Delo se ne more ustaviti, morajo pa prilagoditi prioritete

Ljubljana – Nocoj bo v Studiu 1 TV Slovenija potekal že 30. dobrodelni koncert Klic dobrote, s katerim Slovenska karitas zbira sredstva za družine v stiski. Na lanski prireditvi v celjski dvorani Golovec so zbrali več kot 150.000 evrov, v humanitarni organizaciji, ki letos praznuje tudi 30-letnico delovanja, pa upajo na tako dober odziv tudi v teh časih, ko na njihova vrata in vrata drugih podobnih ustanov in društev trka vse več ljudi. Geslo tokratne prireditve je Slišim te, kar je spodbuda k solidarnosti ter tudi strpnosti in potrpežljivosti.

»Da slišimo tudi tiste, ki so povsem sami. Najhujša stiska, ki te lahko doleti, je samota, da ne moreš nikamor in da se nimaš komu potožiti,« pravi Peter Tomažič, ki je od marca letos generalni tajnik Slovenske karitas, v organizaciji pa dela od leta 1999. Na položaju je zamenjal Cveta Uršiča, ki je postal državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Kako se drugi val epidemije in z njim povezani ukrepi izražajo pri vašem delu?

Zdaj kliče manj ljudi kot spomladi, ko jih je bremenila zlasti velika negotovost, se pa stiska pozna na vseh ravneh. V družinah, kjer so imeli starši začasne zaposlitve in podobno ali so se mogoče preživljali z delom na črno, je položaj hujši, kot je bil. Vsa ta priložnostna opravila so odpadla, in to ne samo zdaj, ko je razglašena epidemija, ampak večinoma v vsem obdobju od pomladi. Kljub pomoči, državni in naši, so pod velikimi bremeni. V težkem položaju so predvsem tam, kjer so v družini bolezen in samozaposleni. Pred kratkim je, na primer, k nam prišla mamica, ki živi sama z dvema otrokoma. Kljub temeljnemu dohodku, ki ga je bila deležna kot samostojna podjetnica, mora zapreti dejavnost, da ne bi zaradi najemnin in drugih stroškov zabredla v velike dolgove. Opažamo eksistencialni strah pred tem, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Marsikdo potrebuje zagotovilo, da bo lahko zaprosil za pomoč, če jo bo potreboval. Veliko družin, ki jim pomagamo, živi v izredno slabih stanovanjskih razmerah, na zelo omejeni kvadraturi. To zna biti v časih, ko naj bi bili čim več doma, zelo obremenjujoče, povečuje stisko in napetost.

Se ljudje pogosteje kot prej obračajo na vas?

Zaznavamo od pet do 15 odstotkov več uporabnikov, različno na posameznih območjih. To je približno 10.000 uporabnikov. Zadovoljni smo z ukrepi države, saj je število ljudi, ki trkajo na vrata, neposredno povezano s številom brezposelnih. V gospodarski krizi pred desetletjem je bilo okoli 130.000 uporabnikov, potem se je število znižalo na 90.000, zdaj se spet povečuje. Upamo, da se razmere ne bodo tako poslabšale kot takrat in da bodo državni ukrepi delovali oziroma da jih bodo podaljšali, da bo čim manj ljudi izgubilo zaposlitev. Po vseh gospodarskih krizah in nesrečah ostane velika skupina ljudi, ki ni zaposljiva, vsaj ne tako, kot je regulirano v Sloveniji, kjer nimamo razvitega sekundarnega trga dela, na katerem bi lahko posameznik delal nekaj ur na dan ali priložnostno. Administrativne ovire so prevelike, da bi delodajalci to sprejeli.

Kako izredne razmere vplivajo na delovanje organizacije?

Poskušamo se prilagajati, a prioritete se spreminjajo. Ne glede na epidemijo, moramo deliti hrano. Delo se mora nadaljevati, čeprav se tudi med našimi zaposlenimi najdejo oboleli, saj smo del realnega življenja. A ne med zaposlenimi ne med prostovoljci ni bilo hujšega primera. Zadnje čase je več komunikacije s starejšimi, predvsem zaradi strahu in tudi potreb. Odkar je ustavljen javni promet, se je za približno 130 odstotkov povečalo število prevozov hrane na dom. Popoldanske aktivnosti z otroki poskušamo ponekod izvajati prek zooma. Primarno pa želimo s 310 razdelilnimi mesti pokrivati mrežo vsaj tako dobro, kot smo jo do zdaj ali še bolje.

Pomagati poskušamo čim širše in na čim bolj različne načine. Po trgovinah še naprej zbiramo in nato delimo donirano hrano. Vsako leto dobimo za približno milijon evrov hrane iz podjetij, velik del je iz trgovskih centrov, je zelo kakovostna in uporabna za naše prejemnike. Položaj se spreminja v več segmentih, iščemo prioritete, zaposlene in prostovoljce prerazporejamo. Nekatere dejavnosti so se tudi ustavile, na primer skupine za starejše in dnevni centri. Po drugi strani pa v okviru mlade karitas 400 prostovoljcev zdaj na roko piše pisma starejšim v domove. Kar najbolj pogrešamo v tem obdobju, je neposreden stik s človekom. To je naša značilnost, za to se trudimo, da ne bi zgolj mehanično delili hrane, ampak da bi nas ljudje začutili na osnovni človeški ravni. Da se vzpostavi zaupanje.

Ocenjujete, da je več nasilja v družini?

Nasilja v družinah za zdaj ne zaznavamo več v smislu, da bi bilo več uporabnikov v materinskih domovih ali zavetiščih, vendar se zavedamo, da stvari niso tako preproste. Veliko je skritega in marsikdo si ne upa priti k nam zaradi epidemije, ko je težje vstopati v novo okolje. Zelo verjetno se bodo problemi pokazali šele čez čas.​

Kako je v socialnovarstvenih oziroma nastanitvenih programih?

V naših nastanitvenih programih je ves čas okoli 200 ljudi – imamo osem materinskih domov, varno hišo, tri skupnosti za odvisnike, dve skupnosti za alkoholike, program pomoči za žrtve trgovine z ljudmi. V več krajih smo odprli hiše za ljudi, ki so na robu brezdomstva oziroma so bili že večkrat deložirani. V socialnovarstvenih programih, kjer so ljudje nastanjeni, tudi ob zaostrenih ukrepih, kljub napetostim, ki se normalno pojavljajo v vsaki skupnosti, stvari potekajo urejeno. Tudi brezdomci so sprejeli nove okoliščine in večina tistih, ki prihajajo v dnevne centre in v zavetišče v Mariboru, zelo upošteva vse omejitve.

Eden od vaših programov je tudi aktivacija s prostovoljstvom.

V zadnji petih letih smo razvili več programov. Zaznali smo, da je nujno treba zagotoviti pomoč vsem, ki so že dolgo brez službe ali živijo v revščini tudi na druge načine, ne samo materialno. Aktivacija skozi prostovoljstvo se je pri nas izkazala kot izjemno učinkovit ukrep. Med vključenimi se je vzpostavila socialna mreža, ki je prej sploh niso imeli, nekateri so našli zaposlitev, marsikdo je dobil širši uvid v svoj položaj in spoznal razmere, v katerih so drugi. Želeli bi si širiti take programe, vendar brez sistemskega pristopa in sodelovanja lokalnih skupnosti ne bo šlo. Zelo si želimo širiti tudi javna dela. Ko se nekdo po več letih brezposelnosti, ali omejitev, ali bolezni vključi v neki zdrav delovni kolektiv, si lahko hitreje opomore, se navadi na tempo, okolje mu daje oporo. Vendar je teh možnosti za javna dela daleč premalo, treba pa bi jih bilo tudi prilagoditi in podaljšati trajanje.

Je kriza po vašem mnenju vplivala na solidarnost ljudi?

Vidimo dve plati: po eni strani godrnjamo nad tem in onim, po drugi pa opažamo čudovit odziv tako na področju prostovoljstva kot tudi pri zbiranju sredstev. Veseli smo, da je bila akcija Pomagajmo preživeti za najmanj tretjino bolj uspešna kot lani. Odpirajo se nove poti. Slovenci znamo, čeprav smo včasih vrednotno razdeljeni, stopiti skupaj, ko gre za stisko. Pomladanske izkušnje v župnijskih karitas so dobre, predvsem v lokalnih skupnostih ljudje mislijo drug na drugega. Tudi humanitarne organizacije dobro sodelujemo med seboj in s civilno zaščito. Problem pri epidemiji je le, da traja tako dolgo. Pri neurjih ali nesrečah se pomaga pri škodi in se nekako lahko pričakuje, kdaj se razmere končajo, pri tem pa je potrebnega več potrpljenja in energije, da nam ne zmanjka dobre volje.

Kje se Slovenska karitas vidi v prihodnosti?

Naša vizija je gotovo čim več ljudi naučiti loviti ribe – jim pomagati s takimi programi, da si bodo sami pomagali. To je pot naprej. Bistvo pri našem delu je lajšanje situacije in ohranjanje oziroma vračanje dostojanstva. Drug velik izziv so demografske spremembe. Naša družba se stara in dejstvo je, da bomo v prihodnjih 50 ali sto letih potrebovali pol milijona ljudi. Po eni strani se bomo spopadali z migracijami in prilagoditvami, ki so pri tem potrebne, po drugi pa z vse večjim številom starejših. Za njihovo oskrbo bo treba pripraviti nove pristope. V epidemiji so se pokazale šibke plati domov za starostnike in pomanjkanje drugih programov, ki so v Evropi bolj razviti, od varnih stanovanj do drugih oblik, ki so bolj individualne, v manjših skupinah, bolj podobne družinskemu življenju. Pomoči na domu je premalo, tudi laičnih oblik pomoči med samimi starejšimi. Cela paleta programov je, ki jih bo treba okrepiti ali dodatno razviti, če bomo hoteli organizirati dostojno in varno življenje za starejše.