjšo samopreskrbo, po drugi strani pa še vedno veliko preveč hrane zavržemo.

Kako pridelati več in bolje, je eno ključnih vprašanj, ki si jih slovensko kmetijstvo premalokrat postavlja. V sodelovanju s strokovnjaki smo zbrali področja pridelave, ki bi jih kmetje lahko širili. Kako sledijo trendom in poskušajo ustreči potrošnikom, smo povprašali tudi nekaj ključnih akterjev živilske industrije. Tu je naš izbor.
 

Ekološko

Ekološka pridelava je neizkoriščena priložnost Slovenije. Naslavlja več težav hkrati, a se uveljavlja prepočasi. Ekoloških je le slabih pet odstotkov vseh kmetij, večina obdelovalnih površin je namenjenih živinoreji ali pridelavi krme zanjo. Po edinih podatkih iz leta 2010 je samooskrba z ekološkimi živili 20-odstotna, zadnje stanje je po ocenah agrarnega ekonomista Aleša Kuharja še slabše.

Martina Bavec s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede največji potencial ekološke pridelave vidi pri govedu, kjer se večina ekološko vzrejenih živali po zakolu izgubi med konvencionalnimi. Podobno je pri mleku in poleti pri ekološko pridelani zelenjavi. Se pa vsaj pri mleku stanje izboljšuje, saj ena že plačuje »deset centov več za liter ekološkega mleka ne glede na to, ali ga ločeno predela, ker ne želi izgubiti rejcev«.



Veliki pridelovalci sadja in žit že preusmerjajo del svojih površin v ekološke. Še veliko pa je priložnosti za plasiranje ekoloških slovenskih živil v javne zavode in gostinske obrate; pri slednjih jih ima le 15 (od preko 4500) certificirano ponudbo ekoloških sestavin.
 

Jagodičevje

Svetovni trend povečevanja pridelave in potrošnje je zaznaven tudi v Sloveniji. Imamo 480 hektarjev jagodičja, od tega 150 hektarjev aronije, a še vedno pridelamo premalo borovnic, rdečega ribeza, robid in malin. Glavni omejitveni dejavnik širitve nasadov je pomanjkanje sezonske delovne sile.

Najbolj samooskrbni smo pri jagodah, ki jih pridelamo za polovico domačih potreb. Slovensko poreklo pa – vsaj pri jagodah – ni zagotovilo boljše kakovosti. Nekateri veliki pridelovalci jagode preveč gnojijo in namakajo, opozarja Darinka Koron, strokovno raziskovalna sodelavka Kmetijskega inštituta Slovenije.

Ker jagodičje propagirajo skoraj kot zdravilo, bi morali v Sloveniji imeti večji delež ekološke pridelave, ta je z izjemo jagod, zanemarljiv. Prav tako bi se pridelovalci morali povezati za doseganje višje in enotne kakovosti ter večje prepoznavnosti in posodobiti skladiščenje.
 

Seneno mleko in meso

Gre za mleko in meso živali, ki v krmnih obrokih ne uživajo silaže, pač pa le seno ali svežo travo s paše. Takšno mleko in meso imata boljše razmerje omega 3 in 6 maščobnimi kislinami, več alfa linolenske kisline ter drugih zdravju koristnih sestavin kot mleko in meso iz intenzivne reje v zaprtih prostorih, pojasnjuje Martina Bavec, živali in njihovi proizvodi pa imajo več vitamina D, so bolj odporne in manjkrat potrebujejo veterinarsko oskrbo.

V Avstriji seneno mleko in meso tržijo kot višjo kakovost po višji ceni, v Švici in Nemčiji je že med 10 in 15 odstotkov vsega odkupljenega mleka senenega. Pri nas organiziranega odkupa senenega mleka in mesa še ni. Priložnost predstavljata predvsem za ekološke, gorske in hribovske kmetije s tradicionalno predelavo mleka in kmetije z dovolj pašnimi in kosnimi površinami. Ocenjeno je, da ju že trži 50 rejcev.

Nacionalne sheme za označevanje izdelkov nimamo, v okviru zasebnega in prostovoljnega standarda certifikate izdaja Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru. Od leta 2016 je izdal 20 certifikatov, ki se letno obnavljajo. Zanimanje med kmeti za certificiranje se povečuje, a prehod na drugačen način reje ni enostaven in zahteva postopno prilagajanje kmetije. Največja ovira je velik začetni strošek za ureditev primernih skladiščnih kapacitet za dosuševanje sena in sami stroški dosuševanja, pove specialistka za živinorejo pri kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje Helena Prepadnik.
 

Prosta reja

Potrošniki so vse bolj dovzetni za spoštljivo ravnanje z živalmi, ki se redijo za prehrano. Pri reji kokoši nesnic za jajca se standard proste reje hitro uveljavlja kot prevladujoč, takšna jajca so tudi primerno označena, pri mesu pa se oznaka prosta reja še ne uporablja. Število vpisov v prostovoljni ukrep dobrobiti živali, ki pomeni nadstandard v reji in zahteva tudi, da živali del leta preživijo na prostem, se povečuje, a na kmetijskem ministrstvu ugotavljajo, da se slovenski rejci še niso ozaveščeni oziroma jih od prevzemanja nadstandardnih praks odvrača ekonomika reje.
 

Viški hrane

V Sloveniji zavržemo 152.000 ton hrane oziroma 74 kilogramov na prebivalca. Presežki hrane so lahko dober posel, a to zavedanje raste le počasi. Podjetja so za donirana živila v humanitarne namene oproščena plačila DDV, pojavljajo se prve restavracije, ki strežejo jedi iz viškov hrane, a vzporedno je nujno tudi ozaveščanje potrošnikov, ki v gospodinjstvih pridelajo kar polovico vse zavržene hrane. Eta Kamnik je minulo soboto potrošnikom v enem od trgovskih centrov ponudila izdelke s 33 odstotki manj vsebine za isto ceno oziroma s toliko manj, kolikor znašajo zavržki proizvedene hrane. Toda kupci, vajeni, da za isto ceno dobijo več, niso bili zadovoljni s tem, da bi za isto ceno dobili manjšo količino izdelka.
 

Kaj dela živilska industrija

Trendi na trgu mleka in mlečnih izdelkov so že dlje usmerjeni v čisto označevanje oziroma »clean label«, ki pomeni čim manj sestavin in čim bolj naravne. V Ljubljanskih mlekarnah so po tem načelu iz svojih probiotičnih jogurtov odstranili vsa barvila, in arome nadomestili z naravnimi, letos pa so predstavili sadni jogurt le z dvema sestavinama: jogurtom in sadjem. Sočasno zaznavajo porast povpraševanja ekoloških izdelkov. Pri svojih dobaviteljih mleka izvajajo promocijo za preusmeritev v ekološko pridelavo, pri čemer jih stroškovno spodbujajo že v času preusmeritve. Da bi zadostili povpraševanju po ekološkem mleku, ki ga v Sloveniji ne pridelamo dovolj, bo podjetje jutri podpisalo zavezo o povečanem odkupu ekološkega mleka.

V Žitu sledijo trendom povečevanja naravno prisotnih funkcionalnih sestavin, zmanjšujejo uporabo alergenih snovi ter zmanjšujejo vnos sladkorja in soli v svojih izdelkih. Vračajo se k uporabi starih žit in psevdožit, nekaterim starim tehnologijam, vpeljujejo stročnice in izdelke iz ekološko pridelanih surovin. Veliko aktivnosti posvečajo tudi razvoju izdelkov za dopeko, po katerih povpraševanje vztrajno raste in so »paradni konj izvoza«.

Delamaris, edini slovenski proizvajalec konzerviranih ribjih jedi te proizvaja brez konzervansov in drugih aditivov, glutena in gensko spremenjenih organizmov, maščobne kisline omega 3 so v njih naravno prisotne. Izdelki so pakirani v aluminijaste pločevinke, ki se v celoti reciklirajo, ob tem pa ne vsebujejo bisfenola A. Uporabljajo skušo najvišje kakovosti, trajnostni ribolov pa dokazuje standard MSC.

V Argeti kupce vabijo na obisk svoje tovarne in zagotavljajo, da v izdelkih ni nobenega »E-ja«.