»Delati moramo, pa če smo v Sloveniji ali na Hrvaškem«

Piran, Razkrižje, Brezovica pri Metliki – Na mejnem prehodu Dragonja je gneča v obe smeri, toda če takoj na hrvaški strani zaviješ levo ali desno, je prometa malo, ob ozki poti se razrašča goščavje, v vaseh je malo življenja. Da je pred letom dni mejo tu določila arbitražna sodba, je zgolj bled spomin. Arbitražno sodišče ni rešilo nobenih zadreg zaradi neživljenjske meje, ugotavljajo tudi v pomurski občini Razkrižje. Marija Grabušek iz Brezovice pri Metliki, ki se je po razsodbi odločila za selitev, pa pravi, da si je vedno želela živeti v Sloveniji.



»Kaj se je spremenilo leto dni po arbitraži?« Vprašanje je preprosto, a pri Slovencih na hrvaški strani Dragonje je takšen tudi odgovor. »Prav nič,« je zamahnil z roko Anton Škof na vrtu svoje hiše ob izlivu reke. »A kaj bi se sploh lahko spremenilo? Tu imam hišo, konje, vodo iz svojega izvira, elektriko pa prek sončnih celic.«

Opazil je samo eno razliko. »Manj je hrvaških policijskih patrulj. Včasih so bile celo tri na dan, zdaj nas Hrvati pustijo pri miru,« je dejal. Na začetku iste poti živi Joško Joras, vsi pa za prehod v Slovenijo uporabljajo ožjo stransko cesto z zapornico. Drugače je le pri večjih prevozih, ko morajo po glavni cesti mimo policistov. »Joras načelno noče iti čez mejni prehod, zato sem njegovega bika peljal kar jaz in niti takrat nismo imeli težav,« je navrgel. Na koncu je imel težavo zgolj bik, saj je pristal v klavnici.

Rešitve bi morale biti človeške

Na drugi strani glavne ceste v zaselku Bužin nas je na svojem posestvu pričakal starejši gospod, a je po stisku rok zaprosil: »Povem lahko vse, le imena ne zapišite.« Čeprav ima stalno bivališče v Portorožu, je na družinskem posestvu na Hrvaškem skoraj vsak dan. Pokazal nam je kokoši, sadovnjak, njivo in hiško. »Tukaj se dobro počutim,« pove na kratko, vendar dovolj povedno ob sprehodu do Dragonje.

Arbitraža mu ni spremenila življenja, toda vse bolj drugačna je okolica. Ljudje odhajajo, vasi se praznijo, vse več je grmovja, divjih prašičev in srn. »Probleme povzročajo zgolj dolgi zastoji na meji. Rešitve bi morale biti bolj človeške, ne glede na to, katera država ima več koristi,« je dejal. »Naj se že enkrat dogovorijo, saj smo vsakih trideset let v novi državi. Moja nona je bila pod Avstro-Ogrsko, nato pod Italijo, potem v Jugoslaviji in Sloveniji, mi pa smo na Hrvaškem.«



Enako razmišljata oče in sin Bruno ter Danijel Pribac v sosednjih Škodelinih. »Bili smo že Italijani, Hrvati in Slovenci, toda v srcu sem Istrijan,« je rekel oče Bruno. »Nočem se ukvarjati s politiko, a kaj, ko se politika ukvarja z menoj. Delati pa moram tako in tako, ali sem na Hrvaškem ali v Sloveniji.«

Kako težko je na tem ozemlju potegniti mejo, razkrije njihova slovenščina, polna italijanskih in hrvaških besed. »Po arbitraži je vse ostalo isto. Še vedno obiramo breskve, češnje in slive,« je z nasmehom dodal sin Danijel.

V resnici nihče ne trpi

A vsi sogovorniki priznavajo, da jim po arbitražni sodbi ni nič hudega. Ali so na istem ali celo na boljšem, saj je Slovenija pripravila denarno pomoč za njihovo selitev na slovensko stran. Nekateri so prijavili več gospodinjstev in zato prejeli več kot sto tisoč evrov, kar pa je že denar, ki deli mnenja, vzbuja zavist in brusi jezike.

»Zame pomoč ne pride v poštev, ker na hrvaški strani nimam stalnega bivališča,« je pripomnil gospod iz Bužina. Drugače je z njegovim znancem, ki je denar vzel. »Povedal mi je: 'Veš, teta s kolači pride samo enkrat v življenju.' In on je kolače vzel.«

Za denarno nadomestilo je zaprosil tudi Škof. »Zahtevajo še dodatne odločbe,« je rekel. »Toda zdi se mi, da zgolj zato, ker jim je že zmanjkalo denarja, saj niso pričakovali takšnega navala. Zdaj poskušajo zavlačevati, da pride nov denar, a se ne mudi.«



Čeprav preštevajo bankovce v več deset tisoč evrih, znesek glede na cene v slovenskem Primorju ni pretirano visok. Toda če upoštevamo, da lahko zadržijo (ali prodajo) svojo posest na Hrvaškem, imajo veliko možnosti.

»V resnici nihče ne trpi,« je rekel Denis Fakin, predsednik Krajevne skupnosti Sečovlje. »Kdor se je znašel, je celo na boljšem. Niti pred tem ni bilo večjih težav. Ljudje živijo mirno in v slogi.«

Mesaričevi so se odločili

»Dokler je imela stvari v rokah vlada in nato komisija, sem imel vse informacije in čutili smo pripravljenost pomagati ljudem, ki jim arbitražna razsodba ni prinesla želene rešitve. Ko pa je reševanje prevzela upravna birokracija, nimam nobene informacije več, niti te, v kateri fazi so postopki,« pravi župan Razkrižja Stanko Ivanušič.

»Pri nas sodba ni rešila ničesar. Zaradi neživljenjske meje iz leta 1947 pa davek plačujejo današnji ljudje.« Ugotovitev potrjuje tudi Vladimir Mesarič pred svojo hišo na oni strani mejnega prehoda Razkrižje. S prvimi problemi leta 1991 še ni slutil, da se bo zgodba tako obrnila. Z ženo Cvetko sta napisala več zahtev za popravek meje, podobno kot še deset drugih družin, a so se zahtevki vedno nekje izgubljali.

Razglasitev arbitražne razsodbe je bilo novo razočaranje, saj je njun dom ostal na oni strani slovenske meje. Sprejela sta eno najtežjih odločitev: da se bosta preselila. Zahtevek njune štiričlanske družine je bil rešen med prvimi, mesec pozneje sta dobila nakazan tudi z zakonom predviden denar. Kupila sta parcelo na Hardeku v Ormožu, vsak čas pričakujeta gradbeno dovoljenje.



»To hišo bomo prodali, potrebujemo denar za novo. Lokacijo sva izbrala stran od sedanje, saj ne bi bilo lahko gledati doma, v katerem je zelo veliko dela in žuljev.« Za preselitev se pripravlja še ena družina iz Razkrižja. Za popravek meje je pred arbitražo prosilo deset družin s 35 člani, čas za dokončno odločitev o preselitvi imajo še do konca leta.

V Hotizi pripravljajo dokumente za novo nogometno igrišče, saj je dosedanje ostalo za arbitražno mejo. Za 2,3 hektara zemljišč, kjer bo nov športni center, naj bi država plačala 350.000 evrov. Betonarna Balažic pa za mejno črto dela naprej brez težav. Lastnik Damjan noče nič slišati o preselitvi, meja še ni zakoličena in do takrat je to slovensko ozemlje, le da so mu ukinili hišno številko.

»Vsi nam pomagajo«

»Vedno sem si želela živeti v Sloveniji,« pravi Marija Grabušek iz Brezovice pri Metliki. Po arbitražni odločitvi je njena hiša ostala na ozemlju hrvaške države. Kako je skozi Brezovico speljana meja, domačin pove z zavijanjem z očmi: »A tako pač je.« Cesta je enkrat slovenska, potem hrvaška, pa spet … Podobno velja za hiše. »Ves čas smo mirno živeli skupaj, Slovenci in Hrvati,« pravi starejši domačin in se obregne ob visoko politiko, ki sprejema odločitve, ki z realnim življenjem nimajo veliko skupnega.

Marija Grabušek je s sinovoma, snaho in vnukinjo ena od šestih družin iz Brezovice, ki so se odločile za selitev v Slovenijo. »Prejeli smo 113.000 evrov državne pomoči, kar se zdi veliko, poleg tega nam vsi pomagajo,« pravi sogovornica. Občina, pojasni metliški župan Darko Zevnik, prostorske dokumente sprejema po hitrem postopku in tudi državne ustanove, ki dajejo soglasje, so zelo odzivne. Ljudem, ki bi se radi preselili, želijo to čim prej omogočiti, čeprav imajo za selitev tri leta časa.



A Marija Grabušek dvomi, ali jim bo uspelo vse izvesti v roku, saj je minilo leto dni, pa imajo kupljeno le zemljišče nedaleč stran v Brezovici, kjer naj bi zgradili hišo in postavili hlev. V njihovem primeru je zadeva še bolj zapletena, ker je treba seliti kmetijo, na kateri imajo štiri breje krave in tri bike. »Enkrat se je to moralo rešiti. Prav smo se odločili,« pravi njen sin Boris.

Marija Grabušek se sprašuje, ali bo 113.000 evrov skupaj z zneskom, ki ga bodo dobili s prodajo hiše in hleva, dovolj za vzpostavitev nove kmetije. »Bojim se, da s tem denarjem ne bomo prišli nikamor,« pravi in razloži, da samo sto metrov elektrike, ki naj bi jo pripeljali na njihovo parcelo, stane 5000 evrov. Negotovo je, ali bo denarja dovolj še za vsa dovoljenja, priključke, načrte in gradnjo hiše, kaj šele za hlev. Ve, da je realnost takšna, da moraš vse plačati. Poleg tega prizna, da je zaradi obljub pred letom dni, kdo vse jim bo pomagal, zelo razočarana.