Dokler se igraš, si mlad

Ljubljana – Da je človek popoln samo takrat, ko se igra, je menil Friedrich Schiller. Otrok, ki se dolgočasi, je sebi in drugim v nadlego, je zapisal Miklavž Kuret v svoji zbirki iger Veselja dom – mi menimo, da je zdolgočasen odrasel človek tudi siten. Prihajajoči praznični dnevi in še posebno večeri pa so takšni, da se mora družina malo razvedriti in poveseliti. Ne skupno na kavču pred televizorjem, s skledo krompirčka, niti samotno za računalnikom, zasvojeno pobijajoč množice sovražnih vesoljskih bitij, temveč za mizo ali celo okrog hiše brez vsakršnih elektronskih naprav. Kot nekoč, vse družinske generacije skupaj.



Prav razveseljivo, da se vračajo v modo spretnosti z vrvico! Še pomnite žago, mrežo, lestev? Kot doslej se gredo te spretnosti najraje dekleta, in kadar mora lik preprijeti druga oseba, bo čisto dobra in vesela tudi babica – morda se katerega lika spomni še sama in nauči mlade. Kuret v knjigi – priporočamo izposojo ali nakup katere od precejšnjega števila knjig, ki so izšle na temo iger – omenja manj znano spretnost nevihta, za katero potrebujemo dober meter dolgo vrvico, ki jo na koncih staknemo in na treh mestih, razmaknjenih približno decimeter, zavozlamo. Zdaj »pacientu« zanko položimo čez tilnik in z rokama pokrita uhlja, jo napnemo in drgnemo s prsti ali nohti ali udarjamo. Oni bo slišal pravo nevihto, veter in dež, tudi grom.

Babico srat nosit

Ko smo že omenili babico: Rajko Šugman v knjigi Hura, igrajmo se v prostem času omenja igro iz Obreža in drugod ob Dravi, ki ima nesramno ime babico srat nosit. Pa ni tako hudo in je čisto prijetna igra tudi danes. Iz svežih vej odrežemo polmetrsko palico (babica), jo zapičimo v tla in orišemo poldrug meter velik krog. Slab decimeter dolgo paličico pa razkoljemo po dolgem in vsakemu igralcu odrežemo še kratek klinec, znamenje. Igralci se postavijo okrog in zapored vržejo v zrak preklano paličico. Če padeta oba dela na tla s preklano stranjo, igralec zapiči svoje znamenje za dve dolžini paličice bliže babici, če je vidna le ena prerezana stran, pač za eno dolžino, in ne spremeni položaja znamenja, če sta oba dela paličice obrnjena z lubjem navzgor. Igralci, ki dosežejo babico, odstopijo. Zadnji postane durek, durak (tudi igra s kartami), se pravi tepček. Z zavezanimi očmi mora držati babico in drugi ga vlečejo zanjo naokrog. Potem jo mora odvreči in odvežejo mu oči. Zdaj mora še poiskati babico. Kakšen je konec, ni napisano, in si izmislite sami.

Marjanca raje za piškote

Zmaga in dobitki dajejo igram dodatno draž. Priljubljena igra je bila nekoč marjanca, nekakšna ročna ruleta. Saj se spominjate vrtavk z večkotnim obodom in številkami ali drugimi znamenji, morda jih še ponuja kakšen suhorobar? Zadeva je jasna: kolikor zavrtiš, toliko si zapišeš. Če se vrtavka odvrti z mize, velja ali pa ne velja, kakor se odločite. Marjanca je bila na začetku preteklega stoletja priljubljena gostilniška igra, vendar bolj pretanjena: na posebni mizi so bile postavljene ovire, v zadnjem delu pa majhni keglji. Vrtavko si sprožil s pomočjo vrvice, da je dobila dovolj vztrajnosti za premagovanje ovir in podiranje kegljev. Saj razumete: kolikor kegljev, toliko bliže je bil igralec novemu poliču vina. Doma igrajte raje za piškote. Oziroma mladi za piškote, starejši za kozarček.

Spretnost s smučmi, ki jo kaže naša fotografija, je bolj običajna na prireditvah, a jo zmore tudi večja družina. Par starih smučk se skriva skoraj v vsaki hiši: odstranite vezi in pribijte tri ali več parov ohlapnih tekstilnih ali usnjenih zank za noge. Spretnost poizkušajte vsekakor na travi ali snegu, saj padcev ne bo manjkalo. Če vas je več, se lahko greste celo vzporedni smučolom.

Človek, ne jezi se v mnogo različicah

Prav nič ni narobe z lesenimi kockami, s katerimi lahko gradimo na mizi ali na tleh. Tu se je že mogoče jeziti, če dedek zgradi lepši topler od vnuka. In smo pri vedno priljubljeni igri človek, ne jezi se, ki danes obstaja v mnogo različicah. Domino je tudi imenitna namizna igra, naj jo igrate kombinatorno, jo imate za gradbene elemente ali jo postavljate v dolge špalirje za rušenje. Pobrskajte po spletu in boste opazili, da med vso silno ponudbo analognih, kaj šele računalniških iger, zelo težko najdete kakšno s slovenskim imenom.

Ristanc so menda izumili Rimljani in najbrž zaradi njega tlakovali ceste s pravokotnimi kamnitimi ploščami. Ristanc ima še mnogo drugih imen in različic. Morda se ga lahko igrate na ploščicah v kopalnici ali predsobi?



Priljubljene so igre z žogo, kjer ni okrog preveč steklovine. Včasih so imeli po večini žoge iz cunj. Prav zanimivo bi si bilo narediti takšno žogo, saj se obnaša zelo nepredvidljivo. Prevelika bo težka in nevarna!

Iger je ogromno, različic še več. Dirko s škatlicami za vžigalice bomo morali malo prilagoditi, saj tulcev za sukanec skoraj ni več dobiti. Škatlice navežemo na enako dolge niti, na drugo stran pa motke za sukanec ali enake paličice, svinčnike ... Tekmovalci se postavijo ob steno in prično na dani znak navijati niti. Organizirate lahko pravo prvenstvo z več dirkami, tudi na izpadanje.

Poj in pazi

Iger, pri katerih je eden ne pozna in je torej žrtev, je tudi veliko, a niso ravno prijazne. Bolj zanimiva se zdi igra poj in pazi. Trije pevci se postavijo tesno skupaj in se gledajo v oči. Zastavljeno pesem pojejo tako, da po vrsti vsak odpoje le po tri besede. Kdor zgreši, dobi črno piko, nato začno znova. Poročajo, da so brez vaje le redkokatero pesem zapeli do konca.



Marsikje so igrali lutke ali gledališke, tudi čarovniške predstave. Odlično, a se zbrani prevečkrat delijo na igralce in gledalce. Če vloge potem zamenjajo, je bolje.

Lahko vodiš zabavo in oznaniš, da boš nekomu dal nekaj v roko, kar bodo videli vsi, le on ne. In mu vodiš roko do njegovega uhlja. Rečeš, da nihče od prisotnih ne more preskočiti kratke slamice. In jo postaviš vzdolž tik ob steno.
Za konec pa še pomemben poduk: kdor prevečkrat izgubi, se začne kisati. Igra je resna zadeva.