Brezdomci preganjani bolj kot kdaj prej

Zadnje leto je bilo za brezdomce zelo težko. Zaradi prepovedi zbiranja na javnih površinah so še bolj preganjani kot prej, dostop do zdravstvenih storitev jim je bil sploh v prvem valu epidemije koronavirusa močno otežen. V društvu Kralji ulice so upali, da bo zdravstvena kriza pospešila pripravo strategije za brezdomce, a se ni še nič premaknilo.

»Število brezdomnih oseb iz leta v leto narašča. V naš dnevni center, ki predstavlja vstopno točko, je lani prišlo 717 uporabnikov. Če prištejemo še vključene v druge programe, smo blizu številki tisoč,« opozarja Hana Košan, strokovna vodja programa društva Kralji ulice. Natančnega števila, koliko ljudi živi na cesti, nimajo, saj v Sloveniji o tem ni bilo nobene raziskave. Epidemija je jasno pokazala pomanjkljivosti predvsem pri programih podpore in pomoči.

»Na nas so se začeli obračati novi ljudje. Nekateri, tako mladi kot starejši, so čez noč ostali brez stanovanja, saj so jih lastniki zaradi skrbi pred okužbo postavili na cesto. V prvem valu je bilo to sploh močno izrazito,« pojasnjuje sogovornica in poudarja, kako pomembna bi bila strategija za brezdomce, ki bi vključevala stanovanjsko problematiko in ne naslavljala »le« sociale in zdravstva. »Zavetišča so kratkoročna rešitev, prešteti bi morali ljudi in videti potrebe. Na Finskem je bil glavni generator strategije za brezdomce ministrstvo za okolje in prostor. Pri njih število brezdomnih ljudi upada, pri nas pa konstantno raste.«



V prvem valu med brezdomci v Sloveniji niso potrdili nobene okužbe, v drugem pa, in sicer med 20 in 30. Dostop do zdravstvenih storitev jim je bil močno otežen, zdaj se situacija izboljšuje. »Ker imajo že tako veliko drugih težav, svojega zdravstvenega stanja ne postavljajo v ospredje. Poleg tega se borijo še s stigmo in nezaupanjem v institucije. Težko jih prepričamo, da sploh gredo do zdravnika, in če potem nas, ki jih spremljamo, zdravnik ne spusti z njimi v ordinacijo, se obrnejo in odidejo. Zavedamo se omejitev in tveganja, ponekod je zdravstveno osebje sicer zelo razumevajoče,« pojasnjuje Hana Košan.

V društvu so se morali nekajkrat boriti za to, da so brezdomce, ki so potrebovali 24-urno oskrbo, obdržali v bolnišnici. »Ti ljudje nimajo svojcev, ki bi jih negovali po odpustitvi. Sosedi v bivalnih enotah pa prav tako živijo v težki situaciji in nanje ne moremo prelagati skrbi za druge,« dodaja.

Ženske na ulici plačujejo strašno ceno

V zadnjem letu dni je zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja umrlo veliko število njihovih uporabnikov, najmanj trije s covidom-19. Nekaterim je prej še uspelo prebroditi zahtevne čase, zdaj – pa tudi, če niso zboleli za koronavirusno boleznijo – ne več. Negotovost, izključenost iz posameznih organizacij, tudi konzumacija novih drog, ki so prišle na trg, pa je bil dostop med zaprtjem države do njih otežen, vse to je vodilo v smrtne primere, ki morda niso naravnost povezani z virusom, pač pa z vsem, kar je epidemija prinesla.

»Veliko je bilo nesrečnih padcev, o katerih se sprašujemo, kaj se je v resnici zgodilo. Podatkov nimamo. Zaradi negotovosti in strahu vedno več naših uporabnikov trpi zaradi težav v duševnem zdravju,« opozarja sogovornica. Dogajalo se je, da so ljudje sami želeli na psihiatrijo, pa jih tam niso hoteli sprejeti, ker, kakor so dejali, »niso hotel za brezdomce«.



Poseben problem so ženske na ulici, te potrebujejo še več senzibilnega pristopa in razumevanja. Velikokrat so vzroki za žensko brezdomstvo hudo nasilje doma, travmatične izkušnje, ki so morda drugačne od moških, čeprav tudi oni doživljajo hude zlorabe, tudi spolne. »Pri ženskah je specifično, da so vse zgodbe vedno prežete z nasiljem, ki se, ko pridejo enkrat na ulico, samo stopnjuje. Pogosto je cena, ki jo mora plačati ženska zaradi strahu, da ne ostane sama na ulici, strašno visoka. V neželeno razmerje se spusti samo zato, da jo nekdo vzame v stanovanje,« izpostavlja eno od težav, ki nujno kliče po naslovitvi.

Čeprav je za društvom Kralji ulice zahtevno leto, pa so zadovoljni, da so jih odločevalci upoštevali kot relevantnega sogovornika, tudi finančno podporo imajo – izpeljali bodo lahko celo več programov, kot so pričakovali. Pri tem Hana Košan kljub vsemu opozarja pred nestrpnostjo, ki jo je prinesla epidemija, in poziva, naj ostanemo ljudje.

Nemalo primerov so imeli, ko so občani klicali policijo in z balkona svojega stanovanja prijavili nedovoljeno zbiranje brezdomnih oseb: »Ko smo vsi drugi ostajali doma, so bili brezdomci zelo vidni, ob zaprtih javnih sanitarijah in trgovinah še brez dostopa do pitne vode in sanitarij. Policisti jih zdaj bolj pogosto kot prej legitimirajo.« Med prvim valom je bila solidarnost družbe do te ranljive skupine neverjetna, zdaj sta napetost in nestrpnost že bolj izraziti.