Človek, ki je postavil temelje sodobne Luke

Bruno Korelič je bil eden od dveh pomembnih stebrov sedanje Luke Koper. Prvi je bil Danilo Petrinja, ki mu je uspelo prelisičiti takratno državno oblast in je kljub nasprotovanju v drugi polovici petdesetih let začel graditi slovensko pristanišče. Drugi je bil Bruno Korelič, ki je v pristaniškem podjetju delal 28 let, bil na čelu (s krajšimi prekinitvami) 22 let, postavil je temelje najuspešnejšega pristanišča na Jadranu, vzgojil kadre in z njihovo pomočjo vzpostavil precej robusten sistem, ki ga niti številna prizadevanja in napadi do zdaj niso ogrozili.

Oba (tako Danilo Petrinja kot Bruno Korelič) sta ves čas zelo jasno in argumentirano očitala, kako mačehovsko sta se državi vedli do slovenskega strateškega podjetja. Oba sta svoje izkušnje opisala v dveh avtobiografskih knjigah.

Korelič si je knjigo Moja pot od Bezjakov do Luke Koper poleti 2014 podaril za 70. rojstni dan. »Ni nastala zato, da bi se postavljal v ospredje, ampak da bi pokazal, kako smo v povsem drugih političnih razmerah naredili to, kar smo. Danes pa imamo vse mogoče instrumente, orodja, znanje in možnosti, pa se težko komaj kaj premakne.« Knjigo je izdal v samozaložbi v skromnih 200 izvodih, a je pošla v treh dneh. Vendar je takoj dobil založnika, da je izdal ponatis. Knjiga je odličen dokument časa, trnove poti Istrana, svojevrsten učbenik razvoja pristanišča, a hkrati tudi naših težavnih družbenih in političnih razmer.

Bruna Koreliča smo novinarji poznali kot preprostega človeka. Radi smo ga imeli predvsem zaradi njegovih racionalnih, konciznih in vsebinsko bogatih izjav. Nikoli ni govoril fraz ali praznih stavkov. Ni se skrival pred javnostjo. Ob sebi je zbiral sposobne mlade kadre, strokovnjake, ki so najbolj zaslužni, da je Luka Koper danes tako uspešna in tako trdna, da ji niti politične igrice ter stranpoti ne pridejo zlahka do živega. Imel je najmanj pet do deset ožjih sodelavcev in pomočnikov, ki bi vedno lahko zgledno nadaljevali uspešno vodenje podjetja.

Najprimernejši kandidat za prevzem podjetja

Začel je v podjetju Slavnik, Ferspedu in Intereuropi. Potem je postal pomočnik Liviju Jakominu, takratnemu slovenskemu »ministru« za promet. Leta 1977 je moral pripraviti sanacijski program za Luko, ki je zašla v težave, ker je leta pred tem sama investirala v gradnjo (današnje) železniške proge. Zato je postal tudi najprimernejši kandidat za prevzem podjetja, v katerem je bilo že takrat približno 2000 zaposlenih, in manj kot tri milijone ton pretovora. Leta 1982 je za dve leti postal koprski župan, a mu politika ni dišala. Ko se je vrnil, sta se nekaj časa na vodilnem mestu izmenjevala z Rudijem Dujcem. Krajši čas je bil tudi predstavnik Gospodarske zbornice Jugoslavije v Trstu, od Dujčeve smrti (1993) pa je prevzel krmilo Luke za še 12 let.

Na začetku tisočletja je Luka nameravala zgraditi tretji pomol, ker pa so mu Ankarančani nasprotovali, je Luka sprejela izziv in prevzela upravljanje kontejnerskega terminala na sedmem pomolu v Trstu. Še zdaj ostaja neznanka, ali je bil vstop Koprčanov na tržaški kontejnerski pomol res samo neke vrste korenček, zaradi katerega naj bi Slovenijo lažje prepričali o prodaji Banke Koper italijanski bančni skupini SanPaolo IMI. Luko Koper so po nekaj letih iz Trsta pregnali s političnimi in sindikalnimi pritiski, toda prav kmalu je v Kopru tako razvila kontejnerski promet, da je na tem področju ključno prehitela Trst.

Zmagovalnega konja se ne menja

Korelič je odločno nasprotoval vpletanju politike v neposredno poslovanje državnega podjetja. Predlagana privatizacija pristanišča po modelu Antona Ropa se mu je zato zdela dobra. Država je dobila 49 odstotkov prednostnih delnic, s katerimi je imela glasovalno pravico le pri temeljnih vprašanjih družbe, ni pa se mogla vmešavati v poslovanje. To je bilo tako, dokler Janševa vlada ni na sporen način pretvorila državnih 49 odstotkov prednostnih delnic v navadne. S tem so prikrajšali druge navadne delničarje (in zaposlene), ki so največ vložili v podjetje, ne da bi objavili prevzemne namere in jim ponudili odkup delnic. To se je zgodilo kmalu po Koreličevem odstopu z mesta generalnega direktorja julija 2005. Korelič je namreč opazil, da so mu predstavniki države v času Janševe vlade na celi črti postavljali ovire. Njegovi nasprotniki (na oblasti) so bili pripravljeni škodovati podjetju, samo zato, ker jim ni bil politično poslušen. Vedel je, da bi njegovo vztrajanje na čelu podjetja škodovalo razvoju pristanišča. V 50 letih je bil peti direktor pristanišča, za njim pa se jih je v 18 letih zvrstilo že devet novih.

Ko je Korelič odhajal iz Luke Koper, je imelo podjetje za 200 milijonov evrov likvidnega kapitala, le nekaj let pozneje so njegovi nasledniki ves ta denar v veliki meri zapravili in podjetje dodatno zadolžili za več kot 200 milijonov evrov. Korelič je že leta 1997 zahteval gradnjo drugega tira in kontejnerskega pomola. V času Janševe (in poznejše Pahorjeve) vlade so se pojavili številni (nemški, avstrijski, italijanski, madžarski, češki ...) zainteresirani vlagatelji za naložbe v Luko Koper, SŽ in Intereuropo. Prodaji »državne srebrnine« kot tudi ustanovitvi pristaniške uprave je Korelič ves čas nasprotoval po načelu, da se zmagovalnega konja nikoli ne menja. Državi pa očital, da iz Luke Koper mačehovsko pobira več, kot vlaga v njen razvoj.

Vršaci, golf in oljčnik v Hrvatinih

Bruno Korelič je bil znan po tem, da je med počitnicami rad hodil po vršacih in tuhtal o razvojnih, kadrovskih in drugih rešitvah v podjetju. S prijatelji je rad igral golf, doma pa po odhodu iz Luke Koper vse raje zahajal v svoj oljčnik v Hrvatinih. Čeprav o tem ni govoril in ni kazal, ga je močno potrla tragična izguba edinega takrat še mladega sina. Nekaj let po odhodu iz Luke je postal prvi nadzornik Intereurope, kjer so morali popravljati velike napake starega vodstva. Zameril je številnim domačim politikom, ki ga niti za kak nasvet niso vprašali. Povedal je, da je Danilo Petrinja velikokrat prišel k njemu na obisk. »Nikoli mi ni vsiljeval mnenja, povedal pa mi je. In mi je marsikaj prav prišlo.« Po odhodu iz Luke Koper ga ni nihče niti poklical, nič vprašal. Čeprav so ostali v podjetju ljudje, ki jih je on zaposlil in pomagal graditi. Šele letos, 19 let po njegovem odhodu, ga je v upravo povabila sedanja uprava Luke pod vodstvom Nevenke Kržan. »Mladi ne marajo svetovalcev,« mi je rekel pred desetimi leti. Morda pa bodo kdaj brali njegovo knjigo in se čudili, kako neverjetno se zgodovina ponavlja.