Dodatek lahko dobijo le mladoletni slepi

Pobudnica iz društva za pomoč otrokom s posebnimi potrebami je v dopisu zagovorniku načela enakosti zapisala: »Zgolj pavšalno in hipotetično lahko na primer ocenjujemo potrebe dveh otrok s popolnoma različnima diagnozama in stanjem: prvi ima najtežjo obliko cerebralne paralize V. stopnje, kar pomeni, da je najtežje gibalno oviran, ne zmore samostojnega hranjenja, pitja, oblačenja … skratka potrebuje za vse življenjske potrebe pomoč druge osebe. Poleg pomoči potrebuje tudi nadzor zaradi lastne varnosti. Drugi otrok pa je slep in nima pridruženih okvar ali bolezni. Oba njuna starša prejemata dodatek za nego, kot jim to zakonodaja omogoča. Otrok, ki je slep, zaradi svoje diagnoze prejema še dodatek za pomoč in postrežbo, prvi otrok pa, ker ni slep, tega ne prejema. Diskriminacija je tako, ko primerjamo zgoraj navedena otroka, več kot očitna. Absurd pa je, da bi prvi otrok, če bi bil poleg vsega zgoraj navedenega še slep, ta dodatek prejel, tako ga pa ne.«

Preveč pomanjkljivosti, da bi hiteli s sprejetjem zakona

Diskriminacija je

Zagovornik načela enakosti je ocenil, da je ureditev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo diskriminatorna. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju namreč to pravico daje le mladoletnim slepim osebam, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu ali upokojencu. »Neutemeljeno pa je po nobenem zakonu nimajo mladoletniki s posebnimi potrebami, ki pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb prav tako potrebujejo pomoč druge osebe in so prav tako zdravstveno in invalidsko zavarovani po drugih zavarovancih. Osebe, ki so v primerljivem položaju, so torej neupravičeno obravnavane različno,« ugotavlja zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.

Komu bo dolgotrajna oskrba prinesla in komu vzela

Zagovornik načela enakosti je oceno opravil na pobudo društva za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. V društvu so opozorili, da otroci s posebnimi potrebami, ki sicer vidijo, pa imajo morda celo večje oviranosti kot slepe osebe, niso upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta jim pripada šele pri 18 letih, pred tem pa so njihovi starši upravičeni do dodatka za nego otroka po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Slepim otrokom pripadata oba dodatka.

Kot ugotavlja zagovornik, vse to pomeni, da družina slepega otroka prejme skupno okoli 400 evrov na mesec. Družina otroka s težko duševno motnjo oziroma težko gibalno oviranostjo, ki ni slep, pa lahko prejme največ okoli 200 evrov na mesec.

Slepi in slabovidni v državni zbor dostavili 13.683 podpisov

Ni bilo načrtno

Pristojno ministrstvo je zagovorniku pojasnilo, da je bila zakonodaja sprejeta konec leta 1999 na pobudo staršev slepih otrok. Kot so še dodali na ministrstvu, so poslanci tako ureditev sprejeli kljub pojasnilom takratne državne sekretarke ministrstva, da »umeščanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v zakonu, ki ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni ustrezno«.

Zagovornik je tako ocenil, da je izključitev nekaterih oseb iz pravice ni bila načrtna: »Povzročila pa je diskriminacijo vseh mladoletnih, ki so zaradi svojih oviranosti odvisni od tuje nege in pomoči pri svojih osnovnih življenjskih potrebah, a niso slepi. Ti otroci in mladostniki pravice do dodatka za pomoč in postrežbo nimajo po nobenem drugem zakonu.« Ministrstvu je priporočil odpravo diskriminacije, a ne tako, da bi dodatek za pomoč in postrežbo slepim mladoletnikom odvzeli, pač pa tako, da bi dodatek dobili vsi, ki ga potrebujejo.