V Avstriji kupi odpadkov ne nastajajo, sistem deluje

V slovenski odpadni embalaži iz gospodinjstev je tudi 70 odstotkov nečistoč, v avstrijski do 16, pri nas nastajajo kupi odpadne embalaže, pri sosedih ne, uradne rezultate pa imamo pri nas zelo dobre, kar kaže, da masnih tokov odpadkov nihče ne nadzoruje, podatki finančne uprave in agencije za okolje se ne ujemajo. Franz Sauseng iz Interseroha pravi, da so v Avstriji vsi podatki javno objavljeni, zakonodaja pa jasna.

Sauseng je že 18 let v Interserohu, v tem času se je nabralo veliko izkušenj, tudi iz napak. Na vprašanje, kaj je osnova delujočega sistema, je odgovoril, da je to jasna zakonodaja in pokazal avstrijski zakon o odpadkih, debel za poldrugo biblijo. »To je pomembna stvar, pomembno pa je tudi to, da vse zapisano izpolnjujemo,« pravi Sauseng, direktorica slovenskega Interseroha Darja Figelj pa dodaja, da v Sloveniji ni jasnih pravil.

Vsi plačajo za vsak kilogram

V Avstriji mora vsak proizvajalec in prodajalec embalaže plačevati za celoten sistem ravnanja z odpadno embalažo, od zbiranja do recikliranja. »Če proda 10 kilogramov embalaže, plača za 10 kilogramov, če proda 200.000 ton, plača za 200.000 ton, oba pa za kilogram plačata enako. To je zelo pomembno,« pojasnjuje Sauseng. Proizvajalci in uvozniki embalaže so tako motivirani za zmanjšanje količin embalaže. Poleg tega je v njihovem interesu, da je odpadno embalažo mogoče predelati v uporabne materiale. Sheme, tudi Interseroh, jim za vse, kar delajo, izstavijo certifikate, ki jih podjetja lahko objavijo v svojih poročilih.



Najmanjša podjetja ob registraciji plačajo pavšal, približno 130 evrov na leto. Lahko se tudi odločijo, ali bodo plačala pavšal ali določeno količino, denimo šest kilogramov, po tarifah. Vsak mesec morajo poročati o količini embalaže na trgu, če poročajo napačno, lahko dobijo kazen. Imajo pa možnost za popravo podatkov, v treh mesecih za preteklo leto. Uvozniki tudi morajo prijaviti uvožene količine embalaže. Pri nas še vedno velja oprostitev plačila embalažnine za do 15 ton embalaže. Na ministrstvu za okolje zdaj načrtujejo podobno rešitev, kot jo imajo v Avstriji.

Deleže določajo mesečno

Pri sosedih imajo pet shem za ravnanje z odpadno embalažo. Te po vsej državi prevzemajo odpadno embalažo iz enakih zabojnikov, glede na tržni delež (koliko embalaže dajo na trg njihovi zavezanci). Ne morejo, denimo, v Celovcu vzeti več, ker je odpadna embalaža bolj kakovostna, v Gradcu pa manj, ker je manj kakovostna. Prevzeto embalažo oziroma zbiranje in infrastrukturo za zbiranje, tudi prostor in čiščenje snega, plačajo. Vse sheme za embalažo plačajo enako. Imajo pa pravico, da odpadne embalaže ne prevzamejo in ne plačajo, če je v njej preveč nečistoč. Zato plačujejo tudi stroške delovanja klirinške družbe, ki razsoja v sporih.



​Pri nekomunalni odpadni embalaži je skoraj enako, razlika je le v tem, da gospodinjstva ne morejo zbirati in recilklirati svoje embalaže, nekatera podjetja pa lahko organizirajo svoj sistem predelave, vendar morajo za to izpolnjevati visoke zahteve. Velika večina podjetij je to zato zaupala shemam za ravnanje z odpadno embalažo. Sheme v Avstriji tudi nekomunalno embalažo prevzamejo glede na tržni delež, ni tako kot pri nas, kjer imajo sheme svoje stranke, s to bolj čisto embalažo pa izboljšujejo svoje prihodke.

Na vprašanje, kako so določeni deleži, je Sauseng odgovoril, da sheme z licenco vsak mesec izpolnjujejo obrazec na javnem portalu, kjer zapišejo, koliko posamezne vrste embalaže so prevzele v preteklem mesecu. »Tržni delež preteklega meseca je osnova za ta mesec. Te deleže lahko vidi vsak,« pravi Sauseng. Deleži se lahko spremenijo z novimi zavezanci, ki jih pridobi shema, spremembe pa so tudi sezonske, embalaže kozmetike je, denimo, največ okrog novega leta. »V Sloveniji je delež za leto izračunan iz količin, zbranih v prvih treh mesecih,« je dodala Figljeva.

Komunale odpadkov ne vzamejo

»Naše stranke hočejo kakovostne materiale. Odpadno embalažo prevzamemo in jo pošljemo v sortirnice, nekaj plastike tudi v Kostak v Krško. Potem to recikliramo in prodamo. S tem znižujemo tarife za svoje zavezance. Tako lahko dobimo nove zavezance,« pravi Sauseng. Tarife pokrivajo stroške zbiranja, sortiranja in recikliranja. To za, denimo, tono papirja stane 80 evrov, za tono plastike pa med 580 in 600 evrov. V ceni je tudi 16 odstotkov nečistoč, za katere morajo plačati odlaganje ali sežig. »Če bi bilo nečistoč 70 odstotkov, kot v Sloveniji, bi bili mrtvi,« je opozoril Sauseng in dodal, da nimajo nobene obveze za pobiranje mešanih odpadkov. To je prepovedano tudi v Sloveniji, vendar te določbe nihče ne upošteva, komunalna podjetja pa pravijo, da smo za slabo kakovost odpadne embalaže krivi občani. »Gospodinjstva je nemogoče kaznovati za slabo ločeno zbiranje,« meni Sauseng in dodaja, da v Avstriji odpadno embalažo zbirajo v prozornih vrečah, ki jih komunale ne odpeljejo, če v njih ni zgolj embalaža.



Tarife shem v Avstriji nadzoruje ministrstvo za okolje. »Ne moreš delati, če ne poveš, s katerim izvajalcem boš izvedel določeno delo, pokrit pa mora biti ves krog. Cene izvajalcev morajo biti tržne in javne,« pravi Sauseng. V Avstriji sheme nadzorujejo tako proizvajalce in uvoznike embalaže kot zbiralce odpadkov, sortirnice in reciklažo. Prvi namreč vse tudi plačujejo. Pri nas so eno shemo organizirale komunale, drugo predelovalci. Take vertikalne organiziranosti v Avstriji ni.

Glede razmišljanj o zgolj eni neprofitni družbi za odpadno embalažo v Sloveniji, je Sauseng dejal, da do izkušnje v vseh drugih državah drugačne. »V konkurenci so odnosi jasni, trudiš se, da boš vsako leto boljši. Italija odpira trg, Nemčija, Danska imata odprt trg,« našteva Sauseng. Največja shema v Avstriji, ARA, je neprofitna. A nima najnižjih tarif.

Zaveze za stopnje recikliranja odpadkov za prihodnja leta so sicer tako visoke, da je Sauseng prepričan, da jih ne bo mogoče doseči z delujočimi sežigalnicami, ki skušajo obdržati plastiko v lahki frakciji mešanih odpadkov, sicer bi morale kupovati nafto.