Andrej Štremfelj: Potrebujemo zdravo pamet, a jo je danes že težko najti

Nejc Zaplotnik je v alpinistični bibliji Pot zapisal, da je alpinizem kakor umetnost in da na zasneženem vrhu čutiš lepoto, ki je ne znaš opisati. Prijatelj, ki je s teboj, molči, a iz oči mu bereš, da doživlja isto, da doživlja življenje samo, se berejo vrstice pokojne legende slovenskega plezanja.

Trinajstega maja 1979 je na vrhu Everesta, najvišje gore sveta, z njim stal Andrej Štremfelj. »Zaradi izjemno slabega vremena sva bila tam vsega nekaj minut,« pravi Štremfelj o podvigu, ki ju je za vedno zapisal med velike, največje. Pet let kasneje je Nejca pod Manaslujem zasul plaz. »To je bila smrt, ki sem jo težko prebolel. Najdlje premleval. Se po njej najtežje pobral,« doda prvi slovenski prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo, ki je na strehi sveta stal še enkrat – leta 1991, ko sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par na 8848 metrov visokem očaku.

»Bilo je smešno. Potiho in brez pompa smo odšli na vrh, po vrnitvi pa je Elizabeth Hawley (znana himalajska novinarka in kronistka, op. A. I.) ugotovila, da pred nama še noben poročen par ni osvojil Everesta, in takoj se je okrog naju zgrnila gruča novinarjev. Pomislil sem: 'Pa saj sem enak, kot sem bil dan pred tem,'« mi pripoveduje ob kavi (in čaju).

Umirjenost in premišljeni odgovori. Tako bi v nekaj besedah povzela prve vtise o Andreju Štremflju, ki bo januarja prihodnje leto odšel v (zaslužen) pokoj. Na vprašanje, ali ga že težko pričakuje, se zasmeji in odvrne: »Seveda. Veste, koliko reči še moram postoriti?«



Ste prvi Slovenec, ki bo prejel zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu. Pred vami so ga dobili med drugimi Reinhold Messner, Doug Scott, Jeff Lowe, Chris Bonington, Wojciech Kurtyka. Kaj ta nagrada pomeni vam in kaj pomeni za slovenski alpinizem?

Seveda sem zlatega cepina za življenjsko delo zelo vesel. Zdi se mi, da ko te enkrat strokovna javnost postavi ob bok takšnim, kot sta Messner in Kurtyka, je to res veliko priznanje. Po eni strani sem to potihem morda celo pričakoval, a ne še tako hitro.

Ker ste hkrati najmlajši dobitnik do zdaj?

Ne gre le za priznanje za dosežke, vzpone, temveč za celotno delo, ki si ga posvetil neki stvari. V mojem primeru pač alpinizmu. Nagrada je za dosežke, da, a tudi za način, na kakršnega si do teh uspehov prišel. In kako si ob svojem času na alpinizem gledal in izbiral svoje vzpone. Vsak od nas je imel neki svoj pristop, ki je bil za tisti čas za alpinizem zelo pomemben.

In kakšen je bil vaš pristop? Na kakšen način ste plezali? Marko Prezelj o vas pravi, da ste edinstveni (tudi zato), ker vaš odnos do alpinizma vsebuje hkrati neverjetno zrelost in svežino. Je to del vašega pristopa k plezanju?

Kar se z leti gotovo ni spremenilo, je moja navdušenost nad plezanjem in hoja v hribe. Seveda se je v tistem času, ko sem dosegel vrhunske dosežke, alpinizem izjemno hitro razvijal. Včasih so soplezalci, iz različnih razlogov, za nekaj let pustili vrhunski alpinizem, nato pa tega vlaka niso več mogli uloviti. V Himalaji se je iz tipično himalajskega sloga, težkega in okornega, razvil hitri alpski slog. In tako smo morali narediti v glavi velik preskok. Meni je to lepo uspevalo. Hitro sem se navdušil, recimo, nad lednim plezanjem, nato še nad športnim, ki je nekakšen sopotnik alpinizma, s katerim lahko svojo raven pripravljenosti držiš zelo visoko. Sam sem bil odprt za novosti. Sem pa ta cepin dobil tudi za vztrajnost. Večina morda vidi le naše uspehe, a ni bilo vedno vse le dobro. Velikokrat smo odnehali. Na Anapurni, na primer, smo se obrnili tako nizko, da bi se marsikdo lahko vprašal, zakaj smo sploh šli tja. Ampak človek se mora iz teh stvari učiti in jaz sem se. In vedno sem šel v korak s časom.



Večkrat ste dejali, da so vam pogosto dali neuspehi boljše lekcije kakor uspešno osvojeni vrhovi osemtisočakov.

Res je. Čeprav se mi zdaj, ko gledam nazaj, zdi, da sem včasih pri nekaterih stvareh vztrajal dolgo, predolgo. Da sem potreboval dve ali tri lekcije, ne le ene, da sem spremenil pristop.

Pa ste doma kdaj razmišljali, da ste se prehitro obrnili, da bi morda kljub vsemu še lahko vztrajali? Poskušali »izvleči« vrh?

Sam sem tipični predstavnik alpinista, ki ne obrne prehitro. Če boste vprašali moje soplezalce, so bili pogosto povsem zgroženi, kaj še delamo tam, zakaj vztrajamo. Včasih pa se je to tudi obrestovalo (na primer na Gjačung Kangu).

Kakšen dejavnik pri uspešnih (ali neuspešnih, ne nazadnje) predstavlja sreča? Se alpinisti sploh zanašate nanjo?

Nekaj je na tem, vendar jaz temu ne rečem sreča, temveč Bog. Zame ima to čisto drug pomen. Tega sem se najbolj zavedel, ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik (24. aprila 1983 ga je pod Manaslujem zasul plaz, op. A. I.). Mi smo bili takrat družba – z Nejcem, mojim bratom in še nekaterimi. Mislili smo si, da smo tako dobri, pametni in telesno pripravljeni, da se nam ne more nič zgoditi. In potem se je zgodila nesreča. Na tem mestu, kjer je Nejca zasul plaz, se takšen plaz utrga morda enkrat na 30 let. Ta nesreča me je tudi najbolj prizadela, šokirala, največ časa sem potreboval, da sem vse skupaj premlel in ugotovil, da je nad nami kljub vsemu še nekdo, ki se odloči, da bo nekaj drugače, kot si si ti sam morda zamislil.

Vas to ni odvrnilo od plezanja?

To pa ne. Preveč rad se s tem ukvarjam. In niti nikoli me ni bilo strah zase. Večkrat sem čutil odgovornost do tistih, ki imajo radi mene. Do tistih, ki me čakajo doma. Njih bi prizadelo, če bi se mi kaj zgodilo.



Najbrž globoko v steni, na ekstremnih višinah, prostora za strah niti ni oziroma ga ne sme biti. Bi takšen alpinist sploh lahko normalno deloval? Preživel?

O tem razmišljaš pred vzponom. Doma, v baznih taborih, večer pred vzponom, sploh če nameravaš plezati na alpski način. O tem sem razmišljal v šotoru zadnjega baznega tabora, preden sva šla z Nejcem leta 1979 na Everest. Takrat te je strah. Ko pa enkrat začneš plezati, vse to izpuhti. Ko se enkrat lotiš raztežaja, moraš biti stoodstotno osredotočen le na tistih nekaj metrov, s katerimi moraš opraviti, če hočeš samemu sebi dobro. Če te enkrat začne stiskati, je slabo in takšni ljudje niso nikoli veliki alpinisti. Za takšne je potem bolje, da se s to panogo ne ukvarjajo, vsaj vrhunsko ne.

Imamo res Slovenci ljubezen do gora v svoji DNK? Kaj je prispevalo k temu, da so Slovenci več desetletij predstavljali gonilo svetovnega alpinizma?

Zlepa ne dobiš naroda, ki bi toliko hodil po hribih kot Slovenci. Pravi fenomen se mi zdijo obiskovalci Šmarjetne gore, Ratitovca, Lubnika. Nikjer na svetu nisem videl, da bi ljudje sleherni dan plezali na isti hrib. Ko sem začel resno trenirati, tudi med študijem na fakulteti za šport, so mi kmetje redno ponujali grablje, da bi delal kaj koristnega, če ni bilo druge možnosti za trening. Ko sem šel takrat po obilnem sneženju ob 10. uri dopoldne na Jošt, sem bil prvi, danes pa je zgaženo že ob sedmih zjutraj. Strinjam se, da nam je bila ljubezen do gora položena v zibelko.

Omenili ste, da je danes na Joštu dopoldne že ogromno ljudi, tudi sicer je težko najti kotičke, kjer bi bil človek sam s seboj. Postajata pohodništvo in z njim alpinizem modna muha?

Mislim, da je po eni strani to odnos naroda, ki rad hodi v hribe in ki se rad giblje. Del alpinizma pa je tudi modna muha. Danes je »kul«, če se v družbi ob pivu lahko postaviš s tem, da plezaš. Kaj in koliko, sploh ni več pomembno. No, je pa res, da so bili takšni in drugačni že v mojih časih. Veliko, res veliko je povprečnih alpinistov in zelo malo je vrhunskih. Včasih je bilo to razmerje drugačno – zelo dobrih je bilo več glede na število povprečnih. Danes je bolj priljubljen »salonski« alpinizem. Priljubljene so smeri s kratkim dostopom, urejenimi ali celo navrtanimi sidrišči. Smeri z dolgimi dostopi, malo klini, ki zahtevajo veliko alpinističnega znanja, pa bolj ali manj samevajo.

Vse si želimo dobiti takoj in hitro, kajne? Tukaj in zdaj, s čim manj vloženega truda.

Res je. Alpinizmu je velik del avanture odvzel internet. Naenkrat imamo toliko informacij, da vemo o kakšni smeri vse, včasih celo več, kar pa je včasih lahko zavajajoče. Tudi meja, kdaj poklicati na pomoč reševalce oziroma helikopter, se je drastično znižala. Meni se je zelo zgodaj, na začetku plezalne poti zgodilo, da smo bivakirali (brez opreme drgetali vso noč) le deset metrov pod robom stene. Zjutraj smo izplezali in sestopili v dolino. Na alpinističnem odseku nikakor nismo upali govoriti o tem, kaj se je zgodilo, ker bi bili tarča posmeha in obenem hude kritike. Bila je dobra šola.

Pa je bil za to zaslužen vaš značaj ali ste bili preprosto tako vzgojeni, da niste popustili oziroma priznali nemoči?

Po eni strani duh časa, po drugi strani pa karakter. Vsak karakter tudi ne more biti vrhunski alpinist.

Kakšen pa je značaj vrhunskega alpinista?

Biti mora vztrajen, potrpežljiv in se ne sme smiliti samemu sebi že ob majhnem naporu. Vendar so meje tega, do kdaj je napor še smiseln, različne. Moja meja, recimo, je zelo visoka. Danes pa je na splošno problem vseh, da smo zaviti v vato, če se le da, se ognemo fizičnemu naporu. Moja hči je stara 19 let, in ko je hodila v vrtec, so imeli mlado vzgojiteljico, ki je otroke ne glede na vreme vsak dan peljala na svež zrak. Ko je bila hči stara štiri leta, so šli peš od vrtca na Orehku do pod Šmarjetno goro ter nato še na vrh. Tam jih je pobral kombi in pripeljal nazaj. Ko sem s to vzgojiteljico govoril pred kratkim, mi je dejala, da bi jo starši danes pribili na križ, če bi storila kaj podobnega. Celotna družba se je spremenila.

Ampak ali takšna družba potem sploh še lahko rojeva oziroma vzgaja dobre, vrhunske alpiniste?

Lahko, ampak jih je manj. Nekateri kljub vsemu še radi plezajo. Imamo rod dobrih alpinistov.



Se pa o njihovih uspehih manj govori ali me občutek vara? Po Tomažu Humarju, ki je z Daulagirijem čisto stanjšal mejo med alpinizmom in medijsko vpletenostjo vanj, so se stvari zdaj vendarle nekoliko obrnile.  

Včasih so bile odprave velike, priprave na vzpone so zahtevale več časa, medtem je bila prisotna tudi medijska izpostavljenost. Fantje danes hodijo na manjše odprave, tako da še nam, ki sledimo informacijam, marsikateri uspeh uide. Hm, to je zelo dobro vprašanje, nisem veliko razmišljal o tem. Sam sem inštruktor pri gorskih vodnikih, eden od kandidatov na šolanju gre kmalu s soplezalcem v Pakistan. Sam nisem niti vedel, da gresta, pa bosta morda opravila s smerjo, vredno zlatega cepina. Po tistem, ko je Tomaž Humar opravil z Daulagirijem, se je zdelo, da ne bo več šlo brez medijske vpletenosti. Pokazalo se je, da je to neka slepa veja alpinizma, ki pa je kmalu ovenela. Pri težkih in zahtevnih stvareh človek ne sme biti obremenjen s tem, da nekaj moraš storiti. Ti moraš biti le obremenjen s tem, kaj si želiš in kaj bi rad naredil. Ko so vpleteni mediji, je to vedno »moraš«. Jaz sem vedno čutil odgovornost do tistih, ki so financirali odpravo. Zato sem kdaj morda tudi vztrajal dlje, kot bi sicer. A verjetno bi bilo isto, če bi sam plačal odpravo. To je pač cokla alpinizmu. Ko ti nekaj uspe, se vedno porodi vprašanje, kaj sledi zatem. Zdaj so fantje to dojeli, tudi v tujini je vedno manj takšnih, ki so ekstremno medijsko izpostavljeni. Morda je bil zadnji takšen medijski zvezdnik Ueli Steck.

Odvzame to alpinizmu romantiko? Je sploh mogoče govoriti o kakšni romantiki na ekstremnih višinah ter ob pomanjkanju kisika, slabosti in glavobolu?

To so pritiski, ki zlezejo človeku pod kožo, ne da bi se sam tega zavedal. Tako se lahko zgodi, da sprejmeš kakšno odločitev, ki je sicer morda ne bi. Alpinizem je resna stvar. Poslušati moraš svojo dušo in srce. To je bistvo alpinizma.

Gleda vaša žena na alpinizem z istimi očmi?

Zelo podobno.



Na Everest ste prvič stopili z Nejcem Zaplotnikom leta 1979, nato ste uspeh ponovili 11 let kasneje, ko sta z ženo Marijo postala prvi zakonski par, ki je stal na vrhu sveta. Mi lahko opišete, kako so se ob enem in drugem vzponu razlikovali (če sploh) vaši občutki?

Občutki so bili čisto drugačni zaradi več vzrokov. Najprej zato, ker je bila zraven soproga, da. K drugim občutkom so prispevale povsem drugačne razmere. Ko sva z Nejcem stopila na vrh, sva bila tam le kakšnih pet minut, potem sva morala nemudoma nazaj dol, ker je bilo vreme zelo slabo. S soprogo sva stala na vrhu sveta v lepem vremenu, razgled je bil božanski. Z Nejcem sva bila tudi bolj utrujena, na vrhu sem stal 58. dne zatem, ko sem prišel v bazni tabor, z ženo pa približno 30. in to je velika razlika. Organizem se izčrpa, ko 30 dni živiš in delaš na višini 5300 metrov. Tisti, ki se brez kisika odpravijo na Everest, se pred vzponom na hitro spustijo v dolino na gozdno mejo, da se naužijejo zraka in pridejo k sebi. Sam sem imel v starih časih vražo – ko sem prišel enkrat v bazo, se nisem več vrnil nazaj, dokler nisem stal na vrhu.

Omenili ste, da so bili vaši občutki različni iz več vzrokov …

Z Nejcem sva plezala na Everest po drugi smeri kot z Marijo. Nejčev in moj fokus je bil, da prideva na vrh in nisva se ukvarjala s tem, kako se bova vrnila. Najlažje bi bilo priti dol po isti smeri, kot sva šla gor, a glede na razmere to ni bilo mogoče. Imela sva premalo opreme. Imela sva dve možnosti – po normalni poti ali po severnem ozebniku. Ta je na neki točki pripeljal nazaj na našo smer, na fiksne vrvi, v tabore. Na papirju je bila lažja normalna pot. A ko sva leta kasneje po njej prišla dol z Marijo, sem pomislil, da če bi si jo izbrala z Nejcem, nama zagotovo ne bi uspelo. Midva sva takrat plezala z jeklenkami s kisikom, ki so bile težke okrog 15 kilogramov. In zraven je bila še vsa druga oprema. Kasneje je bilo treba »le« sestopiti do Južnega sedla, tam so bili šotor, spalne vreče, čakal nas je šerpa in nato smo sestopili do tabora tri.

In seveda – tam ste bili z ženo …

Seveda. Zato so bili to čisto drugi občutki in zato sem se sploh odločil za drugi poskus na Everestu. Povabili so me udeleženci mednarodne odprave Alpe-Adria, ki jo je vodil moj prijatelj. Rekel sem, zakaj bi sploh šel na Everest po normalni poti? Čeprav takrat sploh nismo imeli v mislih te smeri, temveč Ameriški zahodni greben. No, da nadaljujem. Štiri leta pred tem sem bil z Marijo na Broad Peaku, pokazalo se je, da dobro prenaša višino, in zato sva se odločila, da greva.

Ali resnično drži podatek, da sta na vrhu najvišje točke sveta zgolj za pol ure prehitela neki drugi zakonski par?

To je bilo res povsem naključno. Nobene tekme ni bilo. Šele pozneje sva v Katmanduju izvedela, da sva prvi zakonski par, ki je stopil na Everest, in bilo je prav smešno. Ko je to ugotovila Elizabeth Hawley, se je naslednje jutro pri naju naenkrat zbralo kup novinarjev. Mislil sem si: Pa saj sem isti, kot sem bil prejšnjega dne.

Skromni ste.

Če se vrneva nazaj k zlatemu cepinu za življenjsko delo. Ta nagrada je moja, ampak da sem do nje prišel, ima zasluge kar nekaj ljudi. Soplezalci. Sam sem začel hoditi v hribe iz čiste želje. Starši so naju z bratom vedno podpirali pri tem, morda tudi zato, ker niso točno vedeli, v kaj se podajava. Tudi kasneje so me (s kratkimi obdobji očetovega nasprotovanja) vsi podpirali. Zdi se mi, da je pri alpinizmu tudi to zelo pomembno – da ima posameznik urejen psihosocialni status. Ti na odpravi ne smeš biti obremenjen. Poznam alpiniste, ki so jim žene pred odpravo skrile potni list, samo da bi ostali doma. Tako greš težko v gore. Jaz sem imel podporo, hkrati pa sem živel v obdobju, ko je za to panogo ogromno naredil Tone Škarja. Skupaj je spravil kup odprav, poskrbel za finance, da se nam s tem sploh ni bilo treba ukvarjati. Jaz sem himalajsko plezanje nehal deloma zaradi poškodbe gležnja, deloma pa tudi zato, ker mi je bilo vedno zelo težko zbirati denar za odpravo. Zdelo se mi je, kot da …

Prosjačite?

Nekako tako, da. Kot da mi kdo da nekaj brezplačno. Nabiranje denarja mi je pobralo ogromno energije.



Ampak se vam ne zdi, da ste tudi vi dali državi in družbi ogromno nazaj? S svojimi uspehi? In da ste s tem imeli pravico, da se vam nekako odkupi?

Ne, ker se tako niso obnašali tisti, do katerih sem prišel. Nikoli si nisem želel te strašne medijske pozornosti.

Čeprav je zdaj znova prišla sama.

Nisem pa hkrati takšen, da bi rekel, da koga ne maram. Niti mi ni bilo nikoli težko povedati svojega mnenja. Wojciechu Kurtyki so kar dolgo pregovarjali, da je leta 2016 končno sprejel zlati cepin. Vesel sem bil, da ga je. Da ga je dobil človek, kot je on, ker si ga je nesporno zaslužil. S soplezalcem Jerzyjem Kukuszko sta si bila zelo različna. Kukuczka je bil medijsko zelo prepoznaven, Kurtyka pa je plezal zgolj zase. Morda sta se tudi zato razšla, ker sta različno gledala na to plat alpinizma. Jaz se morda nikoli nisem znal prodati, niti nisem imel želje po tem. Slava je zelo hitro pokvarljivo blago.

Roko na srce, bi sploh lahko dosegli več?

Morda bi bilo še slabše, človek nikoli ne ve. Če si človek, ki si želiš medijske pozornosti, je to slabo za alpinizem. To ti prinese več težav, saj je težko kaj obljubiti vnaprej. Nikoli ne veš, ali boš resnično dosegel vrh.

Ali danes sploh še obstajajo smeri, vzponi, vrhovi, ki jih je mogoče prodati kot ekskluzivne?

Seveda so. Spomnim se, da so nas včasih spraševali, kako dobimo denar za odprave na javnosti neznane vrhove. Naša prednost je bila to, da smo bili majhna država in javnosti smo lahko predstavili, da je tudi osvojitev manj znanih vrhov velik dosežek. Ker je tudi v resnici bilo tako. Nekoč sem bil predsednik žirije, ki podeljuje zlati cepin. Ta nagrada mi je všeč tudi zato, ker vsaj malce usmerja in ščiti alpinizem. Na mizo se dajo vsi vzponi, kakšnih 80 jih je bilo takrat. Nato se je število skrčilo na 20 najboljših, od katerih se odločiš za sedem finalistov. Prednost imajo bolj »čisti« vzponi, pristni (brez uporabe satelitskega telefona, dodatnega kisika). In takšnih je bilo vedno veliko.

Zanimivo je gledati komercializacijo osemtisočakov. Ljudje hodijo na Čo Oju in uporabljajo dodatni kisik že na višini 6500 metrov. Prvi alpinisti so tja prišli z nahrbtnikom, nezakonito prečkali tibetansko mejo in v treh dneh splezali na vrh ter se vrnili v dolino. Pred 50 leti, s staro opremo. Da, saj podpiram komercialne odprave, a brez vse nepotrebne odvečne navlake. Vendar to nima meje. Koliko bi ljudem še olajšali stvari? Kje najti mejo? Zakaj ne naredimo kar vlečnice na Čo Oju in tisti, ki si lahko to privošči, naj gre na vrh. Potrebujemo zdravo pamet, a to je v teh časih že težko najti.