Zelen biser tvegamo za odstotek plina

Tri zunajparlamentarne stranke, Solidarnost, Pirati in Združena levica – demokratična stranka dela ostro nasprotujejo črpanju plina v Petišovcih, pri čemer opozarjajo na več neresnic iz britanske družbe Ascent Resources. Vloga za izdajo odločbe za črpanje plina s hidravlično stimulacijo je bila popolna šele 13. septembra letos, ne davnega leta 2014, zato naši organi ne kršijo nobenih rokov. Za drugo laž pa je Gorazd Marinček iz Solidarnosti označil neprestano ponavljanje investitorjev, da bodo potiskali plin le z vodo, po njihovi lastni dokumentaciji pa je potisni tekočini dodanih vrsta snovi, večinoma nenevarnih, a tudi strupenih.

Marinček dodaja, da je po objavah Ascent Resources v plinsko polje do leta 2016 vložil 14 milijonov evrov, do zdaj pa že 50 milijonov, čeprav je zgradil le 200 metrov plinovoda do Hrvaške. Ta laž pa dviguje tlak »nategnjenih britanskih vlagateljev«, meni Marinček, ki dodaja še eno notorično laž, namreč, da fracking v Petišovcih izvajajo od 1953. »Takrat je plin izhajal še zaradi zemeljskega pritiska, ko tega ni bilo več, so vrtine opustili. Če bi imeli tehnologijo, nafte in plina ne bi nehali črpati,« je prepričan Marinček, ki dodaja, da so tehnologijo potiskanja plina iz peščenjakov prinesli šele leta 2011.



Takrat je bila tekočina za potiskanje obravnavana kot nevaren odpadek. »Zamolčali so tudi, da se je leta 2011 cev zlomila,« opozarja Marinček, ki mnenje Geološkega zavoda, da do katastrofe ne more priti, primerja z oceno japonske uprave za jedrsko varnost, da so njihove jedrske elektrarne popolnoma varne. Ascent Resources škode zaradi uničenja pitne, mineralne ali termalne vode ne bo mogel plačati, saj je preveč zadolžen, pravi Marinček, zato je prepričan, da bi škodo plačali davkoplačevalci.
 

Le odstotek plina

Iz pogodb je sicer razvidno, da bi slovenskemu partnerju (Petrolov Geoenergo) pripadla desetina izkupička od plina, 90 odstotkov pa angleškemu partnerju, vsaj do odplačila vložka v projekt. Potem se razmerje spremeni, domačemu partnerju pripade četrtina, tujemu pa tri četrtine izkupička. Iz Petišovcev bi dobili dovolj plina za desetino slovenske porabe, a od slovenskega podjetja bi dobili le odstotek porabe, drugih devet bi morali odkupiti od Ascenta.



V treh strankah zahtevajo tudi etično presojo ravnanja britanske veleposlanice Sophie Honey, ki je pri prejšnji vladi lobirala za pospešitev izdaje dovoljenj za hidravlično stimuliranje peščenjekov, ki je v njeni državi deloma prepovedano, deloma ustavljeno. Sporočilo Ascent Resources, da bodo državo tožili na mednarodnem sodišču, ker našim ne zaupajo, pa v treh strankah dojemajo kot grožnjo, če že ni bilo drugih pritiskov.

Marinček ugotavlja še, da pri nas javna korist ni ustrezno opredeljena. V zakonu o rudarjenju je pridobivanje mineralnih surovin opredeljeno kot javni interes. »Goričko ima zaloge lignita za 20 Tešev za kakih sto let. Je tudi kopati premog na Goričkem v javno korist?« še sprašuje Marinček.

»Brezpredmetno«

»Radi bi poudarili, da se nam zdijo sporočila izrečena na omenjeni novinarski konferenci brezpredmetna, saj se »fracking« v obsegu, o katerem je bilo govora na novinarski konferenci in kot ga poznajo v ZDA, v Sloveniji ne izvaja, niti se ne bo izvajal v prihodnosti. V Sloveniji se izvaja tako imenovano hidravlično lomljenje oziroma stimulacija majhnega obsega v geoloških slojih peščenjakov,« so se odzvali v Geoenergu. Čakamo pa še odgovore na konkretna vprašanja, tako o tekočini za stimuliranje peščenjakov kot pogodbah.

Britansko veleposlaništvo v Ljubljani tudi zavrača očitke, da je veleposlanica Sophie Honey na kakršen koli način želela vplivati na slovenske upravne organe v povezavi z družbo Ascent Resources. Pojasnjujejo, da je veleposlanica ministre zgolj opozarjala na potrebo po predvidljivih rokih v postopkih za tuje investitorje, med njimi tudi za Ascent Resources. Verjamejo namreč, da je to pomemben del za uresničitev ciljev za povečanje bilateralne trgovine in naložb med državama.