Bešič Loredan in Levica že na nasprotnih bregovih

Ko je postalo jasno, da bo del koalicije tudi Levica, so dobri poznavalci politike in zdravstvenega sistema dejali, da se ne piše nič dobrega, češ, naj se spomnimo samo pritiskov Levice na ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Ta je bila tudi eden glavnih razlogov, da je v Šarčevi vladi moral oditi minister za zdravje Samo Fakin, saj zavez o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja ni izpolnil. Na Fakinov položaj je prišel Aleš Šabeder, ki se je zdaj spet vrnil na ministrstvo za zdravje, ukinitev dopolnilnega zavarovanja je aktualna tudi v tej koalicijski zavezi, a o tem drugič.

Trenutno so namreč vroč kostanj koncesije. Levico je namreč pojezila napoved ministra Danijela Bešiča Loredana, da namerava nadaljevati z zastavljeno prakso vlade Janeza Janše, ki stremi k podeljevanju koncesij. Uredba, ki jo je Janševa vlada sprejela tik pred volitvami, predvideva izdajo koncesij za čeljustno in zobno ortopedijo (v obsegu 4,7 programa), parodontologijo (0,4 programa), oralno kirurgijo (2,2 programa), oftalmologijo (dva programa), dermatovenerologijo (en program), kardiologijo in vaskularno medicino (pol programa) ter klinično psihologijo (prav tako pol programa). Ministrstvo za zdravje je na podlagi javnega razpisa že podelilo koncesije sedmim koncesionarjem, razpis za prihodnje koncesionarje pa namerava objaviti v roku enega tedna.

»Koncesije so oblika privatizacije javnega zdravstva, saj zasebna dejavnost ne deluje z motivom zagotavljanja javnega zdravja, ampak dobička. Tako v Levici kot v koaliciji se tega zavedamo, zato smo krepitvi javnega zdravstva odmerili prioritetno mesto v koalicijski pogodbi,« so se oglasili z Levice.

Po utemeljitvi nekdanjega ministra Janeza Poklukarja je razlog za podelitev koncesij v dolgih čakalnih dobah in nezmožnosti javnih zdravstveni zavodov, da storitve opravijo. Nič od navedenih trditev Janševega ministra za zdravje ne preživi soočenja s kontekstom in dejstvi, navajajo v Levici in podajajo naslednje argumente:

• Če zmožnost opravljanja zdravstvene dejavnosti pod zastavo zasebnikov koncesionarjev obstaja, potem kadrovska kapaciteta ni problem. Ta nastane šele, ker bi določeni deli zdravništva delali za dobiček, ne za paciente. Podelitev koncesij nagrajuje izsiljevanje države in še krepi položaj zdravniškega lobija, namesto da bi delovne zmožnosti uporabili znotraj javnega sistema, privatizatorskemu jemanju pacientov in države za talca pa izrekli odločen "dovolj!"
• Natančnih podatkov o čakalnih dobah sploh nimamo, saj so čakalni seznami zastareli. Za kakršnekoli ukrepe bi bilo čakalne sezname najprej treba sploh prečistiti. Poglavje o Interventnem zakonu o zdravstvu kot napovedanem prvem dejanju nove vlade se tako začne s ciljem "Vzpostavitev ažurnih evidenc čakalnih dob". Čeprav čakalni seznami še zdaleč niso bili prečiščeni, se koncesije že podeljujejo. Zakaj? Ob odsotnosti podatkov je očitno, da motiv za podelitev koncesij ne more biti skrajševanje čakalnih dob.
• Proti podeljevanju koncesij kar tako govori tudi cilj iz poglavja koalicijske pogodbe Izvajanje zdravstvenih storitev, da moramo "Urediti mrežo izvajanja javnih zdravstvenih storitev". Podeljevanje težko sledi javnemu interesu in javnim zdravstvenim potrebam, če javna mreža sploh ni primerno opredeljena.
• V istem poglavju je (med drugimi) poleg še cilj "Krepitev vloge javnih zavodov v javni zdravstveni mreži", s katerim smo v koaliciji povzeli obrat iz desetletja trajajoče postopne privatizacije javnega zdravstva v vračanje javnih bolnišnic in javnih zdravstvenih domov na prvo mesto. Nove koncesije ne le, da ne sledijo krepitvi javnega zdravstva, ampak so kot zdravljenje za dobiček oblika te privatizacije same. Dodatno je to potrdilo tudi Ustavno sodišče leta 2018, ki je prikimalo zahtevi zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, da koncesionarjem presežkov ni treba vračati v zdravstveno dejavnost, ampak lahko z njimi svobodno razpolagajo. Pri tem ni varčevalo z idejami, kot sta "svobodna gospodarska pobuda" in "podjetniška svoboda", ki sta z zdravstvom kot javno in neprofitno infrastrukturo družbene solidarnosti za potrebe pacientov v diametralnem nasprotju.

Kje je interventni zakon

Medtem pa se javnost sprašuje, kaj se zatika z obljubljenim predlogom Interventnega zakona v zdravstvu. Napovedano je bilo, da bi lahko bil ta javnosti predstavljen že prejšnjo sredo, a ga še danes ni. Zakon naj bi bil sicer že predstavljen predsedniku vlade Robertu Golobu. Na ZZZS ga še ne poznajo. Minister za zdravje pravi, da to zahteva procesno veliko dela in ne morejo prehitevati. Na vprašanje, ali lahko izda kaj vsebinsko zanimivega, je dejal: »Žal je dogovor s predsednikom vlade, da moram počakati, da bo zakon sprejet na vladi.«