Če bo potrebno, bodo upokojenci pripravili tudi proteste

Ljubljana – Ker reševanje problematike starejših v domovih, kot tudi tistih, ki ostajajo v domačem okolju, poteka prepočasi, so se na prvem sestanku v skupni akciji zbrali predstavniki stanovalcev, Sindikata upokojencev Slovenije (SUS) in Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS). Predvsem so izpostavili, da bi bilo nujno treba čim prej sprejeti ustrezen zakon o dolgotrajni oskrbi, ki jo potrebuje 80.000 ljudi, pri tem pa bi morali sodelovati predstavniki uporabnikov.

Namen skupne akcije, katere pobudnik je predsednik sveta upokojencev ljubljanskega doma na Taboru prof. dr. Ignacij Voje – ki je sredi januarja pristojnim napisal protestno pismo zaradi razmer v domovih –, je vplivati na odločevalce, da bi se reševanje problemov, na katere opozarjajo, vendarle začelo. Skupni akciji se pridružujejo tudi v domu Petra Uzarja v Tržiču, kjer so do zdaj zbrali več kot 300 podpisov peticije, ki jo je predstavil stanovalec doma Drago Istenič, s pozivom ministrstvoma za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in za zdravje (MZ), naj se obnašata bolj odgovorno do vseh starostnih skupin in začneta ukrepati; val pa se je sprožil tudi v Idriji, Gornji Radgoni in na Ptuju.

Ponovno opozorilo ministrstvoma

Sindikat upokojencev in predstavniki stanovalcev domov ugotavljajo, da problemi, ki so jih predstavili ministrstvoma, ostajajo isti in ničesar od obljubljenega še ni bilo narejeno, na to ju bodo ponovno opozorili. Zanima jih reševanje široke palete med seboj povezanih problemov, od zagotavljanja kadrov na področju oskrbe in nege, priprave novih standardov in normativov, poviševanje cen oskrbe v domovih, ki je pretežno na plečih stanovalcev in svojcev, in cene zdravstvene nege, do nadzora v domovih, kako se oblikujejo cene dodatnih storitev in problematike dostojnih pokojnin. Opozarjajo tudi na potrebo po ohranitvi javne mreže v socialni oskrbi in negi starejših. Pogovarjali so se tudi o različnih oblikah protestov, če bo to potrebno. Izpostavili so, da vse, kar si bodo zdaj priborili, je tudi za zanamce.
Dr. Voje je opozoril na problematiko lastništva domov za starejše, pri čemer na slovenski trg vstopajo tuji lastniki. Znova je izpostavil tudi problem, da domovi vse bolj postajajo negovalne bolnišnice, česar pa ne dobijo plačano, bolnišnice pa so začele zaračunavati, če nekdo ostane dlje po odpustu, ker nima kam iti, tudi po 120 evrov na dan. Velika težava je tudi popolnoma zanemarjena fizioterapija; v njihovem domu je ena fizioterapevtka na 340 stanovalcev, soba pa je majhna in opremljena s starimi aparati, nekateri celo ne delujejo več.


Izpostavil je, da bi tudi pri nas lahko imeli socialni sklad kot na Dunaju, iz katerega tistim z nižjo pokojnino od 1000 evrov doplačujejo bivanje v domovih. Prav tako imajo tam tako imenovane svetovalne obiske, na katerih se na domu s starejšimi od 75 let pogovarjajo o njihovih potrebah; tudi tisti, ki ostajajo doma, namreč potrebujejo ustrezno oskrbo in nego, bodisi kopanje, prinašanje stvari iz trgovine, zdravil ipd. Dejal je še, da je prejšnji predlog zakona o dolgotrajni oskrbi imel veliko pomanjkljivosti, njegova vsebina pa ni bila prilagojena dejanskim potrebam. Na sestanku so mu na ministrstvu obljubili, da mu bodo poslali predlog novega, preden bo šel v parlamentarno obravnavo.

Nihče ne ve, kaj ga čaka

Sekretar SSZS Jaka Bizjak je povedal, da OECD v raziskavi o socialni zaščiti ugotavlja, da v nobeni državi članici starejši s povprečno pokojnino ne morejo oskrbe plačevati sami s svojim denarjem. zato so države, ki niso socialne samo na papirju, naredile nek sistem. Nihče ne ve, kaj ga čaka. Samo vsak četrti, starejši od 65 let, teh storitev ne bo potreboval, vsak deseti pa jih bo potreboval zelo veliko; to pomeni, da lahko stroški za to v času življenja narastejo tudi do 70.000 evrov, pri dementnih, ki so v domu sedem let, na primer tudi na 100.000 evrov.
Povedal je še, da je v domovih približno odstotek takih, ki jim občina plačuje oskrbnino v celoti. Občinska plačila pa v prihodkih domov predstavljajo približno petino oskrbnin. Ocenjujejo, da Sloveniji lahko oskrbnino v domu plača sama manj kot tretjina stanovalcev. V zdravstveni negi III, ki narašča, in jo plačuje ZZZS, je že skoraj 70 odstotkov stanovalcev; vse manj pa je tistih, ki nege ne potrebujejo, lani jih je bilo 7 odstotkov. V oskrbnem delu pa narašča oskrba IV, to je za ljudi z demenco, ki potrebujejo poseben nadzor in nego, zmanjšuje pa se najmanj zahtevna oskrba I. Strukturo opravljenih neg in oskrb morajo domovi objaviti v vsakem letnem poročilu.


Predsednica SUS Francka Ćetković je povedala, da so od ZZZS dobili poročilo, v katerem piše, da so kar nekaj nepravilnosti ugotovili pri nadzoru zaračunavanja razvrstitev zdravstveni zavarovalnici. Opozorila je na nesoglasja o tem, katere storitve sodijo pod zdravstveno nego in katere pod socialno oskrbo, pri čemer bi bilo treba narediti natančna merila. Kot je še dejala, je še pred 10 leti MDDSZ analiziralo vsako poročilo o poslovanju in naredilo revizijo, česar ne delajo več, zato ni pregleda nad tem, kaj se dogaja v javnih zavodih.

Zaradi varčevanja domov slabša kakovost oskrbe

Ivica Potisek, stanovalka ljubljanskega doma Tabor, je izpostavila, da domovi varčujejo na vseh ravneh, da ustvarijo nek dobiček, ki ga potem usmerijo v gradnjo oziroma investicijo. To varčevanje pa se zelo pozna na kakovosti oskrbe, kar ni sprejemljivo. Ob tem je Bizjak dejal, da je bilo lani presežka dohodkov nad odhodki v domovih manj kot odstotek.
Kot je še dejal, prelaganje odgovornosti nima smisla, saj če ni za nekoga poskrbljeno v prvem sistemu, pride v drugega, in na koncu to vedno nekdo plača. Ko so na primer v Angliji omejili socialno pomoč na domu, je nastala zmešnjava v bolnišnicah, ker so imeli polno urgenco. Pri zakonu o dolgotrajni oskrbi pa pri nas obstaja samo en problem – kako zagotoviti 500 milijonov evrov, ki pa ga še danes niso rešili. Kot je dejal, so v zdajšnjem predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi vzeli nemški model s petstopenjsko lestvico, po katerem nekdo, ki potrebuje najzahtevnejšo peto stopnjo oskrbe dobi v storitvah 133 odstotkov nemške minimalne plače; pri nas pa je predlog, da bi v peti stopnji dobil 73 odstotkov naše minimalne plače. Nič se ne bo premaknilo, dokler celotna vlada ne bo ugotovila, da je to prednostna naloga in našla ustrezen denar.