»Čudim se, da NLB še nihče ni ponudil ljudem«

Čeprav je bil v politiki tudi poklicno, je skoraj ne spremlja več, tu in tam pa ga kakšna zadeva, kot je na primer NLB, še »spravi na obrate«. Sam razmišlja o drugačnem modelu lastninjenja NLB: naj jo ponudijo ljudem!


 

Zapiranje zagorskega rudnika ste doživljali iz prve roke, nemškega Schefenackerja niste hoteli za soseda v Zagorju, v Sveo ste (skoraj) pripeljali Turke, Podjetno v svet podjetništva (PVSP) je bil prvotno projekt zasavske regionalne agencije RCR, ta pa je vaš otrok …

Kot otrok sem doživel črn sneg. Čim je zapadel, je že bil umazan od saj in prahu, zdaj temu rečemo izpusti. V dobrih 60 letih je tudi sneg v Zasavju postal bel in precej zaslug za to ima RCR. Največja agencija po kvaliteti v najmanjši slovenski regiji smo mu rekli. Navsezadnje so zdaj, po desetih letih, tako rekoč vsi usvojili našo takratno filozofijo: da potrebujemo manjše firme, bolj vezane na znanje, prijetno okolje in populacijo, ki se bo prilagodila možnostim prostora. Projekt PVSP je dokazal, da je smiselno vlagati v razvoj podjetnikov. Slovenija daje vsako leto milijardo za obresti, milijardo pa izgubimo, ker študentje z visoko izobrazbo odhajajo v tujino, ker tu ni služb. Dve milijardi na leto tako podarimo članicam EU. Iz nje sicer v eni finančni perspektivi dobimo 3,2 milijarde ali štirikrat manj, kot damo.

V Evropi drugače cenijo šolane mlade ljudi.

Tudi slovenski bi se vrnili, pa ni posluha, čeprav ne potrebujejo drugega kot zagonski kapital. Za projekt PVSP mi je žal, da ga država ne intenzivira. Prvotno je bil namenjen mladim, visoko izobraženim, da bi timsko ustanavljali podjetja. PVSP je ena boljših rešitev za mlade, tudi iz starih članic EU so prihajali spraševat, kako ga razvijamo. Povzeli so ga, oblikovali po svoje in zdaj delajo. Ko drugi še vedeli niso za garancijske sklade, smo ga v RCR leta 1997 že imeli. Šele desetletje za njim je nastal nacionalni sklad. Toda našo prvotno idejo so degradirali. V Evropi ti skladi delajo, saj podjetnikov ne silijo, naj jamčijo z osebnim premoženjem. Izračunali so, da je dražje, če dobijo nov socialni problem ... Človek v podjetništvo ne gre s tezo, da bo ob vse, če propade. Pravi podjetnik hoče narediti dobro firmo, v kateri bodo ljudje dobro plačani.

Je bil tudi RCR, kjer ste imeli vi kot fizična oseba večinski družbeniški delež, zamišljen tako? Na koncu je RCR status razvojne agencije odneslo prav zasebno lastništvo.

Zakon o regionalnem razvoju iz leta 2000 je bil eden boljših v naši državi. Vsi nadaljnji popravki so ga naredili slabšega, ker so upoštevali interese vsakokratne aktualne politike, ki je hotela prevzeti absolutno oblast nad razvojem. V EU so razvojne agencije praviloma zasebne institucije s 50 do 200 zaposlenimi. Zakon iz leta 2000 je omogočal, da programski sveti, ki so vodili razvojne agencije, nekatere naloge dajo drugi, če niso zadovoljni z obstoječo razvojno institucijo. V Zasavju je bila ideja, da v sklopu trboveljskega Rudisa naredimo spin off, odcepljeno podjetje, za konzultantski del. Za to, da so RCR onemogočili status razvojne agencije, ne bi bilo treba spreminjati zakona.

Ste se zamerili politiki?

Če človek dela krucialne spremembe, kakršne smo delali v Zasavju, nastane zamera. Prisiljeni smo bili zapirati rudnike in obrate, ki so nastajali vzporedno z uvozom moške delovne sile iz Bosne; Trbovlje so imele v nekem obdobju tri tisoč začasno prijavljenih. Rudarji so nato pripeljali svoje družine in Peko, Lisca, Jutranjka so odpirali obrate za žensko delovno silo. Teh več tisoč delovnih mest je Zasavje v predelovalni industriji nato izgubilo. V Pomurju je Mura izgubila pet tisoč delovnih mest, najmanj toliko jih je poleg rudnikov tudi Zasavje. Ko državi rečeš, da tako ne gre več, nisi priljubljen, ne glede na to, da smo vsi otroci knapovščine.

V Zasavju so RCR očitali, da je fiktivno odpiral nova delovna mesta.

Z instrumenti, kot so bili podjetniški inkubatorji, garancijski skladi, PVSP, s turističnimi projekti smo neizpodbitno odpirali nova delovna mesta. V našem inkubatorju so začela podjetja, kot sta Dewesoft in Chipolo, več kot sto petdeset jih je šlo skozi inkubator, a ne morejo biti vsa high tech, nekatera tudi propadejo. Toda po Gaussu to vzdrži.

Zasavci so se dolgo muzali, ko ste kot direktor RCR napovedovali, da bo regija nekoč živela od turizma. Se vam zdi, da se napovedi uresničujejo?

Zasavje je danes zeleno. Sliši se grozno, kot da smo delali načrtno, zapirali podjetja, opuščali energetiko, ampak v resnici je bilo predrago izkoriščati premog in iz njega delati elektriko. Nekaj pozitivnega je za okolje naredila ozaveščenost ljudi, veliko sama narava: območja se hitro revitalizirajo. Zasavje ima vse: tri doline so se izčistile, zdaj imajo vse. Črnega Zasavja ni več. Pomembno je, da ljudje to zaznajo. Lastovka je Dewesoft, ki razvija mini tehnološki park, kjer se poskušajo povezovati visokotehnološka podjetja. Ljudje so včasih neučakani, a običajno ne gre hitro.

Iz Tirne pod Sveto goro, kjer živite, pogled na razvoj Zasavja nese dlje. Gre v začrtano smer ali je skrenil?

Bilo bi perverzno reči, da je to, kar Zasavje danes je, rezultat RCR. Suvereno pa trdim, da smo bili pomemben kamenček v mozaiku. Ne glede na politiko, ki je vodila ožjo oziroma širšo skupnost, vsi so poskušali delati prav. A vedno so vmes vprašanja znanja, vedenja, vizije ... Eni so bolj retro, obnavljali bi staro, toda nekaterih zadev se ne da reinkarnirati. Razvoj Zasavja v premogovno smer je gotovo tak ireverzibilen proces.

Katerih priložnosti pa Zasavje ni znalo izkoristiti?

Če bi sredi devetdesetih, ko so v državi padle prve odločitve o zapiranju zagorskega rudnika, razmišljali o srednjesavskih elektrarnah, bi jih verjetno takoj začeli graditi in bi danes Zasavci razmišljali, kako narediti zadnjo v verigi v Posavju, kajti Zasavje je bilo energetsko močnejša regija kot Posavje. Zdaj pa je obratno. Vendar pobude ni bilo, preveč so mislili na premog. Po drugi strani je Sava tako lepa, da bi jo bilo kar škoda zajeziti ... Izkoriščanje obnovljivih virov energije in zmanjšanje porabe se mi sicer zdi povsem prava smer. Največja prednost Zasavja pa so ljudje, ki so jih 250 let učili, da je treba delati. Zato je njihova prihodnost v manjših storitvenih podjetjih, proizvodnih podjetjih, ki so podpora večjim sistemom. Največji potencial pa vidim na področjih, kjer bodo ljudje razvijali znanje o recikliranju odpadkov, kako jih razgrajevati, da ne bi tako obremenjevali okolja.

Mislite na sežigalnico ali možnost termične obdelave odpadkov na zasavski lokaciji?

Nič od tega. Za termično obdelavo odpadkov je tu premajhna kritična masa ljudi. Na Danskem, kjer ne poznajo ločenega zbiranja odpadkov, vse termično obdelajo – pa objekt nima dimnika, ampak uporabljajo frakcionirano dovajanje toplote, pri čemer se elementi razgrajujejo pri določenih temperaturah. Take peči stanejo 600 milijonov evrov, zato so smiselne za res velike metropole. Za območja s 45.000 ljudmi, kot je Zasavje, pa to ni smiselno.

Po osnovni izobrazbi ste inženir farmacije in diplomirani organizator dela. Kako se nekonfliktni farmacevt znajde v zelo konfliktnem gospodarstvu?

Gospodarstvo me je vedno vznemirjalo. Še ko sem delal v Krki, sem bil fasciniran, kakšen preboj iz nič je naredila ekipa Borisa Andrijaniča.

Ste v potapljajočo se zagorsko Sveo vstopili, da bi vam uspel podoben preboj v Zasavju?

V lesu sem videl primerjalno prednost Slovenije in skoraj nemogoče je bilo, da država ne bi hotela ohraniti industrije, za katero imaš osnovno surovino na pragu. Nočem biti general po bitki. A vladi sem dvakrat predlagal, da rešimo Sveo in krizo v lesnopredelovalni ali kateri drugi industriji s primerjalnimi prednostmi, s spodbujanjem domače porabe. Če bi takrat v Sveo vlagali tako, da bi ljudem s 50-odstotno ali še večjo subvencijo omogočili nakup njenih izdelkov, kar se po evropskih pravilih ne šteje za državno pomoč, bi Svea imela delo, bankam bi vračala kredite, banke ne bi imele slabih naložb, podhranjenosti ne bi bilo, država bi pobirala davke ...

Slovenija ima 32 milijard evrov kreditov. Kje je ta denar po vašem?

Menda je slabih naložb v bankah, oziroma so se izgubile po prijateljskih linijah, okrog 300 milijonov evrov. To je odstotek kreditov ... »Tajkunska« zgodba je zanemarljiva. Problemi so nastali, ker nismo reševali ljudi, domače proizvodnje. Denar je v Cityju in Frankfurtu, kjer zaradi tega niso nič slabe volje ...

Predsednik uprave NLB je bil svojčas tudi Marjan Kramar, ki ste ga za evro na mesec najeli v RCR, da predava bodočim mladim podjetnikom.

In vsi so ga hvalili, koliko jih je naučil. Afera z NLB ni bila naš problem. Na vrh banke so ga imenovali nadzorniki, ki so mu ponudili milijonsko nagrado. Pošteno bi bilo treba reči: to je toliko vredno. Vsak obrtnik se danes že lahko vozi z mercedesom, pa ni noben problem. Sam se čudim, da ima predsednik države oziroma vlade pri nas samo 3000 evrov plače. Pa upravlja državo. Če mislimo, da se bodo za takšna delovna mesta prerivali altruisti – ne bodo se. Držav ne morejo voditi altruisti.

Je recept, ki ste ga vladi ponujali v primeru Svee, še vedno uporaben? Nekateri na obzorju že vidijo novo krizo …

Čudim se, da tega še nihče ni poskušal. S kreditom, ki ga je najela država, smo denar v NLB vložili vsi državljani. Zakaj ne bi zdaj v obliki prijaznega subvencioniranega nakupa spet vsem omogočili nakupa delnic – za desetino pričakovane prodajne vrednosti – in banke zadržali v svoji lasti? Lastniki NLB bi bili torej državljani in ne država. Od 30 do 50 odstotkov dividend naj gre potem lastnikom oziroma delničarjem – ljudem, razlika pa v pokojninski sklad ali zdravstveno zavarovalnico. To prakticirajo vse stare evropske države, da iz skladov črpajo v obdobjih krize in ljudem omogočijo dostojno življenje tudi v časih suhih krav. V Sloveniji žal ni želje, da bi ljudi naučili, kako se živi v socialnotržni ekonomiji in kako ravnati, da te ne nadigra vsak trgovec na tržnici.