Čas je za odgovornost in solidarnost

Ljubljana – Tri ure pred začetkom policijske ure je bilo na Kongresnem trgu v središču mesta videti le nekaj posameznikov, pod arkadami čez cesto pa je nekaj deset brezdomcev v vrsti čakalo na topli obrok. Prizor, ki je pretresljiv že v običajnih razmerah, je še toliko bolj presunljiv ob zapiranju družbe. Kam bodo ti ljudje šli ponoči?

V ponedeljek so v Sloveniji opravili 4326 testov na okužbo z novim koronavirusom, 794 je bilo pozitivnih, v bolnišnicah se zdravi 313 bolnikov, od tega jih 56 potrebuje intenzivno zdravljenje. Umrla sta dva bolnika s covidom-19. Zaradi hitrega povečevanja števila okužb je vlada po zgledu nekaterih drugih držav prvič v zgodovini samostojne Slovenije uvedla prepoved gibanja v nočnem času. Pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin v pobudi za ustavno presojo trdita, da država lahko prepove gibanje po državi in določi policijsko uro le, če razglasi izredno stanje.



Medtem ko se večini policijska ura zdi zgolj neprijetna nadloga, je za od 50 do 70 brezdomcev, ki vsak večer pridejo po brezplačen topli obrok pod arkade ob Slovenski cesti v Ljubljani, to še en v dolgi vrsti resnično hudih problemov. Janja Završnik iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote za zdaj še ne opaža velikega povečanja povpraševanja po hrani. »Verjetno se bo s postopnim zapiranjem to število povečevalo. Izkušnje iz spomladanske epidemije kažejo, da se število tistih, ki potrebujejo pomoč, povečuje na 90 ali sto na dan,« nam je povedala Završnikova in poudarila, da njihovi varovanci strogo spoštujejo vse predpisane zaščitne ukrepe in so glede tega marsikomu lahko za zgled.



Na policiji so dejali, da je treba odloke za preprečevanje širjenja novega koronavirusa tolmačiti življenjsko. Brezdomcem bi svetovali, da se v času tako imenovane epidemiološke ure zatečejo v zavetišča, seveda ob upoštevanju priporočil NIJZ. Zagotovili so še, da bo policija pri nadzorih zdravstvenega inšpektorata sodelovala v okviru svojih rednih nalog in skladno z načelom sorazmernosti.

Marsikoga v času, ko se družba zapira, resno skrbi, kakšna bo prihodnost, v teh razmerah je odgovorno ravnanje do sebe in bližnjih ter solidarnost do najšibkejših najmanj, kar lahko storimo za skupno dobro.