Demokratična čuječnost in etična nepokorščina

Naslednja dilema je gotovo provokativna: obsoditi ali ne obsoditi nedvoumno dokazano nepravilnost javno izpostavljene osebe. Toda še bolj provokativno bo stališče, da je ta dilema jedro demokratične odgovornosti vsakega državljana. Z drugimi besedami, nujna sestavina državljanske odgovornosti je, da kot posamezniki obsodimo – tj. da delimo sentiment javnega grajanja – dokazane nepravilnosti nosilca neke funkcije. Kot tudi, da v izjemnih primerih obsodbo dokazanih nepravilnosti odklonimo. Z drugimi besedami, da ravnamo v nasprotju s tem, kar učijo učbeniki. Ta provokativna teza potrebuje razlago.

Demokratične kulture si ne moremo predstavljati brez brezpogojnega spoštovanja naslednjega silogizma: 1) kdor stori nepravilnost, mora za to dejanje nositi posledice; 2) oseba A je storila nepravilnost; 3) torej mora oseba A nositi posledice svojega dejanja. Kdor bi nasprotoval temu pravilu, ne bi razgradil le temelja države, ampak bi onemogočil sleherno socialno organiziranje.



Če se položaj osebe, ki spoštuje obvezna pravila, v ničemer ne razlikuje od položaja osebe, ki jih ne, ta pravila nimajo učinka. Toda žal ne ostane zgolj pri tem. Namesto neučinkovitih pravil začne življenje regulirati tisto, kar je bilo v zgodovini vselej učinkovito: sila, nasilje, teror. Veljati začne pravica močnejšega, k čemur spada vsakokratno ugotavljanje, kdo je v nekem trenutku močnejši. Znajdemo se v »vojni vseh proti vsem«. Thomas Hobbes je pred več kot tristo leti zapisal, da je v teh razmerah »človekovo življenje samotarsko, revno, grdo, kruto in kratko«. Zato je temelj vsakega sobivanja načelo, da morajo posamezniki priznavati avtoriteto družbenih pravil.

Toda uvodoma smo trdili nasprotno: ne le da je nespoštovanje tega načela izjemoma dopustno, temveč celo, da je nujno. Rušiti temelj demokracije v imenu demokracije? Kršiti načela v imenu načelnosti?
 

Praksa

Načelo, ki smo ga opisali, uživa nesporno veljavo na abstraktni ravni, v svoji idealnosti. V kraju torej, v katerem je črta povsem ravna in pravičnost povsem pravična. Žal to ni svet, v katerem živimo, kjer se na vsakem koraku soočamo z omejitvami. Kot ni mogoče narisati povsem ravne črte, tudi načela, da mora ob nepravilnostih vsakdo nositi posledice, ni mogoče izpolniti v popolnosti. Prestopkov je vselej več, kot jih je mogoče zaznati in obsoditi. Vedno je bilo in vedno bo tako.



Žal je neizogibno, da del prestopkov ostane nekaznovan, iz dveh razlogov: zaradi naključja (policija, denimo, ne bo nikoli oglobila čisto vseh kršilcev) ali zaradi uveljavljene politike pregona (omejene kapacitete je treba racionalno izrabiti in pri tem postaviti prioritete). Seveda to ni razlog, da bi bila zaradi tega avtoriteta družbenih pravil kakorkoli okrnjena. Toda mora biti jasno, da gre za vnaprejšnjo in transparentno selekcijo. Nekaj čisto drugega je, če prioritete pri obsojanju nepravilnosti izhajajo iz samovolje.

Če se en prestopek obsodi, nešteto drugih pa ne – in tega ni mogoče prepričljivo pojasniti z naključjem ali politiko pregona –, se znajdemo v situaciji, ki je uničujoča za demokracijo in zaupanje v pravo. Zakon je zakon le, ker in dokler ni od nikogar – in hkrati od vseh. Ker ne koristi nikomur posebej – in hkrati vsem. Takoj ko je neko družbeno pravilo arbitrarno uporabljano, ne gre več za preganjanje nepravilnosti, ampak za, če parafraziramo Karla Marxa, »v obsodbo povzdignjeno voljo vladajočega družbenega razreda«. Ne gre več za izvrševanje prav(a)ičnosti, ampak za vračanje v stanje vojne vseh, kjer ima pravico, kdor je močnejši. V taki situaciji »spoštovanje« prava preide v njegovo teptanje.

Zdaj je bolj jasno, zakaj v izjemnih primerih državljani ne morejo deliti evforije ob obsodbi neke nepravilnosti javne osebe: ker včasih to ni obsodba nepravilnosti, ampak nekaj drugega. Toda stvari so veliko bolj zapletene, kot se ta hip zdi. Zlorabe obsodb in utemeljene obsodbe ne ležijo pred nami na mizi, druga poleg druge. Zelo težko jih je ločiti, saj se zlorabe uspešno skrivajo.


 

Praksa prakse

Poglejmo primer pravne obsodbe. Pravo je zavezano postopku, ki (lahko) na koncu potrdi krivdo nekoga. Do tega trenutka pa zanj velja domneva nedolžnosti. Kako dokazati, da zoper nekoga neupravičeno ni bilo postopka, ni bila izrečena obsodba, da se je namenoma dopustilo zastaranje, spremenila sodna praksa? Ti postopki nikoli ne bodo zaključeni (ali celo niti začeti), zato nikoli ne bomo mogli z gotovostjo reči, ali je bil zakon uporabljen arbitrarno. Z gotovostjo lahko rečemo le, da je kriv tisti, kdor je bil obsojen – četudi je bil za pregon izbran popolnoma arbitrarno. Vidimo, da je v samo arbitrarnost pregona položen mehanizem skrivanja te arbitrarnosti.

Vzemimo drug primer, arbitrarno izpostavljanje nepravilnosti v medijih. Za medije velja Berkeleyjevo načelo esse est percipi ('obstajati pomeni biti zaznan'): če je neka nepravilnost v medijskem ospredju, ta »obstaja«. Če druge niso, ne obstajajo. Tudi tu je evidenca, da nekaj je nepravilnost, bistveno bolj prepričljiva od evidence, da bi tudi nekaj drugega moralo biti. Prvo je dejstvo, drugo domneva.

Vidimo, da je arbitrarno preganjanje nepravilnosti težko zgrabiti, saj se skrije za sijaj tistega, kar spravi na plan: za dokazano nepravilnost (nekoga, ki je bil arbitrarno izbran). V blišču evidence tistega, kar je, je težko enako prepričljivo govoriti o tistem, kar naj bi bilo. Brez tega pa ni mogoče govoriti o arbitrarnosti. Se tukaj vse konča?


 

Razkriti skrivanje

Zloraba je najučinkovitejša, če se ji uspe skriti. Če ji uspe prikazati, da je edina možna rešitev. Toda v demokratičnih ureditvah, četudi so še tako pomanjkljive, je tako ekskluzivnost težko doseči. Skoraj vedno ostane neka sled – občutek, »priokus«, pomislek –, ki opozarja, da nekaj ni v redu. Naj bo ta sled še tako slabotna v primerjavi z donenjem tistega, kar je vsem na očeh, je vseeno več kot nič. Je dovolj, da predrami posameznika in njegovo demokratično odgovornost.

Francoski filozof Jean-François Lyotard je svoj etični nauk utemeljil prav na razvijanju občutka za zamolčanost nekega diskurza. Ravno ker je neka krivica zamolčana, se ne razkriva v evidenci, pač pa le v krhkem intelektualnem občutku za »prisotnost odsotnega«: čeprav je nekaj odsotno (tj. zamolčano), ta odsotnost vseeno pušča sled in s tem ostaja prisotno. Zato je prva etična dolžnost dati besedo – tj. evidenco – tistemu, kar je prikrito.

Prav to je bistvo demokratične odgovornosti slehernega državljana. Družbena odgovornost se ne izčrpa v vehementnem opredeljevanju za eno od strani znotraj dnevnopolitičnega polariziranja. Še najbližje je občutku detektiva iz angleških filmov, ki zasluti, da je v situaciji, kjer je videti »vse jasno«, nekaj hudo narobe. Tu se pravo delo šele začne.


 

Javna oblast postavlja v ospredje podobo svoje popolnosti

Tovrstna čuječnost je še posebej pomembna, saj vsaka javna oblast postavlja v ospredje podobo svoje popolnosti. Manj ko je demokratična, bolj je bleščav sijaj njene brezhibnosti. Ravno zato je bistvo demokratične kulture pripravljenost na etično nepokorščino. To ni civilna nepokorščina, ki bi odrekala spoštovanje veljavnim odredbam. Od Sofoklejeve Antigone dalje je civilna nepokorščina nepogrešljiva sestavina zahodne državne kulture. Toda zavedati se moramo, da je upor zoper oblast le »izjema od izjeme … od izjeme«. Če postane prva izbira nezadovoljnega državljana, ne da bi prej uporabil vse demokratične mehanizme, je to zanesljiva pot v razkroj družbenih sistemov.

Etična nepokorščina je nekaj čisto drugega: pomeni le, da državljan odreče simbolno podporo (lahko tehnično korektnemu) postopku, kadar ima občutek, da izhaja iz arbitrarnega ravnanja nosilcev moči. Zdi se, da je to šibka in nepomembna gesta, ob kateri »gre karavana dalje«. Toda ni tako. Prisluhniti občutku za zamolčano je prva naloga demokratične čuječnosti. Le tako dobi zamolčano besedo in vstop v javni diskurz. O nečem se začne govoriti. Skrivanje arbitrarnih zlorab družbenih pravil je vse težje in le tako se lahko v prihodnje kaj spremeni.

Demokratična čuječnost je v resnici zelo težka naloga. Je stanje na konici med dvema skrajnostma, od katerih sta obe zelo privlačni, saj ponujata veliko bližnjic. Prva je dogmatično sprejemanje vsega, kar nosilci moči in mediji v soju neizpodbitnih dokazov ponujajo kot verodostojno. Druga je dogmatično zavračanje vsega okoli sebe, naslanjajoč se na puhlico, da je vsaka medijska objava le manever za ovce. Tako prva kot druga strategija dajeta centrom moči proste roke.

Demokratična odgovornost državljanov je veliko težja naloga. Zahteva zaupanje in hkrati nezaupanje vsemu, kar se dogaja v demokraciji. Če se pri nekom poraja intelektualni občutek glede arbitrarnosti, je ne le dopustno, pač pa tudi odgovorno, da odreče takemu postopku (četudi je tehnično korekten) simbolno podporo. Z drugimi besedami, kadar se zdi, da vsakemu (!) prekršku ne sledi sankcija, ampak samo takrat, ko to nekomu koristi, je ob tem neodgovorno deliti državljansko zadovoljstvo. To ni zanikanje temelja sobivanja, s katerim smo začeli te vrstice, temveč edini način njegovega zavarovanja. Arbitrarna izbira primerov neki zakon korumpira vnaprej, še preden smo ga začeli uporabljati. Če se zgodi to, lahko gre vse samo še narobe.

––––––––––––
Dr. Rok Svetlič, Znanstveno-raziskovalno središče Koper