Kljub številnim kritikam o slabo pripravljeni, nepregledni in neskladni z drugimi pravnimi akti je novela zakona o osebni asistenci s 50 glasovi za in nobenim proti dobila zeleno luč v državnem zboru. S tem, da izvajalci ne bodo mogli biti več samostojni podjetniki, temveč humanitarne in invalidske organizacije ter zavodi in društva, ki imajo status delovanja v javnem interesu, ter z omejitvijo, da sta asistenta lahko največ dva družinska člana, naj bi se zakon bolj približal svojemu smislu.

Spremembe za več neodvisnosti in aktivnosti

»Pravica do osebne asistence je velik civilizacijski dosežek. Živeti samostojno in neodvisno je bil namen zakona, s katerim se je bistveno izboljšalo življenje uporabnikov, ki jih je zakon postavil v središče,« je Cveto Uršič, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, strnil namen leta 2017 sprejetega zakona. Pri njegovem izvajanju so se pokazale nedosledne rešitve in precej dolga vrsta pomanjkljivosti. Denimo, pravi Uršič, da je izvajalec lahko samostojni podjetnik posameznik, kar je v nasprotju z opredelitvijo osebne asistence kot neprofitne dejavnosti. »Osebna asistenca je po definiciji pomoč pri samostojnem in aktivnem vključevanju v družbo, vendar se zaradi reševanja socialnih problemov zaposluje tudi večje število družinskih članov,« je izpostavil Uršič. Med vzroki za noveliranje zakona je navedel tudi neenotna merila številnih strokovnih komisij na različnih koncih države.

Predlog sprememb so podprli državni svet, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije, Inštitut RS za socialno varstvo, sindikat osebne asistence, precej pripomb na besedilo pa je izrazila zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki opozarja, da vzpostavlja nejasnosti, nesistematičnost in zmanjšuje preglednost zakonske ureditve, s tem pa pravno varnost.

V treh letih podeseterjenje izdatkov

»Bolje bi bilo, če bi uredili enoten in celovit sistem pomoči osebam, ki so dolgotrajno nesamostojne pri opravljanju temeljnih dnevnih aktivnosti in socialnem vključevanju. Zaradi sprejetja posebnih zakonov imamo zdaj več različnih ureditev za podobne življenjske situacije, posebej glede statusa oseb, ki zagotavljajo invalidom nego in pomoč,« je opozorila Bojana Muršič v imenu poslancev SD, ki noveli niso nasprotovali. Tako po njenih besedah prejmejo družinski pomočniki, ki v domačem okolju skrbijo za nepokretno osebo, le delno nadomestilo za izgubljeni dohodek 751 evrov, na drugi strani pa osebnim asistentom pripadajo plača iz 23. plačnega razreda (osnova je 1043 evrov bruto), dopust, regres, plačilo prevoza, malice in bolniške. »Zaradi boljšega statusa so mnogi družinski pomočniki postali osebni asistenti, čeprav prejemniki storitev glede na potrebe in aktivnosti ne potrebujejo osebne asistence, temveč zgolj nego in varstvo. Posledica takšnega stanja je bila izjemna rast števila upravičenih invalidov, ki so prejeli pravico do osebne asistence, in zelo hitra rast proračunskih izdatkov s prvotnih osem milijonov leta 2017 na 83 milijonov evrov v letu 2020,« je Bojana Muršič predstavila enega od vidikov.

FOTO: Rafael Marchante/Reuters

Kar 110 ocenjevalcev, ki so opravili le dvodnevno izobraževanje, je po mnenju Tadeje Šuštar Zalar (NSi) eden od vzrokov za sedanje stanje. Pri vseh dosedanjih upravičencih bodo v prihodnjih treh letih ponovno preverili, ali osebno asistenco res potrebujejo. Novost pa bo tudi, da mora imeti izvajalec osebne asistence najmanj deset uporabnikov in zaposlenega strokovnega vodjo. »Da bomo preprečili zlorabe, ki se dogajajo, da je oskrba sočasno zagotovljena dvakrat, se bo osebna asistenca izključevala z institucionalnim varstvom, družinskim pomočnikom, dolgotrajno bolnišnično obravnavo,« pravi poslanka NSi.

Predlog za redno zaposlitev asistentov

Levici se zdi posebej problematična liberalizacija poklica osebnega asistenta, ki je pripeljala do prekarizacije, zato so v amandmajih predlagali, da se osebne asistente redno zaposli s pripadajočimi delavskimi pravicami, prav tako pa bi bila po njihovem mnenju ustreznejša rešitev, da bi smel biti le en družinski član osebni asistent, kot je pisalo v prvotnem besedilu novele in kot zagovarja več društev, dejavnih na tem področju. »Stališče v Levici je jasno – centralna javna ustanova, ki deluje po strokovnih parametrih, z jasnimi normativi, ki zagotavlja strokovnost v upravljanju področja osebne asistence, ki ima pregled nad uporabniki in ki zaposluje osebne asistente. Osebnih asistentov je v Sloveniji približno šest tisoč, slovenska policija ima samo dva tisoč ljudi več. Torej bi govorili o tako veliki nujno potrebni in dobro organizirani instituciji, kot je, recimo, na državni ravni organizirana policija,« je dejal Primož Siter.

»Z možnostjo, da sorodnik postane osebni asistent, se uporabniku ne razširjajo prostori svobode, temveč se vrnejo v okvir institucije družine. Seveda sta pomoč in podpora družine pomembna, a ne tako, da z njo materialno pridobijo drugi člani družine, največ pa izgubi predvsem tisti, ki osebno asistenco nujno potrebujejo – uporabniki. Zato je izjemno pomembno, da bo zakon v prihodnje še bolj uveljavljal filozofijo neodvisnega življenja, ne da bi postal še eden od tistih zakonodajnih okvirov, ki reproducirajo pokroviteljski sistem socialnega varstva,« je Jurij Lep povzel stališče skupine nepovezanih poslancev, ki se strinjajo s predlaganimi rešitvami, saj da se je od začetka uporabe zakona izgubil njegov duh in so se dogajale številne zlorabe, na katere je treba odreagirati.