Rejne živali so najbolj izkoriščana bitja

Sredi februarja je veterinarska inšpekcija na manjši kmetiji na območju Sevnice izvedla nujni odvzem dveh bikcev, tretji je teden prej poginil. Petletni živali sta bili vse življenje privezani v hlevu, zanemarjeni in – kljub polnemu seniku hrane – podhranjeni. Zoper skrbnike, ki zanje niso mogli skrbeti zaradi starosti in invalidnosti, je inšpekcija prijavila tudi sum mučenja živali. Bikca so v oskrbo prevzeli v Društvu za zaščito konj in ostalih živali in že uspešno okrevata. Predsednica društva Natalija Nedeljko pravi, da je njun odvzem le pikica vseh, ki so skriti očem javnosti.

Ob odvzemu bikcev so v društvu na facebooku zapisali: »Obe živali sta polni glivic, imata otečene sklepe, predolge parklje, njuna teža pa je zelo slabih 400 kilogramov. Samo v vednost, bik pri tej starosti bi moral ob pravilni oskrbi tehtati okoli 1000 kilogramov. Obe živali sta v tako slabem rejnem stanju, da ju niti mesarji niso želeli odkupiti in so zanju predlagali evtanazijo.«
»Rejne živali so najbolj izkoriščana in zlorabljena bitja. So bitja, ki jih je človek pahnil na rob živalskega odpada, jim odvzel pravice do čustev in ukradel dostojanstvo ter spoštovanje. So bitja, katerih glasu nočemo slišati. So čuteča bitja, ki umirajo tiho, ker se raje obrnemo stran ter nočemo videti in slišati njihovih krikov na pomoč,« pravi Nedeljkova, ki hkrati dodaja, da obstajajo tudi rejci, ki za svoje živali lepo skrbijo.



Društvo za zaščito konj je bilo ustanovljeno leta 2012, nekoliko pozneje so na kmetiji pri Polzeli postavili prvi rehabilitacijski center za mučene, zlorabljene in zapuščene konje, na drugi kmetiji v Laškem pa deluje center za rejne živali Pončo, v katerem sta začasno nastanjena odvzeta bikca. Društvo za zaščito konj ima status delovanja v javnem interesu, v bližnji prihodnosti bodo oddali tudi vlogo za pridobitev statusa prvega zavetišča za rejne živali. Veterinarskim inšpektorjem pomagajo pri odvzemih živali tako, da jim omogočijo predajo živali društvu v začasno ali trajno oskrbo. Inšpekcijske službe po izkušnjah Nedeljkove delajo učinkovito. »Kar nekajkrat na leto izpraznijo hleve z 20, 30 ali več glav govedi, najdejo prašiče v obupnih razmerah, sestradane in žejne. Tudi perutnina in kunci niso izjema …«


 

Odgovorni tudi veterinarji

Najpogostejši vzrok slabega ravnanja z živalmi je po izkušnjah Nedeljkove alkoholizem. Sledijo opustitev skrbi za živali, ko ljudje ugotovijo, da za to porabijo preveč časa in denarja, ali pa pozabijo, da imajo žival, šele nato težave zaradi nezmožnosti skrbeti zanje, ki so lahko posledica invalidnosti, ostarelosti ali finančne stiske. Nekaj je tudi neznanja in kupovanja živali za darilo, našteva Nedeljkova. Izpostavi še odgovornost veterinarjev in veterinarskih koncesionarjev. Ti so prvi v hlevih, najbolje poznajo razmere, vendar nanje ne opozorijo ali jih ne prijavijo (pravočasno). Vzrok je »zaslužkarstvo, saj se zavedajo, da s prijavo lahko izgubijo stranko in s tem zaslužek.«


 

Včasih pretepene, zdaj sestradane do kosti

V društvo je prišlo že na stotine živali. Velikih in malih, pernatih in kosmatih, domačih in divjih. Res je, da vse niso bile inšpekcijsko odvzete, dodaja Nedeljkova. Od zadnjih ima vsaka žival za seboj drugačno, a v resnici podobno preteklost: opustitev oskrbe, mučenje, trpinčenje, lakota, dosmrtno zapiranje v hleve ali na priveze. »Če smo na začetku dobivali pretepene živali ter živali z globokimi in velikimi ranami, v zadnjih letih dobivamo večinoma sestradane do kosti, ki jim ni bila zagotovljena niti osnovna veterinarska oskrba.«



Nedeljkova omeni zgodbo kobile Megi, ki je shirala zaradi gnilega zoba. »Lastniki ji niso nudili veterinarske oskrbe, gnoj ji je razžrl lično kost, v njej so se naselile muhe in ličinke. Kobila je bila živi okostnjak, saj ni mogla več jesti. Žal jo, kljub takojšnji veterinarski pomoči, nismo mogli rešiti.« So pa rešili ponija Hermana, ki se je »po naključju našel zaradi požara, prav tako do onemoglosti shujšan, saj mu je lastnik za hrano dajal kuhano koruzo. Lepo se je rehabilitiral in našli smo mu tudi primeren dom. Pa kobila Cvetka z žrebičko Saško, ki je bila privezana tako na kratko, da se ni mogla premikati in je stala meter globoko v lastnih iztrebkih, iz katerih so že rasli trava in gobe. Tudi njiju smo uspeli rešiti in jima pomagati. Žal pa ni bilo pomoči za konja Miša, ki je več let bil zaprt v hlevu, in je tudi stal v več kot meter globokih iztrebkih, ki so mu razjedli kopita do kosti. Bil je uspavan na mestu odvzema,« samo nekaj od številnih bolj ali manj hudih primerih odvzetih živali navede Natalija Nedeljko.



V zavetišču tem živalim takoj zagotovijo veterinarsko in kovaško oskrbo. Veterinar napiše poročilo, ki ga je treba oddati inšpekcijski službi. Po prejemu odločbe, da se žival trajno preda v last društva, se začne obdobje rehabilitacije in socializacije. »Če ugotovimo, da je žival zdrava ter primerno rehabilitirana in socializirana, zanjo iščemo nov dom. Če pogoji niso izpolnjeni, ostane pri nas in zanjo skrbimo do njenega konca. Vse posvojene živali so sicer last društva, posvojitelji pa so njihovi imetniki,« pojasni.

Društvo se financira iz prostovoljnih prispevkov, donacij in sponzorstev, pripravljajo dobrodelne licitacije za živali ter zanje iščejo botre in posvojitelje. Od države in občin do zdaj niso dobili nič. Bolj stalen vir prihodkov si obetajo od projekta Skrbniki konj, ki ga začenjajo letos. Tudi denar za okrevanje bikcev, ki so ju poimenovali Lan in Mak, so zbrali s prostovoljnimi prispevki. Pred nekaj dnevi sta bikca prvič zakorakala na prostost s preostalimi kravami v centru Pončo.