Romanca na Mali gori in mrtva srna

Risji samec Goru, ki so ga sredi maja izpustili v gozdovih okoli Loškega Potoka kot drugega od vsaj 14 preseljenih risov, s katerimi Slovenija in Hrvaška poskušata rešiti risjo populacijo pred izumrtjem, uspešno lovi srne in – mlade risinje. Že nekaj časa se namreč zadržuje na Mali gori nad Ribnico, kjer domuje risinja Teja. Med njima se spleta čisto prava romanca.

Po izpustitvi v naravo, 14. maja, do prvega srečanja s Tejo dva tedna pozneje je Goru prehodil vsaj 108 kilometrov, je izračunal raziskovalec velikih zveri Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo in obnovljive vire na ljubljanski biotehniški fakulteti. »Premagal je tolikšne razdalje, da smo mislili, da se hoče vrniti v Romunijo.« Najprej se je odpravil čez mejo na Hrvaško, kjer je uplenil prvo srno. Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljeval pot proti severu do Ljubljanskega barja, ki ga je ustavilo. Obrnil se je proti vzhodu in jo ubral proti Ribnici. »Prvi dan, ko je vstopil na Tejin teritorij, 31. maja,« tleskne s prsti Krofel, »prvi dan jo je našel in bila sta skupaj. Nisem mogel verjeti, kako hitro sta se našla. Gozda je tu še in še (20.000 kvadratnih kilometrov, op. p.). Kot iz risanke,« pripoveduje velik poznavalec velikih mačk.



Ob prvem srečanju sta se Goru in Teja tri dni zadrževala v bližini drug drugega. Na drugem zmenku sta se dobila že čez štiri dni, se zopet družila tri dni in si vmes delila kosilo; ali je srno ujel Goru, kot bi se za džentelmena spodobilo, ali Teja, ni znano. Naslednjič sta se risa srečala 19. junija, ko sta podnevi skupaj počivala. Zadnje srečanje, kratek zmenek sredi noči, pa je bilo zabeleženo 2. julija. Po tem se je Goru odpravil raziskovat nove terene. Prejšnji teden je šel skoraj do Velikih Lašč na severu, zdaj je na najjužnejšem delu svojega teritorija, na robu Kočevskega roga.


 

Ljubezenska sporočila

Takšno kot Gorujevo in Tejino je običajno življenje risjih parov. Teritorija samca in samice se v večjem delu prekrivata, a večinoma živita ločeno, tudi zato, da si ne skačeta v zelje pri lovu na plen. Občasno se dobita na zmenku, se malo pomuckata kot domače mačke, drugače pa vzdržujeta stike s kemičnimi sporočili – urinom in drgnjenjem ličnic ob debla, skale, korenine in drevesca. V obdobju parjenja, ki je pri nas februarja in marca, je nežnosti med njima več. Skupaj sta ves čas. Samec samice ne spusti stran, da je ne bi osvojil kateri drug samec. Po koncu parjenja pa gresta spet vsak svojo pot. Samica lovi zelo blizu mladičev, samec, ki je pri tem noče motiti, se večinoma zadržuje v drugih delih teritorija.

Risi svoje ljubezensko življenje in tudi življenje na splošno ohranjajo v strogi intimi. Kako torej vemo za vse peripetije med Gorujem in Tejo v zadnjih dveh mesecih? Oba sta opremljena s telemetrično ovratnico, prek katere strokovnjaki spremljajo njuno gibanje. Goruju so jo nadeli že v karanteni v Romuniji, Teji aprila; v projektu Life Lynx, v okviru katerega poteka preseljevanje risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško, je namreč predvideno tudi spremljanje domačih risov. To, da sta par postala edina risa z ovratnicama, pa vključuje kar nekaj pravljičnih elementov.


 

Velika ovira so avtoceste

»Teja je bila ulovljena še pred izpustom Goruja v naravo. Ko je začel šibati naokoli, sem kolegu z oddelka za biologijo, sodelavci katerega so odlovili Tejo, poslal SMS s šalo, da bi se Goru in Teja lahko kaj zmenila. In po naključju jo je potem res našel. Zelo redko se zgodi, da imaš na ovratnici par, ki si deli isti teritorij,« Krofel še vedno ne more doumeti srečne kombinacije. Sledenje risoma bo prineslo nove pomembne podatke. O največjih evropskih divjih mačkah je znanega tako malo, da vsaka raziskava doda delček v mozaiku znanja o njih.

»Potekajo raziskave, s katerimi poskušamo oceniti število risov in njihovo razširjenost v Sloveniji in sosednjih državah. Spremljamo učinke doselitve novih risov iz Romunije: kako se vedejo po izpustu, kje se gibljejo, kakšen stres zanje pomeni preselitev, kaj lovijo, kako prihajajo v stik s preživelimi risi iz naše populacije ... Pozimi bomo, upamo, spremljali tudi parjenje in nato preživetje mladičev ter vpliv 'sveže krvi' na gensko sliko populacije. Ugotavljamo tudi, kakšna ovira za rise so avtoceste, zlasti najbolj problematična primorska na odseku med Vrhniko in Postojno. Druge raziskave obsegajo vpliv risov na populacijo srnjadi, katere živali risi izbirajo za plenjenje, na katerih mestih najuspešneje lovijo, pa tudi, katera mesta izbirajo za dnevna počivališča in označevanje teritorija. Prav tako še naprej raziskujemo odnos med risi in drugimi živalskimi vrstami, s katerimi si delijo dinarski gozdni ekosistem,« našteva Krofel.


 

Kirurško natančen ubijalec

Raziskovalci, vključeni v Life Lynx, popisujejo tudi Gorujev plen. Ovratnica dvakrat do šestkrat na dan zabeleži njegovo lokacijo, SMS pa pošlje, ko se nabere osem lokacij, torej v povprečju vsak drugi do četrti dan. Če se točke na enem območju zgostijo, to običajno pomeni, da je ulovil plen. Ker je srnjad, njegov glavni plen, enako velika ali še večja in težja od risa, je naenkrat ne more pojesti, zato se k plenu vrača več dni. Užitni del zakoplje, da ga skrije pred mrhovinarji in muhami. »Ris je idealna vrsta za spremljanje plenilskega vedenja, saj se po telemetričnih podatkih takoj vidi, kdaj je ujel plen,« se nasmehne Krofel. Tudi Goru in Doru – drugi ris, ulovljen v romunskih Karpatih in izpuščen v Gorskem Kotarju – sta doslej lovila predvsem srnjad.

Ris ima dve lovski taktiki: lov na zalaz, pri katerem plen zasleduje, in lov iz zased, pri katerem plen čaka na enem mestu. Pogosto pa uporabljajo tudi kombinacijo obeh načinov lova. V vsakem primeru je pomembno, da se plenu približa na nekaj metrov in ga preseneti, saj je srna hitrejša in bolj vzdržljiva tekačica. A tudi če misli, da naredi vse prav, je uspešen le v 20 odstotkih poskusov lova.



Žrtvi se vrže na hrbet ali jo podre na tla in ugrizne v vrat od spodaj. Krofel je nekoč v bližini svojega doma na Menišiji opazoval, kako je srna risa več deset metrov nesla na hrbtu, preden je klecnila pod njim. Drugače kot volk, ki plen raztrga, je ris kirurško natančen ubijalec. Dostikrat se na vratu plena vidijo le štiri pikice, ali pa še teh ni, in šele pri odrtem plenu ugotovijo, da ga je ubil ris. Smrt je pogosto hipna, kot pri smrtonosnem karatejskem udarcu, če uspe z ugrizom zadeti v predel vratne arterije in živčnega pleteža, kar jim po eni raziskavi uspe v 83 odstotkih primerov. Krofel je izračunal, da slovenski risi v povprečju porabijo 3,7 dneva, preden ujamejo nov plen, potem ko se prenehajo hraniti s prejšnjim. Še enkrat toliko potrebujejo za hranjenje. Tako povprečno ujamejo večji plen enkrat na teden, lahko pa mineta tudi do dva. Vmes si lakoto tešijo s polhi in drugimi glodavci ali zajci.
 

Tretjino plena mu odnese medved

SMS s tremi potencialnimi lokacijami plena, na katere sva bila s Kroflom namenjena, bi moral prispeti že na začetku prejšnjega tedna, a ker na območju ni bilo signala, je prišel šele v petek. Vmes je Goru plen že zapustil, midva pa sva ga morala še najti. Krofel je ocenil, da je Goru na eni lokaciji plen ujel, se na drugi z njim hranil, na tretji, nedaleč od prvih dveh, pa verjetno spal. V napravo GPS je vnesel srednjo lokacijo in skozi gosto grmičevje sva jo ubrala proti njej. »Bodi pozorna na kupčke listja, na vonj in tudi muhe,« mi da napotke.

Plen je običajno v razdalji 50 metrov od zabeležene lokacije, če ga ni ukradel medved, kar se zgodi v tretjini primerov. Zaradi medvedjega kleptoparazitizma ris izgubi 15 odstotkov mesa, vendar izgubo nadomesti z več lova. Slovenski risi – odraslih je okoli 20 – zaradi kraje plena ulovijo za četrtino več srn, kot če jim medvedi ne bi nič ukradli. Volkovi jim izmaknejo le kakšen odstotek plena.



Mimo izruvanih in obrnjenih kamnov, kar je bilo delo medveda, in medvedjega ležišča sva prispela na hrib z mehkimi travami, a plena nisva našla. Tu je bilo bolj verjetno Gorujevo dnevno počivališče, meni Krofel. Živali imajo vrhove rade, ker imajo z njih boljši razgled, poleg tega se ob njihovih pobočjih podnevi dviga zrak iz nižjih predelov, zato lažje zaznajo morebitno približujočo se nevarnost, pojasnjuje.

V koncentričnih krogih sva prečesala obe pobočji hriba, po katerih bi mrhovinarji lahko razvlekli plen, prečkala tudi drugo točko, vendar razen še več prevrnjenih kamnov, ki jih je pri iskanju žuželk premaknil medved, ter stopinj lisice in srnjadi nisva našla ničesar. Pojdiva še na tretjo točko, predlaga Krofel. Tam je že na začetku zaznal vonj mrhovine. Spustiva se nižje in čez čas iz grmovja tik nad gozdno cesto zakliče, da je našel plen. V zraku podrži zadnjo nogo srne oziroma srnjaka. Obrana je skoraj do kosti, le še nekaj dlake se je drži. Ne, medved tega Gorujevega plena ni našel. Če bi ga, bi verjetno pregriznil stegnenico in razvlekel ostale dele.

»Dobro bi bilo dobiti še glavo, da bi ugotovila spol in starost plena,« Krofel postavi nov izziv. Naredim še nekaj korakov in v listju zagledam čeljust, nedaleč stran pa še celoten prsni koš z rebri in lobanjo. Po lobanji Krofel ugotovi, da je žrtev srna, po obrabljenosti zob, da je bila stara leto ali dve. »Vidiš, imava že skoraj celo srno. Čeprav dvomim, da jo bo veterinar še sestavil skupaj,« se pošali.
 

Kaj pa Doru?

Spodnji levi del čeljusti odlomi in zavije v vrečko. Predal jo bo lovski družini, ki bo zaradi Gorujeve »pomoči« na svojem območju smela ustreliti eno srno manj. V računalnik vnese še kup drugih podatkov: o reliefu pokrajine, pokritosti s krošnjami, vidnosti lokacije plena, oceniti mora tudi, kje je Goru srno ubil. »Takšno je naše delo. Ljudje mislijo, da božamo rise, mi pa se večinoma ukvarjamo z iztrebki in mrhovino,« se nasmehne.



In kako gre Doruju? Še vedno je na območju Slovenije. Že nekajkrat se je ustavil pred primorsko avtocesto, ki je očitno tako velika ovira za prostoživeče živali, da bi bilo čeznjo treba zgraditi zelene prehode. Na to strokovnjaki opozarjajo že dolgo, politične volje pa se ne najde.