Balinarji se menda ne zadihajo

Ljubljana – Balinanje je eden redkih športov oziroma družabnih iger, ki se spodobijo starejšim ljudem. Pri tem so namreč lahko čisto enakovredni mladini, saj zahtevata natančno metanje in kotaljenje krogle mirnost, zbranost in premislek. Ni veliko potrebe po moči, niti se pretirano ne znojimo – razen zaradi piva in sonca na gostilniških stezah. Ampak tam je pravzaprav najlepše.


Morebiti še ne balinate, vendar se iz otroštva prav gotovo spominjate nedeljskih kosil v gostilni in čudno privlačne igre, pri kateri ni prostora za otroke. No, razen potem, ko odrasli končajo ali začasno sedejo za mizo. Igra je tako presneto podobna nikanju oziroma frnikolanju, toda z dosti večjimi kroglicami in na večjo razdaljo. In nadvse poučno je opazovati igro izkušenih odraslih in poslušati njihove komentarje, razburjenje ob morebitnem nenatančnem, da ne rečemo goljufivem merjenju razdalje krogel do balinčka, veselje in zbadanje nasprotnikov ob dobljeni točki. Vsak dober ali slab met zahteva požirek pijače in nekaj pridušanja. Kostanji dajejo blagodejno senco vsaj v eno smer igre, in če nad stezo visi žarnica, se lahko igra zavleče pozno v noč. Včasih, ko se je še poznalo manire, so smele ženske zgolj skrbeti za pijačo balinarjev.

Za kaj gre pri balinanju?

Da zatrkljano ali vrženo kroglo čim bolj približaš balinčku, da izbiješ nasprotnikovo kroglo, ki je blizu balinčka, ali da balinček odmakneš. Zmagovita ekipa dobi toliko puntov, kolikor krogel ima bliže balinčku od nasprotnikovih.

Kdaj se je začelo

Splet (internet) ve povedati, da se je pri nas začelo balinati leta 1910, to trditev pa povzema mnogo piscev. Dovolite, da podvomimo. Razne vrste balinanja s precej podobnimi pravili so poznali Italijani in Francozi že na začetku 19. stoletja, o takšni igri je leta 1843 iz Genove poročal Charles Dickens. Toda igra je bila razširjena že med rimskimi vojaki, zgodovinarji menijo, da je bila najbrž znana na območju današnje Turčije pred 7000, celo 9000 leti. Saj, kaj pa naj počneš, ko ni bitke, naokrog pa leži samo kamenje?
Torej bi si upali domnevati, da je igra lahko vdrla k nam z Napoleonovo vojsko, se tiho razširila iz Italije – kar lepo število let je je precejšen del brez meje spadal pod našo državo, se pravi pod cesarsko Avstrijo. Ne nazadnje, leta 1846 se je začela gradnja zasavskega dela južne železnice, pri kateri je bilo zaposlenih mnogo tujih delavcev, predvsem Italijanov. Imeli so svoja naselja, se družili in zabavali med seboj ter domačinom kradli pridelke. Prav lahko si je misliti, da so v prostem času tudi balinali, kar so naši ljudje najbrž radi posnemali. Saj so za balinanje dovolj krogle in nekaj ravnega prostora, ne nujno predpisana steza. Gostilničarji so z bistrim očesom opazili žejo balinarjev in jim zato kmalu na svojih vrtovih zravnali steze.
Naletimo na legendo o Fanny. V Lyonu se je med letoma 1860 in 1870 med balinarji pojavljalo bolj močno dekle, Fanny, ki je poražencem rado pokazalo golo zadnjico, ti pa so jo morali poljubiti. Veliko francoskih klubov ima še danes sliko ali kipec Fanny, poljubiti ga morajo poraženci, ki niso zbrali niti punta, točke.

Leta 1900 na olimpijskih igrah

Sploh pa je postalo balinanje demonstracijski šport leta 1900, na olimpijskih igrah v Parizu. Postavili so trdnejša pravila, določili so mere igrišča, razvijale so se krogle. Nekoč so bile kamnite, potem lesene, slonokoščene in nato kovinske, votlo ulite kot topovske granate. Poznamo tudi plastične krogle in kovinske iz zvarjenih polovic. Balinček, tista mala krogla, ki se ji morajo krogle čim bolj približati, pa je večinoma še vedno lesen.
Ampak balinanje ni le eno, še vedno je precej različic, posebno zanimiva je francoski pétanque, po naše petanka. Na začetku 20. stoletja si jo je izmislil francoski gostilničar za svojega prijatelja, ki mu je hud revmatizem onemogočil običajno balinanje. Razlike med balinanjem in petanko so v grobem takšne: igrišče za petanko je krajše, krogle so manjše, krogle zatrkljamo ali mečemo z mesta, brez zaleta. Petanka je primerna za vsakogar, celo za otroke, ženske in invalide – brez zamere. Ko smo že pri petanki: leta 1999 je bila pri nas ustanovljena zveza društev petanke, ki šteje dvajset klubov in čez tristo tekmovalcev. Igralci se na mednarodnih tekmovanjih že prav dobro uvrščajo, a ne tako kot običajni balinarji. Teh je v Sloveniji čez štiri tisoč in so združeni v balinarski zvezi.

Slovenija je v tem športu velesila, kot Italija, Francija in Hrvaška. Imamo vrsto svetovnih prvakov v različnih disciplinah. Klubi imajo seveda dvorane s stezami, kjer vreme in nesnaga nista težava. Jih boste že našli, če vas prime organizirano balinanje. Drugače pa lahko balinate tudi v opuščenih bunkerjih, na zaplati zbite mivke ali na dvorišču. Da imate le krogle in družbo.
Za kaj gre pri balinanju? Da zatrkljano ali vrženo kroglo čim bolj približaš balinčku, da izbiješ nasprotnikovo kroglo, ki je blizu balinčka, ali da balinček odmakneš. Zmagovita ekipa dobi toliko puntov, kolikor krogel ima bliže balinčku od nasprotnikovih. To je to. Kako je s pijačo na športnih tekmovanjih, ne vemo, zato se zdi manj formalno balinanje družabnejše.