Bolezen lahko spremeni življenje. To zelo občuti Tadej Potočnik, šestindvajsetletni Ljubljančan. Odkar je 15. januarja letos zbolel za covidom-19, se mu je življenje obrnilo na glavo. »Pred okužbo sem bil v najboljši formi, ukvarjal sem se s športom in delal, pet let nisem bil pri zdravniku. Koronavirus me je potolkel. Že šest mesecev sem povsem izčrpan, ne morem nič, službo sem izgubil, ne iščem nove, saj sem lahko pokonci le nekaj ur na dan,« pripoveduje mladenič. Na spletu je našel veliko sotrpinov z vsega sveta, ki se počutijo podobno.
 

Ni bila angina

»Tistega dne sem šel k sosedom v bloku na kavo, seveda z masko. Ko sem prišel k njim, sem jo snel, saj smo iz previdnosti vedno sedeli na balkonu. Sosedovo dekle je bilo pri zdravniku in ugotovil je, da ima angino. Zato se nam ni zdelo nič nevarnega, da skupaj sedimo. Pozneje se je izkazalo, da je imela covid-19. Vsi štirje, ki smo bili na kavi, smo se okužili,« pripoveduje Tadej.

Do konca šibek in omotičen

»Rekli so, da mladim covid-19 ne povzroči nič hudega. In res, na začetku je pri meni bolezen potekala blago: izgubil sem okus, vonj, dva dni sem imel nekaj vročine, takrat sem bil v postelji, bolela me je glava, nobenih težav s pljuči nisem imel. Čez štirinajst dni pa se je začelo. Imel sem močno vrtoglavico in omotico. Občutil sem, kot da se mi spodmikajo tla pod nogami, kot da stojim na gugajočem se čolnu. Srce mi je občasno razbijalo močno in hitro.



Četrtega februarja sem šel na urgenco. Opravili so vse preiskave, tudi EKG, a te niso nič pokazale. Šel sem domov. Ves naslednji mesec nisem mogel nič drugega, kot da sem spal. Potem je bilo malo bolje. Šel sem v službo, čeprav se še nisem počutil dobro. Služba je bila nova, hotel sem se dokazati. Med delom me je zanašalo, tudi za mizo sem se nagibal. Domov sem prihajal povsem izčrpan. Čeprav sem bil neznansko utrujen, nisem mogel spati. Po mesecu in pol nisem več zmogel,« pove Tadej, po izobrazbi grafični oblikovalec, ki je delal kot trgovec. Službo je imel za nedoločen čas s poskusno dobo. Ko se je poskusna doba iztekla, so ga odpustili.
 

Zaradi covida-19 izgubil službo

»Nisem mogel več hoditi v službo. Tresla so se mi kolena, imel sem občutek, da bom padel v nezavest. Bil sem povsem šibek, spet sta se pojavila neka čudna vrtoglavica in omotičnost. V naslednjih nekaj dneh so se stvari zelo hitro spreminjale. Imel sem občutek, da padam nazaj, ko sem hodil, se mi je zdelo, da se mi tla udirajo pod nogami, kot da bi hodil po pesku, čeprav sem hodil po parketu. Po 30 dneh bolniške odsotnosti je moja zdravnica prosila komisijo na zavodu za zdravstveno zavarovanje za podaljšanje, a so to zavrnili. Pritožili smo se, neuspešno. Z delodajalcem se mi je uspelo dogovoriti za dva tedna dopusta, potem za neplačani dopust, konec junija sem službo izgubil. Zdaj ne iščem službe. Ne počutim se zmožnega, da bi več ur skupaj nekaj delal. Zdi se mi tudi nekorektno do delodajalca. Morda bi me vzeli, jaz pa ne bi mogel biti v službi več kot dve ali tri ure,« analizira svoje stanje sogovorec.


 

Pri zdravnikih

Tadej, ki je prej redno hodil v hribe, rekreativno pa dvigoval uteži in se s športom ukvarjal tudi na druge načine po petkrat na teden, zdaj ne more prehoditi več kot dveh kilometrov. »Če hodim dva kilometra, sem še ves naslednji dan ali dva povsem izčrpan. Da bi hodil, na primer, pet kilometrov, si sploh ne upam poskusiti,« pravi.

Opravil je več zdravniških preiskav. Zdravstveni sistem ga je razočaral, saj bi moral z napotnico čakati od pol leta do leto dni na pregled. Tako je šel na preglede in preiskave kot samoplačnik. Vse preiskave so pokazale, da je zdrav. Zdravniki še nimajo izkušenj s covidom-19, saj je to nova bolezen, zato težko povedo kaj konkretnega. »Rečejo, da moram počakati, da bodo težave izzvenele. A kdaj? Čez pol leta? Čez leto? Dve? Tega ne ve nihče.« To, da ne ve, kaj je v njegovem telesu narobe, ga grize. Prav tako to, da ga tudi znanci ne jemljejo resno. Zamahnejo z roko, češ, saj ni nič, samo covid-19. A Tadej se počuti neznosno.

Iz tujine

Največ informacij o bolezni je našel na spletu, predvsem od prebolevnikov, in tudi iz objavljenih predavanj tujih zdravnikov. Prebolevniki v tujini ne skrivajo svojih stanj, v medijih se veliko govori o dolgotrajnem covidu-19.

»Prebral sem, da je v Veliki Britaniji dva milijona takih, ki imajo posledice. Nekateri imajo še težja stanja. Nekdo je zaradi covida-19 oglušel in sluh se mu ni povrnil. Mnogi imajo alergije, ki jih prej niso imeli. In nasprotno – nimajo alergij, ki so jih imeli. Veliko jih ima težave s spominom in koncentracijo. Pravijo, da covid-19 pri starejših vpliva na pljuča in organe, pri mladih pa na živčevje. Kar 99 odstotkov prebolevnikov z dolgotrajnimi posledicami v svetu navaja kronično utrujenost. Mene pa niso jemali resno in mi niso podaljšali bolniškega dopusta,« razočaran pove Tadej.
 

Več govoriti o posledicah

Sogovorec pri nas pogreša pogovore o dolgotrajnem covidu-19, tudi medijskih objav o tem ni, pravi. Še za postcovidno ambulanto, ki jo ima dr. Bojana Beović, ne ve skoraj nihče, tudi zdravniki ne. »Groza me je, če bi spet moral skozi tak pekel, kakršnega sem doživljal v teh mesecih. Vsem, ki se še niso cepili, priporočam cepljenje. Tudi sam se bom cepil takoj, ko bom zdrav,« pravi sogovorec.