Delamo manj, a trpimo bolj

Leta 2008 so delovno aktivni prebivalci Slovenije opravili povprečno 40,5 ure dela na teden, v letu 2017 pa 39 ur. Toda čeprav delamo manj, strmo narašča število hospitalizacij zaradi reakcij na hud stres. Še leta 2005 so evidentirali 471 tovrstnih primerov, leta 2017 pa je število naraslo vse do 940. Manjši upad je bil opazen zgolj leta 2014, a nato je število hospitalizacij začelo znova naraščati.  


 

Od vzgoje do ekonomskih pritiskov

Ob teh podatkih v glavo šine predvsem eno vprašanje – zakaj? Strokovnjaki poudarjajo, da gre za pereč problem, vendar razlagajo, da je treba gledati širšo sliko in da so razlogi med seboj prepleteni. Tako trdi tudi doc. dr. Katarina Babnik s katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti. »Gre za kompleksna razmerja od vzgoje do ekonomskih pritiskov, zato so delavci pretirano obremenjeni na vseh ravneh,« je pojasnila.



»Zahteve po povečevanju dobička nenehno povečujejo pričakovanja,« je opozorila sogovornica. »Ne smemo spregledati niti vpliva modernih tehnologij. Po eni strani naj bi olajšale naše življenje, a po drugi smo nenehno dostopni po elektronski pošti in drugih komunikacijskih kanalih, zato sodobna tehnologija briše mejo med delovnim in prostim časom.«

Čeprav smo ljudje zaradi tehnologije vedno bolj dostopni, smo sočasno izgubili pristen medsebojni stik. »Časovni pritisk in to, da moramo biti v nenehnem stanju pripravljenosti, je za marsikoga pretežko,« je poudarila strokovnjakinja za delovni stres. »Imamo vse bolj nasilno medsebojno komunikacijo. Ker imajo vsi vse več pričakovanj tukaj in zdaj, je vedno več nestrpnosti, kar povzroča dodaten stres zaradi neustreznih socialnih odnosov.«

Ob vsem tem je Katarina Babnik opozorila na še en dejavnik – da ljudi izčrpava tudi neetično in nemoralno delovanje. »Delavci dobijo nalogo, da morajo nekaj storiti v korist delodajalca, toda zato morajo prezreti lastne moralne vrednote,« je rekla. Obenem je poudarila, da ljudje v preteklosti niso trpeli manj, verjetno na drugačen način in zaradi drugih razlogov, obenem pa zdaj premoremo boljšo zaznavo in temeljiteje spremljamo odzive na stres.




 

Ne bojte se pomoči strokovnjakov

Za stres, povezan z delom, razen ob izjemnih dogodkih, ponavadi ni usoden enkraten dogodek, ampak daljše trpeče obdobje. »Najbolj problematičen je dolgotrajen pritisk, da moramo biti nenehno pripravljeni na delo. Največkrat se poruši imunski sistem, pacienti doživijo splošno slabost, lahko pa jih doleti tudi kakšna hujša bolezen. Prisotne so lahko še psihične težave, predvsem v povezavi z depresijo in tesnobnostjo,« je poudarila sogovornica s filozofske fakultete.

Tako kot so raznovrstni bolezenski znaki, so različni tudi pristopi k zdravljenju. Hospitalizacije so lahko kratkotrajne, a lahko tudi dolgotrajne, od bolezenskih znakov pa je odvisno, kdo zdravljenje nadzoruje. »Včasih ni nujno, da gre za hospitalizacijo, saj ustrezajo posamezni obiski strokovnjakov,« je dejala Katarina Babnik. »Paciente je treba najprej telesno pozdraviti, potem pa poskrbeti še za spremembo vzorcev, da se samozaščitijo pred pritiski zunanjega sveta. Posameznik mora znati reči ne in znati prekiniti neustrezen vzorec.«

Če čutite, da ne zdržite več, se zato ne bojte prositi za pomoč strokovnjaka. »Opazovati moramo svoje ravnanje, mišljenje in čustvovanje. Obračati moramo tok misli, da ne tonemo še globlje v težave. Do neke mere si lahko pomagamo sami, vendar šele po tem in vzporedno s tem, ko smo poiskali pomoč strokovnjakov,« je poudarila sogovornica.




 

Zdaj že strašijo z novo gospodarsko krizo

Kadar smo preobremenjeni, se moramo naučiti reči ne. Prav tako moramo prepoznati, kdaj nas delodajalec namerno šikanira z zahtevnimi delovnimi nalogami, recimo tik pred odhodom na dopust, ali z drugimi nerealnimi pričakovanji.

Marsikdo premore dovolj moči za upor in zaščito svojega zdravja, a kaj, ko zaradi starosti ali neustrezne izobrazbe težko najdejo novo zaposlitev. »Kdor zaradi starosti ali posebne strokovne podkovanosti na trgu ne more najti nove zaposlitve, vztraja na problematičnem delovnem mestu, zato se znajde v brezupnem položaju,« je rekla Katarina Babnik. »V takšnih primerih je predvsem zdravstvo tisto, ki mora prepoznati začaran krog in omogočiti, da ljudje izstopijo iz njega tudi s pomočjo bolniške odsotnosti, terapije in drugih strokovnih oblik. Pomembne so seveda tudi institucije, ki lahko pomagajo posamezniku, da se opolnomoči in najde ustreznejšo delovno pot.«

Ampak težko bo kaj drugače, saj vsa družba še naprej pluje v isto smer izčrpavanja. In da nismo na dobri poti, nam potrjujejo tudi ustrahovanja z novo gospodarsko krizo, ko bo še bolj v ospredju reševanje kapitala na plečih utrujenih delavcev.