Demosov preobrat

Čez nekaj dni, natančneje 9. in 10. novembra, bo minilo natančno 30 let, odkar so poslanci koalicije petih strank – Slovenske demokratične zveze, Slovenskih krščanskih demokratov, Zelenih Slovenije, Slovenske ljudske stranke in Socialdemokratske stranke Slovenije – na pred očmi javnosti strogo zaprtem sestanku oziroma, kot so ga takrat poimenovali, na seminarju v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem sklenili predlagati slovenski politični in siceršnji javnosti, naj bi 23. ali 30. decembra izpeljali ljudsko glasovanje o tem, ali smo še za življenje v Jugoslaviji ali ne.

Svojo odločitev so v Demosu utemeljili s tem, da »Slovenija nima prihodnosti v Jugoslaviji. V njej nas čaka ekonomska in nacionalna smrt. Mednarodna politika nam tudi ni naklonjena, vendar nobena država ne more priznati države, ki je ni. Torej jo moramo ustanoviti oziroma se osamosvojiti. Upoštevaje nenaklonjenost velesil in evropskih držav, lahko pričakujemo velik odpor in krizo takoj po izpeljanem ljudskem glasovanju, zato morajo ljudje vedeti, v kaj se podajamo.«



Sprejetje odločitve, ki jo je nekaj več kot polovica poslancev Demosa in nekateri ministri takratne vlade sprejela z navdušenjem in aklamacijo, je bilo svojevrstno presenečenje, saj se na podobno pobudo, ki jo je v slovenski skupščini mesec dni prej predlagala takratna socialistična stranka, vladajoča politika iz vrst Demosa razen vljudnostne naklonjenosti tej ideji ni prav nič aktivno odzvala. Zato je prva pobuda socialistov tudi počasi šla v pozabo in je potem odločitev iz Poljč zato tako odmevala.

Kaj se je v Demosu spremenilo v tem času, takratni akterji razlagajo z različnih zornih kotov. Po eni od razlag se je vladajoča elita v Demosu zanašala, da bo s čimprejšnjim sprejetjem nove slovenske ustave Slovenija dobila pravno podlago in temelj za osamosvojitev. Ko se je oktobra zaradi različnih političnih interesov in težavnosti naloge izkazalo, da ustave takratna skupščina ne bo mogla sprejeti v doglednem času, je ideja o plebiscitu, ki ji je bil del Demosa ves čas sicer naklonjen, prišla v ospredje.
Svoje je naredil tudi obisk delegacije Demosa z Jožetom Pučnikom, Dimitrijem Ruplom, Tinetom Hribarjem in Francetom Bučarjem pri voditeljih takratne srbske opozicije.
Kot nam je v intervjuju potrdil Ivo Vajgl, so tam sicer doživeli topel sprejem, a hkrati videli, da Srbe zanima samo reševanje lastnega nacionalnega vprašanja, ter spoznali, da ni več prav nobenega skupnega interesa še naprej vztrajati v isti državi. Zato je bila odločitev o plebiscitu lažja, še toliko bolj, ker se je hrvaško-srbski spor na Hrvaškem stopnjeval, in spoznanje, da se razmere ne bodo rešile po mirni poti, je zadevo le še pospešilo.



Čeprav mednarodna skupnost, kot so tudi zapisali v sporočilu javnosti o razlogih za odločitev o razpisu plebiscita, ni bila naklonjena slovenskemu osamosvajanju in so posebno velesile vztrajale pri ohranitvi enotne Jugoslavije – o čemer je neposredno iz ust ameriških diplomatov lahko slišal tudi takratni predsednik slovenske skupščine France Bučar, ki se je na začetku novembra mudil na obisku v ZDA –, se je Slovenija odločila za pot, ki ni imela nikakršnega mednarodnega blagoslova.

Predlagatelji plebiscita iz vrst Demosa – v prvi vrsti so to bili Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar – so se že takrat zavedali, da pot v samostojnost ne bo lahka. Tudi zaradi različnih ideoloških in političnih razlik v Demosu – da sploh ne upoštevamo stališč takratnih prenoviteljev, v kar so se preimenovali komunisti, ZSMS-jevci oziroma po novem takrat LDS – so hkrati s kratkim operativnim načrtom osamosvajanja predstavljali tudi možnost oblikovanja nekakšne vlade narodne enotnosti, ki bi združila vse stranke in omogočila učinkovitejše sprejemanje vseh zakonov in ukrepov, ki jih je morala Slovenija sprejeti med plebiscitom in dejansko samostojnostjo. A je ta pobuda zelo kmalu padla v pozabo – slovenska politika že od samega začetka pač ni mogla iz svoje kože.