Drugi, a vendar pravi dom generala Maistra

Ob Kamniku, rojstnem kraju, in Mariboru, kjer se je boril za severno mejo in tam tudi bival, biografije generala Rudolfa Maistra povezujejo še z Uncem, kjer je 26. julija 1934 tudi umrl. Ne omenjajo pa Rakeka, čeprav je bil Rudolf Maister na ta kraj na Notranjskem močno navezan. Rudolf Maister je pri Sebenikarjevih na Rakeku preživljal svoja mladostna leta.

Ko je general Rudolf Maister 29. marca 1934 praznoval šestdeseti rojstni dan, je telegram s čestitko slavljencu v imenu občine Rakek poslal tudi župan Franjo Tavčar. General Rudolf Maister se je predsedniku občine Rakek za čestitko zahvalil in v njej med drugim zapisal: »Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj 45 let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.« Kakšne so bile vezi borca za severno mejo z Notranjsko?

Mladenič Rudolf

Ko govorimo o Rudolfu Maistru in njegovi Notranjski, ne moremo mimo Sebenikarjeve rodbine. Na Rakeku sta od osemdesetih let 19. stoletja pa do leta 1903 živela Matilda in Lovro Sebenikar. Matildina sestra Franja (1834–1922) je bila poročena s Francem Maistrom (1826–1887) in imela sta tri sinove: Arturja (1868–1876), Ernesta (1870–1897) in Rudolfa (1874–1934).

A najprej naredimo nekaj korakov na Gorenjsko, k vznožju Karavank in Stola, kjer se je 1. avgusta 1836 v Zabreznici pri Žirovnici rodil Lovrenc (Lovro) Sebenikar. V okolici Lovrovega rojstnega kraja, tu pod Stolom, so se rodile številne zgodovinske osebnosti slovenske kulture. V Vrbi je bil rojen pesnik Franc Prešeren (1800–1849), v Žirovnici eden najbolj izobraženih Slovencev, jezikoslovec Matija Čop (1797–1835). V skromni kajži v Doslovčah se je rodil duhovnik, pisatelj in dramatik Franc Saleški Finžgar (1871–1962). Le kdo ne pozna njegovega romana Pod svobodnim soncem, v naši mladosti so po ljudskih odrih uprizarjali številne njegove igre. V Rodinah je bil rojen duhovnik in pisatelj Janez Jalen (1891–1966), avtor romanov Ovčar Marko, Trop brez zvoncev in Vozarji, pa trilogije Bobri, ki govori o življenju prazgodovinskih koliščarjev na Ljubljanskem barju. Na Breznici se je rodil začetnik modernega čebelarstva Anton Janša (1734–1773), ki je z odlokom cesarice Marije Terezije postal prvi učitelj čebelarstva na novoustanovljeni Čebelarski šoli, takrat prvi takšni šoli na svetu. Na Breznici še danes stoji njegov obnovljeni čebelnjak ...

General Rudolf Maister je vodil borce za severno mejo, a se je boril tudi za zahodno. FOTO: Hrani Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Lovro Sebenikar (1836–1915) se je izobrazil za poštnega uradnika in vodil pošto na Rakeku, ki je z gradnjo južne železnice leta 1857 doživela pravi razmah, posebej še, ko je 4. maja 1876 Rakek dobil še brzojavno postajo. Pomembno vlogo je opravil tudi pri razvoju šolstva na Rakeku. Leta 1881 so Rakovčani za silo uredili šolo. Zdravniška komisija je 25. junija 1885 ugotovila, da je poslopje neprimerno in nezdravo za šolo, ker leži na močvirnem terenu. Treba je bilo najti novo lokacijo in našel jo je c. kr. (cesarsko-kraljevi, op. ur.) poštar in posestnik na Rakeku Lovro Sebenikar. Prepričal je svojega prijatelja Jerneja Tomšiča, imovitega in premožnega moža brez otrok, da se žrtvuje v prid soseski in mladeži ter svojo hišo z gospodarskimi poslopji vred proda za šolo. Slavnostno odprtje nove šole je bilo 16. septembra 1886.

Ko je bil leta 1888 Lovro Sebenikar predsednik krajnega šolskega sveta na Rakeku, je spomladi tega leta šolska mladina v čast 40-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa I. po Rakeku zasadila lipov drevored in ga poimenovala Franc Jožefov drevored, malo nižje pa bo še Elizabetin drevored. Tako lahko štejemo Lovra Sebenikarja za iniciatorja lipovega drevoreda od Planine pa do Cerknice, s še danes najbolj ohranjenim delom med Uncem in Rakekom, ki naj bi bil zasajen nekako med letoma 1888 in 1890.

Matilda Sebenikar, rojena Tomšič (1847–1933), je bila pesnica in pisateljica, narodna buditeljica, zavedna Slovenka, podpornica številnim narodnim dejavnostim, med drugim tudi slovenskih študentov na Dunaju. Rodila se je 13. februarja 1847 v Trebnjem na Dolenjskem. Oče Matija Tomšič je bil organist, ljudski pevec in učitelj, pa tudi lastnik gostilne. Mati je bila Frančiška Tomšič, rojena Novak. Matilda se je doma srečala tako s kulturo, narodno zavednostjo in gostinstvom, kar je v življenju s pridom uporabila. Matilda se je 17. novembra 1875 poročila z Lovrom Sebenikarjem, naslednje leto, 7. septembra 1876, se jima je rodil sin edinec Adolf, ki je pri sedmih letih, 1. avgusta 1883, umrl. Premožna in razgledana družina Lovra in Matilde Sebenikar je tako ostala brez potomca. Matilda je na Rakeku vodila ugledno restavracijo, se posvečala ljubiteljskemu leposlovnemu ustvarjanju in bila zelo dejavna v narodnoobrambni šolski organizaciji Družbi sv. Cirila in Metoda.

Zahvala generala Rudolfa Maistra rakovškemu županu Franju Tavčarju za čestitko ob 60. rojstnem dnevu

Še pred poroko, ko je živela v Trebnjem, se je lotila leposlovnega ustvarjanja in v obdobju 1872–1875 v listu Vertec (pozneje Vrtec), časopisu s podobami za slovensko mladino, ki je izhajal v obdobju 1871–1944/45, objavila tri povesti (Kapelica v gozdu in Spanje in smert, 1872, Angel, 1875). Vrtec je bil dolgo edini slovenski list za mladino, v njem so objavljali znani pesniki in pisatelji: Dragotin Kette, Marija Kmet, Fran Levstik, Anton Medved, Josip Murn - Aleksandrov, Fran Saleški Finžgar in drugi.

Po več kot dvajsetletnem zatišju je začela leta 1898 spet objavljati, tokrat poezijo; podpisovala se je s psevdonimom Desimira. Najprej in največ v reviji Slovenka, v prvi slovenski ženski reviji, ki je izhajala v Trstu med letoma 1897–1902, pa v revijah Dom in svet in Zvonček. Daljšo povest Vaški črednik je objavila v časniku Edinost. Njene pesmi imajo večinoma pripovedni, humorni in tudi vzgojni značaj. Gotovo je pri Matildi dobil Rudolf Maister kaj navdiha za svoje pesniško ustvarjanje.

Sebenikar, skrbnik bratov Maister

Po smrti očeta Franca Maistra (1826–1887) je Lovro Sebenikar postal uradni skrbnik njegovih sinov, 17-letnega Ernesta in 13-letnega Rudolfa. Tako je zapisano v generalovih šolskih in vojaških listinah. Verjetno mu je bil Rudolf še posebno pri srcu zato, ker sta z ženo zgodaj izgubila edinca Adolfa, ki je bil nečakovih let.

Že prej sta Ernest in Rudolf med šolskimi počitnicami in ob praznikih na Rakeku obiskovala premožna strica Lovra in teto Matildo. Ko je postal Lovro njun skrbnik in podpornik, so bili obiski še pogostejši, na Rakeku so skupaj z mamo Franjo ostajali dalj časa. Ko je Ernest delal na pošti pri stricu Lovru, je seveda bival v njuni hiši. Žal je že pri 27. letih (leta 1897) na Rakeku umrl za jetiko.

Lovro in Matilda sta pri šolanju podpirala mlajšega Rudolfa, vsaj dokler ni 17. avgusta 1894 končal kadetske šole na Dunaju in postal poklicni vojak. Rudolf in Ernest, pa tudi njuna mati Franja so bili pri Sebenikarjevih na Rakeku deležni vsega udobja bogate meščanske hiše. V pesmi I, kajpada! se je Rudolf Maister zahvalil stricu Lovru za vsa doživetja in podporo, ki jo je bil deležen pri Sebenikarjevih. Na Rakeku je Rudolfa vedno čakala opremljena soba. Z zapravljivčkom, zapreženim z lipicanci, so se zapeljali naokrog, gotovo do Rakovega Škocjana, Cerkniškega jezera, Postojne, Planine, v Loško dolino, do kakšne gostilne. Rudolf se je kar težko ločil od Sebenikarjevih, kjer se je dejansko počutil kot doma. In ko je odhajal z Rakeka, ko so se končale počitnice, mu je vselej od stričeve roke pod palcem kaj ostalo. Rudolf Maister je bil na Rakeku deležen gmotne in duhovne podpore.

Sebenikarjevi so se leta 1903 preselili na posestvo na Unec. Posestvo je obsegalo gosposko hišo z osmimi sobami in dvema kuhinjama z velikim sadnim vrtom, gospodarskih poslopjem z vrsto njiv in travnikov ter dvema gozdnima parcelama. Na dražbi so oglaševali, da je posestvo primerno za vsakršno obrt ali pa kot letovišče, saj je bilo v okolici veliko gozdov.

Na dražbi je posestvo za 16.354 kron kupil August Belle, z menjalno pogodbo pa je Lovro Sebenikar postal lastnik posestva na Uncu št. 8. Po smrti Lovra Sebenikarja (1915) je postala lastnica njegova soproga Matilda Sebenikar. Ker nista imela potomcev, je Matilda Sebenikar posestvo z darilno pogodbo 14. avgusta 1923 prepisala na sinova generala Rudolfa Maistra, Hrvoja in Boruta, vsakemu do ene polovice.

Severna meja

Major Rudolf Maister je bil 1. julija 1917 imenovan za stalnega poveljnika poveljstva črne vojske št. 26 v Mariboru. To je ostal do razpada avstro-ogrske monarhije. Kot poveljnik črne vojske ob koncu prve svetovne vojne je dobro poznal vojaške in druge razmere v Mariboru in na Štajerskem, kar mu je omogočalo in olajšalo njegovo poznejše delovanje. Že 1. novembra 1918 je na zboru vseh vojaških poveljnikov, ki so imeli sedež v Mariboru, zavrnil dvanajst točk, ki jih je pripravil nemški mestni svet Maribora: »Ne priznavam nikakih točk, Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Triindvajsetega novembra 1918 je s svojimi borci v Mariboru razorožil in razpustil nemško varnostno stražo. S tem pomembnim dejanjem, v katerem je sodelovala prva slovenska redna vojska v zgodovini, je uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del Štajerskega in Koroškega slovenskega etničnega ozemlja pripojil Sloveniji oziroma takratni kraljevini SHS.

Zahodna meja

Na eni strani je po koncu prve svetovne vojne general Rudolf Maister priboril Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev Maribor z okolico ter del Koroške. Na zahodni meji pa so slovenske kraje zasedli Italijani. Po tajni pogodbi med Italijo, Francijo, Anglijo in Rusijo (1915) so bila Italiji obljubljena obsežna ozemlja (med njimi tudi naša Primorska), če pristopi k silam Antante in napove vojno Avstro-Ogrski. Italija je izpolnila obljubo. Leta 1915 se je odprla soška fronta. Tako bi po tajnem sporazumu Italija segala do mejnih točk: Porezen, Nanos, Vremščica, Snežnik, Jadransko morje, tako da so Podbrdo, Cerkno, Idrija, Črni Vrh, Podkraj, Senožeče, Ilirska Bistrica in Opatija sodili pod Italijo. Po zmagoslavju sil Antante so Italijani izkoristili zmedo in ob koncu prve svetovne vojne prekoračili demarkacijsko črto ter zasedli še precej več ozemlja, kot je bilo obljubljeno s tajnim sporazumom. Tako so na poti proti Ljubljani prišli do Vrhnike, nekaj vojakov je prispelo celo v Ljubljano, pa so se potem po protestnih notah in bližine antantnih vojakov srbske vojske umaknili do Logatca.

Nadučitelj na Uncu je v kroniki šole zapisal: »Dne 13. novembra 1918 je došel na Unec prvi italijanski okupacijski oddelek. Načelnik krajevnega narodnega odbora za občino Rakek je bil Frančišek Gornik, železniški uradnik na Rakeku. Varnostno službo v občini je opravljala narodna straža do prihoda italijanskega okupacijskega oddelka, nakar sta se narodni odbor in narodna straža razpustila. Italijansko armadno vodstvo je odredilo oddajo orožja s strani civilnega prebivalstva, je zaprlo okupacijsko ozemlje z bodečo žico s prepovedjo prekoračenja tega ozemlja brez uradnega dovoljenja …«

Umik

Na Pariški mirovni konferenci leta 1919 so bili Slovenci in Hrvati formalno zastopani v delegaciji Kraljevine Srbije, saj Kraljevina SHS do podpisa mirovne pogodbe ni bila uradno mednarodno priznana. Do razmejitve med Kraljevino Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev na tej konferenci ni prišlo, mejna vprašanja naj bi državi rešili sami. Na tridnevni konferenci, ki je sledila naslednje leto v Rapallu, se je Italija obnašala kot velesila. Presegla je z londonskim sporazumom obljubljeno ji ozemlje in z rapalsko mirovno pogodbo 12. novembra 1920 dosegla razmejitveno črto Mangart–Triglav–Krnice pri Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina–Snežnik–Reka, v Dalmaciji pa še nekaj otokov in mesto Zadar. V zameno je priznala Kraljevino SHS. Italijani so na Notranjskem še po določitvi mejne črte v Rapallu zasedali področje od Hotedršice, Logatca, Planine, Unca in Rakeka – torej tudi drugi, a vendar pravi dom generala Rudolfa Maistra.

General Rudolf Maister je bil 22. februarja 1921 imenovan za predsednika jugoslovanskega dela razmejitvene komisije med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo, ki naj bi na terenu zakoličila v Rapallu določeno mejo med državama. Jugoslovanska in italijanska razmejitvena delegacija sta imeli seje v srebrni dvorani Hotela Union v Ljubljani, general Maister pa je imel svojo pisarno tudi v gradu Snežnik. General Maister, ki Italijanom ni zaupal, je začetek delovanja komisije opisal s temi besedami:

»Na seji dne 24. februarja dopoldne je italijanska delegacija predlagala, da se takoj razdeli Rapallska mejna črta na predele, kjer bi naši in njihovi maperski odseki čimprej začeli s skupnim podrobnim merjenjem. Jaz sem ta predlog odklonil in zahteval, da Italijani predvsem evakuirajo ozemlje tokraj Rapallske črte, to je, da se italijansko vojaštvo in vsa druga italijanska uprava umakne čez Rapallsko črto na italijansko stran. Italijanska delegacija se je temu uprla, češ da nimajo za take važne ukrepe potrebnega pooblastila. Jaz sem nato izjavil, da se moja delegacija tako dolgo ne more udeležiti nobene seje, dokler italijanska delegacija ne sprejme mojega evakuacijskega predloga. Popoldne so se Italijani vdali.

Posestvo Sebenikarjevih na Uncu.

Drugi dan sta imeli razmejitveni delegaciji s pooblaščenci deželne vlade in železnice skupno sejo, na kateri smo določili 26. februar za odhod italijanskih oblastev z našega ozemlja in oddajo njihove uprave našim. Ljubljansko ravnateljstvo Južne železnice je pripravilo za ta dan poseben vlak, ki je odpeljal obe razmejitveni delegaciji, predstavnike vlade in drugih oblastev v Logatec in na Rakek. Vlak je bil ves v vencih, trakovih in zastavah, lokomotiva pa je imela na belih prsih napis: I. vožnja v osvojeno ozemlje. Živeli osvobodeni bratje!«

Kako doživeto obuja spomine general Rudolf Maister na slavnostni dogodek 26. februarja 1921, kažejo naslednje besede: »Najbolj vesel pa sem bil tisti dan morda jaz, ker je usoda določila ravno mene, da sem tem krajem in vam, ki vas že skoraj pol stoletja poznam in rad imam, prinesel prvi jugoslovanski pozdrav in jugoslovansko svobodo.«

Poletja na Uncu v jeseni življenja

Rudolf Maister je na Unec rad zahajal, tudi ker se je njegova mati na stara leta preselila k ovdoveli sestri Matildi (mož Lovro je umrl med vojno leta 1915) in z njo živela na posestvu na Uncu. Teta Matilda je doživela visoko starost 86 let. Umrla je na Uncu leto pred generalom, torej leta 1933.

Od leta 1922 pa do smrti je Rudolf Maister z družino živel v Mariboru, v Maistrovi ulici 17. Tu je preživljal zimske, jesenske pa pomladanske mesece. Poletja pa je preživljal na Uncu na Sebenikarjevem posestvu, ki ga je Matilda Sebenikar z darilno pogodbo podarila generalovima sinovoma, Hrvoju in Borutu. Sebenikarjeva hiša se je potem, ko je leta 1933 umrla Matilda Sebenikar, preimenovala v Maistrovo in kot tako jo je poznala vsa medvojna in povojna generacija. General Rudolf Maister je tako v jeseni svojega življenja poletja preživljal na Uncu v hiši svojih sinov. Tu je sprejemal svoje sobojevnike in številne druge goste, pisal spomine, bral, počival. Pogosto se mu je pridružila tudi soproga Marija. Maister je med bivanjem na Uncu obiskoval tudi bližnje notranjske kraje, od tod je odhajal v Kočo vas v Loško dolino k Otonu Župančiču in drugim kulturniškim družabnikom.

Tik pred smrtjo, 13. junija 1934, so občinski odborniki generala Rudolfa Maistra izvolili za častnega občana občine Rakek.