Se še spomnite štorkelj Srečka in Bele, brata in sestre iz Matene na Ljubljanskem barju, ki so ju ornitologi lani opremili s sledilno napravo in spremljali njuno pot proti prezimovališčem v Afriki? O Srečku smo poročali, da je žalostno končal v Tuniziji, kjer se je zapletel v plastično vrečko, Bela pa je prezimovala v Šarm el Šejku v Egiptu. A sredi marca se je bivanja v letovišču očitno naveličala in se – na presenečenje ornitologov – začela vračati.
Leti proti severozahodu, trenutno je na meji med Izraelom in Jordanijo okoli Galilejskega jezera, kjer so očitno viri hrane, pove
dr. Damijan Denac, direktor Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (Dopps) in strokovnjak za bele štorklje. Mlade štorklje se do četrtega leta starosti, ko spolno dozorijo, po prvi selitvi na jug navadno ne selijo več in ostanejo na območju, kjer prezimujejo, šele nato se vrnejo v kraje, kjer so se izvalile.
Vendar se ti vzorci spreminjajo. Tudi spolno nezrele štorklje se selijo in na območjih, kjer bi lahko gnezdile, oblikujejo skupine, v katerih se nato klatijo naokoli. Kakšni pari poskušajo narediti gnezdo – vaja za prihodnost, drugače pa je zelo težko reči, kaj počnejo, dokler si ne ustvarijo pravega družinskega življenja. V Sloveniji se vsako leto zadržuje okoli 50 spolno nezrelih štorkelj. Tu in tam ornitologi za kakšno po obročku ugotovijo, od kod prihaja, pri večini tega ne vedo.
Začel se je lani poleti, ko so v Elektru Ljubljana v sodelovanju z Doppsom dve štorklji z Ljubljanskega barja opremili s telemetrijsko ovratnico. Poimenovali so ju Srečko in Bela in na zemljevidu sledili njuni selitvi v Afriko. Štorklji sta ornitologe presenetili že takoj na začetku poti, saj sta se, čeprav iz istega gnezda, v tople kraje odpravili vsaka po svoji poti – Srečko čez Italijo, Bela čez Turčijo. Bela na presenečenje znanstvenikov ni nadaljevala poti proti jugu Afrike, temveč se je ustavila v Šarm el Šejku in tam prezimila. Ornitologi iz Doppsa so vso zimo spremljali njene dnevne manjše prelete nad egiptovskim letoviščem. S pomočjo kolegov so ugotovili, da obiskuje bližnje vodno zajetje, kjer pije. Zaradi bližine iztoka kanalizacije je voda v zajetju precej onesnažena, zato je bila tudi Belina prihodnost negotova.
Sodeč po premikih, ki jih je zapisovala Belina sledilna naprava GPS, njeno življenje v Šarm el Šejku ni bilo prav razburljivo, saj se je gibala na majhnem prostoru med safari parkom in gorami približno 12 kilometrov severno od njega, kjer je prenočevala. Vendar so se v Doppsu bali zanjo, kajti bazeni za odpadno vodo poleg parka, h katerim se je hodila prehranjevat, so polni umazanije, zaradi katere vsako leto pogine več sto belih štorkelj. Ves čas Belinega bivanja v Egiptu je ornitologe skrbelo, da se ne bi s čim okužila in doživela Srečkove tragične usode. Ta je prezimoval v Tuniziji, kjer je, kot rečeno, poginil, ker se je zapletel v plastično vrečko. Ornitologa
Tilen Basle in
Alen Ploj, ki sta ga šla iskat tja, sklepata, da se je hranil na smetiščih.
Štorklja na gnezdu z mladiči. FOTO: Damijan Denac
Španske štorklje se hranijo na smetiščih
Populaciji belih štorkelj v Sloveniji gre dobro. Pozitiven trend rasti je v vseh regijah, za katere je dovolj podatkov, razen v »domovini« štrkov, Prekmurju. Glavni razlog je intenzivno kmetijstvo, pravi direktor Doppsa Damijan Denac.
Zaradi spremenjenega selitvenega vzorca spolno nezrelih štorkelj je težko napovedati, do kod bo Bela poletela tokrat. Možno, da do Turčije, takšen primer so v Doppsu že spremljali. Pred leti so z GPS-oddajniki opremili tri bele štorklje. Štorklja, ki so jo poimenovali Fortuna, je prezimovala v Afriki in se spomladi že prvo leto po izvalitvi selila do roba Evrope – Turčije, se nekaj časa zadrževala tam, nato pa odletela nazaj v Egipt. »Morda pa se Bela, četudi je še spolno nezrela, celo vrne v Slovenijo in se bo tukaj potikala okrog,« pravi Denac. Njeno pot lahko spremljate na
interaktivnem zemljevidu na spletni strani Elektra Ljubljana. Od zapustitve Slovenije lani poleti je preletela 7859 kilometrov.
Spremembe v selitvenih vzorcih ptic, ki so pri nekaterih vrstah bolj izrazite kot pri drugih – bela štorklja spada v prvo skupino –, strokovnjaki pripisujejo globalnemu spreminjanju podnebja. Najbolj izrazita sprememba, poudarja Denac, pa je opuščanje selitve.
Tudi v Sloveniji zadnji dve leti vedno več štorkelj prezimi. Zakaj? Prezimitev pri nas je zlasti ob tako milih zimah kot v zadnjih letih manj tvegana od selitve. Med to jih ogrožajo nezakoniti lov, slabo vreme, nalet v žice daljnovodov in podobno. V Sloveniji prezimi že okoli deset štorkelj. Pri Pragerskem je par, ki tam prezimi in normalno gnezdi, ponazori Denac. V nekaterih drugih evropskih državah pa je ta trend še izrazitejši. Španska populacija belih štorkelj, ki se je pred petnajstimi, dvajsetimi leti normalno selila, se ne seli več, ostaja v Španiji, kjer se hrani na smetiščih.
Samec in samica se običajno parita takoj, ko se samica vrne na gnezdo iz prezimovališč v Afriki. Samec prileti kakšen teden pred njo. FOTO: Dominik Bombek
V evropski vasi štorkelj le še en par
Populaciji belih štorkelj v Sloveniji gre dobro. Pozitiven trend rasti je v vseh regijah, za katere je dovolj podatkov, razen v »domovini« štrkov, Prekmurju. Glavni razlog, nedvoumno pove Denac, je intenzivno kmetijstvo. Prekmurje je bilo tradicionalno naselitveno območje bele štorklje. Tam je populacija sicer še vedno največja, a očitno je bila nosilnost okolja dosežena. Zatem se je pri populaciji, katere velikost je bila bolj ali manj enaka, nosilnost okolja začela zmanjševati zaradi degradacije habitatov. V Prekmurju smo izgubili vse travnike, še tiste, ki so ostali, pa so prenehali kositi in upravljati kot v preteklosti. Travnike kvečjemu enkrat na leto pozno pokosijo in zmulčijo, kar za štorklje ni dobro.
V evropski vasi štorkelj je teh vsako leto manj. FOTO: Infografika Delo
Enako velja za celoten travniški kompleks okoli Velike in Male Polane. Evropska fundacija Euronatur je leta 1999 vasema zaradi največjega števila gnezdišč bele štorklje v Sloveniji podelila naziv Evropska vas štorkelj, a štorkelj je tam vse manj. Leta 1999 je gnezdilo osem parov, lani samo še eden. Število gnezdečih parov štorkelj v Prekmurju se vsako leto povprečno zmanjša za 1,5 para.
Travniki so pomembni za prehranjevanje štorkelj. FOTO: Damijan Denac
Najdlje poletela Fortuna
Štorklje bi se morale do desetega aprila že vse vrniti na svoja gnezda v Sloveniji. Običajno prvi pride samec, ki ima nalogo zasesti teritorij, pripraviti gnezdo in počakati na samico, ki se – kljub skupnemu prezimovanju – na pot odpravi nekoliko pozneje in prileti kakšen teden za njim. Parita se takoj, ko samica prileti. V naslednjih dneh ta začne nesti in valiti jajca. Inkubacija traja mesec dni, v prvi polovici maja so mladiči izvaljeni.
Nameščanje telemetrijske naprave. FOTO: Dopps
Najbolj kritično obdobje za njihovo preživetje je prvih sedem do deset dni, ko še nimajo razvite termoregulacije. Če v tem času pride močna ohladitev, jih veliko pogine. Lani je bil maj zelo deževen in hladen, zato je preživelo zelo malo mladičev.
Štorklja slabega vremena seveda ne more predvideti, zato »za rezervo« vedno znese kakšno jajce več. Če je hladno, ga vrže iz gnezda. To stori tudi s kakšnim mladičem, če je vreme slabo in ni dovolj hrane. Mladiči od izvalitve do prvega vzleta iz gnezda potrebujejo dva meseca. Do okoli 15. julija že vsi znajo leteti in zelo hitro se znova odselijo na jug. Od naših štorkelj, ki so bile opremljene s telemetrijsko napravo, je najdlje, do Tanzanije, poletela Fortuna, ki so jo s sledilno napravo opremili leta 2015.
Komentarji