Divji opraševalci so alarmantno ogroženi

Najštevilčnejša opraševalka v slovenskih sadovnjakih je medonosna čebela, vendar so ob slabem vremenu in pri jagodičju pomembni tudi divji opraševalci. Čmrlji, čebele samotarke, muhe trepetavke in drugi divji opraševalci so bolj učinkoviti kot kranjska čebela, zato je njihov prispevek k opraševanju veliko večji, kot lahko sklepamo na podlagi njihove številčnosti, je pokazala prva raziskava o opraševalcih kmetijskih rastlin v Sloveniji.

Če hočemo zagotavljati opraševanje, ki je pomembno tako za kmetijstvo kakor za naravo, potrebujemo pestrost opraševalcev. Šteje vsaka vrsta, tudi redke. »Če bomo dovolj hitro ukrepali, Slovenija lahko še postane model trajnostnega upravljanja pestrosti opraševalcev za stabilno pridelavo hrane in ohranjanje biodiverzitete. Če ne bomo ukrepali takoj, bomo zaostali, če ne bomo storili nič, pa bomo šli po poti napak ostalih držav, ki so že izgubile pestrost divjih opraševalcev in jih to drago stane,« je posvaril dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo, nosilne institucije v projektu Pomen divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin in trajnostno upravljanje v kmetijstvu za zagotovitev zanesljivega opraševanja, ki sta ga financirala javna agencija za raziskovalno dejavnost in kmetijsko ministrstvo.
 

Pesticidi bolj nevarni za čmrlje kot čebele

Raziskovalci so dve leti šteli opraševalce v treh sadovnjakih (Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, Centra biotehnike in turizem Grm Novo mesto v Sevnem in Biotehniškega centra Naklo v Strahinju) na jablani, ameriški borovnici, jagodi, črnem ribezu in malini. »Opraševanje je zelo dinamičen proces. Združbe opraševalcev se razlikujejo med sadnimi vrstami, lokacijami in leti ter se med cvetenjem spreminjajo. Tudi sam sem bil presenečen, kako hitro se razmere v sadovnjaku lahko spremenijo glede na vreme in razlike med posameznimi sadovnjaki,« je povzetke štetja strnil Bevk.



Na predstavitvi zaključkov projekta je predstavil rezultate štetja opraševalcev na jablani in ameriški borovnici. Pri jablani je obe leti na vseh lokacijah prevladovala medonosna čebela, čmrljev pa je bilo manj. Letos je bilo to mogoče pojasniti s tem, da je bilo čmrljev dejansko manj ter s precej višjimi spomladanskimi temperaturami kot lani. Tudi pri ameriški borovnici, ki potrebuje opraševanje s stresanjem – to je značilno za čmrlje –, je bilo več čebel, a so večino opraševanja opravili čmrlji.

Raziskovalci so spremljali tudi dejavnost opraševalcev na jablani preko dneva. Lani so najbolj izstopali čmrlji, ki so bili dejavni že zgodaj zjutraj in pozno zvečer, najbolj pa dopoldne, medtem ko so bili drugi opraševalci, tudi medonosna čebela, najbolj dejavni v osrednjem delu dneva. Letos, ko so bile temperature višje, so bili čmrlji izrazito bolj dejavni zjutraj in pozno zvečer, podnevi pa je njihova dejavnost upadla, medtem ko so bili ostali opraševalci dejavni predvsem v osrednjem delu dneva. Ti podatki so pomembni za razmislek pri načrtovanju škropljenja.

Kmetje škropijo zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ko čebela ni dejavna, zato je ta ukrep za varstvo čebel zelo učinkovit, pri čmrljih pa le deloma, je povedal Bevk. Dodatna težava je, da so vsi čmrlji spomladi matice, ki so neposredno izpostavljene pesticidom. Če matica umre, to pomeni konec gnezda. »Pesticidi so verjetno veliko bolj nevarni za čmrlje kot za medonosno čebelo, in to se verjetno premalo upošteva,« je poudaril Bevk.
 

Dve sekundi za en cvet

Raziskovalci s Kmetijskega inštituta Slovenije so pomagali z videospremljanjem in računalniško analizo slike. Ugotovili so, da se delež medonosnih čebel kot prevladujočih opraševalk zmanjšuje s padanjem temperature ozračja, kar govori v prid čmrljev, ki so dejavni tudi pri nizkih temperaturah, dežju in vetru. Na povprečno topel pomladanski dan je približno 96 odstotkov opraševalcev medonosnih čebel. Pri dveh stopinjah hladnejšem dnevu njihov delež pade na 91 odstotkov, pri 11 stopinjah nižji temperaturi pa se delež dan čmrljev, čebel samotark in dvokrilcev povzdigne že na 35 odstotkov. Splošno znano je, da so čmrlji bistveno hitrejši opraševalci od medonosne čebele, raziskava pa je prinesla natančne številke, za koliko. Na cvetu se povprečno zadržujejo 2,3 sekunde, čebele pa 5,5 sekund, je povedal dr. Janez Prešeren.


 

Nevarnost iz rastlinjakov

Na ljubljanski veterinarski fakulteti so se poglobili v zdravstveno stanje čmrljev, kar je prva takšna raziskava pri nas. Ugotovili so, da so okuženi z več virusi in da si z medonosno čebelo delijo številne povzročitelje bolezni, kar kaže na to, da se ti med obojimi prenašajo. Da bi bolje spoznali zdravstveno stanje divjih opraševalcev, bi potrebovali redni letni monitoring različnih vrst opraševalcev, ne le čmrljev, na različnih lokacijah. Opraviti je treba tudi raziskave, kako se povzročitelji prenašajo, je naštela dejala dr. Metka Pislak Ocepek. Opozorila je tudi na še nenaslovljeno nevarnost, da bi bolezni lahko prenašali čmrlji, ki se v Slovenijo uvažajo za opraševanje (paradižnika in jagod) v rastlinjakih, kar so že ugotovili v tujini. Čmrlji lahko iz rastlinjakov pobegnejo in prihajajo v stik z avtohtono populacijo. Njihovega zdravstvenega stanja pri nas nihče ne nadzoruje. Uporabnike uvoženih čmrljev bi bilo treba informirati, da ti lahko negativno vplivajo na avtohtono populacijo čmrljev.

Potrebujemo strategijo varovanja opraševalcev

Partnerji v projektu so iskali tudi rešitve za izboljšanje razmer za divje opraševalce. Testirali so tipe nadomestnih gnezdišč in ukrepe za izboljšanje prehranskih razmer. Pri slednjih so ugotovili, da medovite rastline lahko izboljšajo prehranske razmere za divje opraševalce, a niso dovolj. Predvsem je treba ohranjati dovolj cvetočih pozno košenih travnikov, je poudaril Bevk. Poleg tega ukrepa so predlagali še druge rešitve za izboljšanje stanja. »Za začetek bi potrebovali strategijo varovanja opraševalcev. Mnoge države jo že imajo in izvajajo, v okviru te je ključno prav varovanje habitatov, kot so cvetoči pozno košeni travniki.



Potrebujemo tudi monitoring divjih čebel, podpreti moramo raziskave za pridobitev kakovostnih podatkov o njih, in izobraževati vse, ki vplivajo na življenje opraševalcev.« Program odličnosti v čebelarstvu, ki je nastal pred svetovnim dnevom čebel, in v katerem so zastopane tudi divje čebele, že vsebuje zgornje predloge. Bevk upa, da bo čim prej zaživel.

Evropska agencija za varnost hrane je prepoznala pomen slovenskega raziskovalnega projekta in podprla nadaljevanje dela v sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije, kjer bodo naslednja tri leta še podrobneje spremljali dejavnost opraševalcev na jablani in ameriški borovnici. Zanimale jih bodo zlasti razlike med medonosno čebelo in divjimi opraševalci glede v povezavi z aktivnostjo in škropljenjem.
 

O divjih opraševalcih vemo premalo

Divje čebele so zelo slabo raziskane. V Evropi jih živi 1965 vrst, za dobro polovico je premalo podatkov, da bi vedeli, ali so ogrožene. Najbolj raziskani so čmrlji, v Evropi jih je 68 vrst, izumrtje grozi četrtini, ogroženih je polovica. Podobno stanje je v Sloveniji, kjer živi več kot 500 vrst divjih čebel. »Monitoringa nimamo. Opažamo, da so določene vrste vedno bolj redke, nekatere so verjetno izumrle, vendar tega ne moremo dokazati,« je povedal Bevk, eden od dveh strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjata z divjimi čebelami.



Glavne grožnje vsem opraševalcem so pomanjkanje hrane, bolezni in pesticidi, divje, pa za razliko od medonosne čebele, pesti še pomanjkanje primernih gnezdišč. Spremembe v okolju so zato zanje še usodnejše. »Medonosna čebela je ogrožena, divji opraševalci pa so alarmantno ogroženi,« je opozoril Bevk. Enako ugotavlja pobuda Evropske unije za opraševalce, ki države članice poziva k izboljšanju znanja o problematiki zmanjševanja divjih opraševalcev, spopadanju z vzroki in ozaveščanju.