Cepljeni vnuki so manjše tveganje za babice in dedke

Ljubljana – Okužba s pnevmokoki lahko povzroči vnetje obnosnih votlin, srednjega ušesa, pljučnico, okužbe krvi in vnetje možganskih ovojnic. Je najbolj pogosta pri majhnih otrocih, pri starejših od 65 let in kroničnih bolnikih. Nekatere hujše pnevmokokne okužbe, kot so pljučnica, sepsa in meningitis, se lahko končajo tudi s smrtjo. Strokovnjaki pozivajo k večjemu ozaveščanju, kako pomembno je cepljenje.

O tem, kako se lahko pred okužbo zaščitimo in komu stroka najbolj priporoča zaščito, so razpravljali strokovnjaki v klubu STA, pogovor je vodila Martina Kolenc Novak. Pnevmokok ali Streptokok pneumoniae je bakterija, ki biva v nosno-žrelnem prostoru, lahko tudi brez simptomov in težav. Od 20 do 40 odstotkov otrok pnevmokoke nosi v žrelu in so rezervoar okužbe za babice in dedke, ki lahko zbolijo za težjo obliko, je pojasnila doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja. »Poznamo približno 90 sevov različnih pnevmokokov, vsak od njih lahko povzroči okužbo, nekateri so bolj pogosti in invazivni kot drugi. Tako lahko za pnevmokokno okužbo zbolimo večkrat v življenju, zlasti če imamo veliko stikov z možnimi prenašalci,« je povedala zdravnica.

Nevarne okužbe

Pnevmokok lahko povzroči hude invazivne okužbe, kot so okužbe krvi ali sepsa, gnojni meningitis in pljučnica, pri katerih lahko bakterija tudi prodre v kri. To so okužbe z visoko smrtnostjo, v enotah intenzivne terapije tudi več kot 20-odstotno. Zlasti meningitis lahko pusti hude trajne posledice, še posebej če zboli majhen otrok, kot so dosmrtna invalidnost, gluhota, slepota ali hude okvare osrednjega živčevja. Sicer so v velikem deležu pnevmokokne okužbe neinvazivne, vendar so tudi te lahko zelo nevarne, še posebej pljučnica, ki lahko težje poteka pri majhnem otroku in starostniku, opozarja dr. Lejko Zupanc. Krivulje smrtnosti zaradi pnevmokokne pljučnice začnejo strmo naraščati po 65. letu, kar je znano tudi pri okužbi, ki jo povzroča koronavirus.

Pnevmokokne okužbe pri skoraj treh četrtinah otrok povzročajo tudi vnetje srednjega ušesa, pri čemer lahko ponavljanje pripelje do okvare srednjega ušesa. Tudi sinusitis, vnetje obnosnih votlin, se lahko širi v okolico in težko poteka. Najbolj ogroženi so otroci do drugega četa starosti in starejši od 65 let. Po podatkih za Slovenijo iz leta 2018 je bila incidenca okužb v starosti pod pet let skoraj 39 primerov na 100.000 prebivalcev, nad 65 let 34 primerov, v srednjem obdobju pa 13 primerov na 100.000 prebivalcev. Še posebno so ogroženi ljudje, ki imajo kakršno koli okvaro imunskega sistema, z okvaro ledvic, z aidsom in otroci s polževim vsadkom.
 

Čedalje bolj odporni antibiotiki

Prof. dr. Borut Štrukelj s fakultete za farmacijo je opozoril, da velik problem postaja odpornost antibiotikov na pnevmokoke, še posebno na penicilin in penicilinu podobne antibiotike; na različne podtipe pnevmokokov je odpornih od 30 do 35 odstotkov antibiotikov. Strokovnjaki priporočajo cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, ki pri nas ni obvezno, je pa del rednega programa in priporočeno. Obstajata dve vrsti cepiv. Konjugirana cepiva so kombinacija polisaharidov, ki tvorijo površino pnevmokokov, in so vezani na nek protein, s katerimi pokrijejo od 10 do 13 podtipov. Priporočajo jih predvsem za otroke do dveh let, ker njihov imunski sistem še ne omogoča popolne razpoznave. Starejšim priporočajo en odmerek polisaharidnega cepiva, ki pokrije 23 serioloških podtipov, to je 90 odstotkov vseh patogenih podtipov, kar pomeni, da so kar najbolje zaščiteni, je razložil prof. Štrukelj, in ponovno cepljenje čez pet let, če je to potrebno.

Prof. dr. Andrej Janež s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na UKC Ljubljana je poudaril, da so med skupinami z največjim tveganjem tudi sladkorni bolniki, ki jih je v svetu vse več. Večina, 90 odstotkov bolnikov, ima sladkorno bolezen tipa 2 in še druge pridružene bolezni, predvsem srčno-žilne. Imajo šibkejši imunski sistem, okužbe pa so pri njih pogostejše, potekajo težje in so resnejše. Pri sladkornih bolnikih, ki so zboleli za covidom-19, je bil izhod slabši in smrtnost trikrat večja. Priporočajo jim cepljenje proti gripi in pnevmokoknim okužbam.

Precepljenost je velik izziv

Med rizične skupine spadajo tudi kadilci, starejši z boleznimi srca in ožilja in obolenji dihal, kot sta kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in astma, ki jo zdravijo s kortikosteroidi. Precepljenost pa je v Sloveniji zelo nizka, zato je tudi okužba s pnevmokoki pri nas višja od povprečja v razvitem svetu, pri čemer so slab zgled tudi zdravstveni delavci. V Veliki Britaniji je na primer proti gripi cepljenih 70 odstotkov zdravstvenih delavcev, pri nas pa samo 14 odstotkov. V ZDA je cepljenje pogoj za vključitev na delovno mesto v zdravstvu.

Dr. Lejko je povedala, da so na UKC Ljubljana z večletnim ozaveščanjem dosegli, da so zaposleni bolje precepljeni kot prejšnja leta. Na infekcijski kliniki pa so za zgled, cepljenih je več kot 90 odstotkov zdravnikov, pri preostalih zdravstvenih delavcih je ta delež manjši, celotna klinika pa ima 70-odstotno precepljenost.

Precepljenost otrok pa je še vedno slaba, pred leti je bila 50-odstotna, zdaj pa se počasi viša, kar kaže na to, da se starši tudi bolj zavedajo koristi. Cepljeni otroci namreč nimajo vnetja srednjega ušesa. Cepivo preprečuje tudi bacilonoštvo, cepljen otrok je manjše tveganje za babice in dedke ter druge ljudi v rizičnih skupinah. Raziskave so tudi pokazale, da če otroke cepimo proti gripi, tudi starejši ne obolevajo, čeprav niso dobro precepljeni. Tudi cepljeni proti gripi lahko zbolijo, vendar pa je bolezen pri njih veliko blažja in se hitreje pozdravijo. Dr. Štrukelj pa dodaja, da cepljenje s katerimkoli cepivom aktivira imunski sistem, da se tudi vse ostale infekcije manj izražajo.
 

Strah pred stranskimi učinki

Razlogi, da se ljudje ne odločajo za cepljenje, so različni, od raznih teorij zarot do strahu pred stranskimi učinki. Kot je pojasnila dr. Lejko, so resni stranski učinki po cepljenju zelo redki, pogostejši so lokalni, kot so bolečina na mestu uboda, oteklina, rdeča koža, rahla vročina. Žal pa ljudje verjamejo neutemeljenim poročilom, ki cepljenje postavljajo v zvezo z boleznimi, za katere je nemogoče razložiti, da bi lahko nastala po cepljenju. Dr. Štrukelj pa dodaja, da so stranski učinki znak, da so celice sprejele antigen in začele sistem za poznejšo tvorbo protiteles. 

Treba bi bilo povečati družbeno zavedanje o koristnosti cepljenja, so prepričani sodelujoči strokovnjaki. Pri tem imajo lahko veliko vlogo osebni zdravniki, ki jim bolniki najbolj zaupajo in lahko pri rizičnih skupinah poskrbijo, da cepljenje plača zavarovalnica. Treba bi bilo omogočiti dostopnost do cepljenja, v nekaterih državah imajo cepilne postaje kar v supermarketih, lekarnah, pred menzami. Žal pa se pri nas še vedno dogaja, da se na primer družina noče cepiti zaradi stranskih učinkov, potem pa oče dobi čudovito službo v Papui Novi Gvineji, pa na stranske učinke sploh ne pomislijo in se gredo cepit proti vsem zahtevanim boleznim, ker je v ozadju ekonomski dejavnik, je za razmislek zaključil dr. Janež.