Živali nam dajo tisto, kar zaman iščemo pri sočloveku

Šarčeva vlada se bo zapisala v politično zgodovino kot tista, ki je preprečila, da bi vpisali v zakonodajo nekaj, kar razume že dveletni otrok: da so živali čuteča bitja. Natančneje, sprejetje spremembe definicije živali so blokirali v stranki SMC, v kateri­ so skladno z usmeritvijo svojega novega vodje, ministra za gospodarstvo, klonili pod pritiski ekonomskih interesov.

V SMC so zapisali, da so v stranki sicer »povsem enotni«, da so živali čuteča bitja in v zakonodaji potrebujejo posebno varstvo. Vendar so izrazili bojazen, da bi po sprejetju takšne opredelitve kdo trdil, »da čutečih bitij ne smemo pripravljati in uživati kot hrano«. V tem sklepanju je logična napaka, je opozoril filozof Tomaž Grušovnik. Iz neželene posledice (prepoved uživanja živali) ne moremo sklepati o napačnosti predpostavke. Ta je jasna, živali so čuteča bitja, naša odgovornost pa je, da to dejstvo upoštevamo, namesto da ga še naprej ignoriramo. »V komentarju stranke se natančno vidi, da hočejo ohraniti trenutne prakse – gre zlasti za živinorejo – in pisati zakone tako, da se ne bo nič spremenilo. To je nesmiselno,« je poudaril ­Grušovnik.
 

Je množično klanje utemeljeno?

Slovenija je s sprejetjem lizbonske pogodbe, pravne podlage EU, priznala živali kot čuteča bitja. Trinajsti člen te pogodbe državam članicam nalaga, da v svojih politikah upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij. V 3. členu zakona o zaščiti živali je v zvezi s tem navedeno, da »nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti«.

Težava pa je, da ta določba zvodeni v praksi, saj je utemeljen razlog lahko tako rekoč karkoli, je poudaril Grušovnik. »V Sloveniji na leto ubijemo več kot 30 milijonov kokoši, več kot 200.000 prašičev in več kot 100.000 glav govedi. Povprečni Slovenec poje 93 kilogramov mesa, kar je po mnenju številnih zdravstvenih organizacij sporno z vidika zdravja. Sprašujem se, ali je lahko tako množično klanje živali utemeljen razlog za to, da jim povzročamo trpljenje. Razen kovanja dobička v živinoreji ni utemeljenega ­razloga.«



Dobička ne bi bilo, če ne bi bilo povpraševanja po izdelkih živalskega izvora. Tudi ljudje, ki imajo radi živali, jih jedo. Zakaj so nekatere živali ljubljenčki, nekatere druge pa hrana? Grušovnik je to nekonsistentnost imenoval hotena nevednost. »Preprosto nočemo vedeti. Pogledamo stran, dvomimo, da imajo živali občutja, ker če bi si to priznali, bi to pomenilo, da smo grozni, ker jim povzročamo toliko trpljenja. Mislimo, da živali ne čutijo bolečine, ko so zaklane, in da so zaklane humano, saj bi bilo drugače zelo neprijetno pojesti večerjo. Celotna industrija temelji na hoteni nevednosti. Ta mehanizem nam omogoča izrabo drugega, ne le živali, ampak tudi drugih ljudi.«



Instrumentalno pojmovanje vrednosti živali vsebuje tudi 15. člen stvarnopravnega zakonika, katerega spremembo je predlagalo pravosodno ministrstvo. Ta člen je po Grušovnikovih besedah izrazito antropocentričen. Žival opredeljuje kot stvar, stvar pa kot samostojen predmet, ki ga človek lahko obvladuje. »Človeka pojmuje kot edino bitje, ki ima vrednost, in kot bitje, ki upravlja naravo in vse drugo. To je nekaj, česar v nobeni sodobni družbi ne bi smeli sprejemati,« je poudaril Grušovnik.

Nizozemski primatolog in etolog Frans de Waal je zapisal, da je zahodna družba kriva »čustvenega izvzemanja« od 17. stoletja, ko je francoski filozof René Descartes menil, da so živali zgolj komplek­sni biološki roboti brez razuma in čustev. Postavljanje človeka nad naravo (in živali) gre še dlje v preteklost, h krščanskim teologom. Tomaž Akvinski je, denimo, učil, da sta »po zapovedi Stvarnika živ­ljenje in smrt živali v rokah ljudi«, ki jih je postavil na višje mesto hierarhične lestvice kot živali.

V spremenjenem 15. členu stvarnopravnega zakonika, ki ga je potrdila vlada, je zdaj navedeno, da so živali živa bitja. V poslanski skupini SD so pred glasovanjem o zakonu v parlamentu napovedali vložitev amandmaja, ki bi jih opredelil še kot čuteča bitja. Grušovnik je že prvo spremembo ocenil za napredek, a predlagal korak naprej: vpis, da žival kot živo bitje ne more biti predmet lastnine, v ustavo. To bi odprlo pot do zaščite živali pred nekaterimi praksami in podelitve nekaterih pravic, ki jih imajo tudi ljudje. Rejne živali­ so trenutno opredeljene kot last­nina. Imajo ekonomsko vrednost, ne pa tudi inherentne, ki je neodvisna od njihove uporabnosti za človeka.


 

Orangutanka Sandra, oseba, ki ni človek

V zadnjih letih so spoznanja o živalih eksplodirala. »V veterini sem več kot trideset let. V tem času se je v odnosu do živali zelo veliko spremenilo. Nevrofiziologija in psihologija živali nas nenehno presenečata z dognanji, ki imajo skupno rdečo nit: živali so nam veliko bližje, kot smo si pripravljeni priznati. Ta bližina je še posebej opazna na področju čutenja in doživljanja. Evidentno je, da živali občutijo strah, bolečino in stisko. Vse bolj nam je jasno, da imajo nekatere živali, med katere spada tudi prašič, zmožnost samozavedanja. To pomeni, da vedo, da obstajajo, oziroma da na primer v ogledalu prepoznajo same sebe. Samozavedanje je nekaj, kar je bilo še pred kratkim rezervirano za človeka,« je povedal veterinar Demitrij Osterman.

Nekateri znanstveniki in filozofi se zavzemajo za to, da bi podrli pregrado med ljudmi in živalmi ter da bi vsaj visoko inteligentne živali s kompleksnimi kognitivnimi sposobnostmi (samozavedanje in avtonomno odločanje) dobile nekatere pravice, ki jih imajo ljudje. Denimo pravico do osebne svobode, ki zagotavlja varstvo pred odvzemom prostosti brez utemeljenega razloga. V organizaciji Nonhuman Rights Project si po načelu habeas corpus (imej telo) prizadevajo za izpustitev slonice Happy iz živalskega vrta v Bronxu in njeno premestitev v veliko večje zavetišče za slone v Kaliforniji. Sedeminštiridesetletno slonico, ki je večino življenja preživela v živalskem vrtu, po besedah soustanovitelja organizacije Nonhuman Rights Project in njenega glavnega odvetnika Stevena Wisa v živalskem vrtu zadržujejo nezakonito, saj je oseba.

Happy je namreč opravila preizkus z ogledalom, v katerem se je prepoznala, s čimer je dokazala samozavedanje. Wise je po pravni poti – a ne na podlagi načela habeas corpus – iz živalskega vrta že spravil nekdanja poskusna šimpanza Herculesa in Lea.



Doslej so zahteve za osvoboditev živali na podlagi načela habeas corpus zavrnila vsa sodišča v ZDA in Evropi. Po drugi strani so odvetniki za pravice živali v zadnjih letih uspešni na sodiščih, so zapisali v Economistu. Leta 2014 je kazensko pritožbeno sodišče v Argentini na podlagi zakona o zaščiti živali odločilo, da je 33-letna orangutanka Sandra, ki je 25 let živela v živalskem vrtu v Buenos Airesu, »oseba, ki ni človek«, s čimer je odprlo pot njeni premestitvi v novo bivališče z boljšimi življenjskimi razmerami in družbo drugih orangutanov na Floridi. Na podlagi podobnih sodb sta bila iz živalskih vrtov v zavetišča premeščena šimpanzinja Cecilia iz Argentine in andski medved Chucho iz Kolumbije.

Počasi napreduje tudi zakonsko varstvo drugih živali. Več evropskih držav, med njimi Slovenija, je prepovedalo gojenje živali za krzno, preizkušanje kozmetike na živalih in cirkuse z živalmi. Zadnja sprememba zakona o zaščiti živali pri nas je zaostrila pogoje za oprav­ljanje poskusov na živalih, prepovedala cirkuse s prostoživečimi živalmi, naknadno je bilo prepovedano še obredno klanje živali brez predhodnega omamljanja.

Vendar zakonodaja še vedno zožuje pravice rejnih živali na pojem dobrobiti, ki zahteva le odsot­nost negativnih občutkov živali: lakote, žeje, nelagodja, bolečine, poškodb, bolezni, strahu in stresa. Le ena svoboščina je pozitivna, tista, ki govori o pravici živali do svobodnega izražanja normalnega vedenja. Če žival nič ne boli, to ne pomeni, da se dobro počuti, če je ni strah, to ne pomeni, da je ­srečna.
 

Kako se odpovedati mesu

In smo spet pri hoteni nevednosti. V nas je ukoreninjena tako globoko, da ne bo šla zlahka stran. Kako se rešiti iz njenih krempljev? Ena možnost je, da ljudem pokažemo alternative, je poudaril Grušovnik. Kmetom, ki se ukvarjajo z živinorejo, je treba pokazati druge oblike kmetovanja ter jim pomagati, tudi s subvencijami, k preusmeritvi nanje. Ni realistično pričakovati spremembe čez noč, saj bi s tem ogrozili materialno življenje na tisoče ljudi, vendar to, da se spremembe ne zgodijo čez noč, ne pomeni, da se nekaj ne dogaja, je dodal.

Kot drugo možnost je Grušovnik navedel, da o protislovjih in nekonsistentnostih govorimo, dokler tradicionalne strategije pometanja pod preprogo ne bodo več delovale. »Ljudje se v mislih vedno izogibamo konfliktu. Vemo, da bodo živali trpele, dokler bomo uživali meso. Radi bi bili dobre osebe in vemo, da dobra oseba ne povzroča živali trpljenja brez razloga. To je konflikt, ki zahteva od nas, da ga razrešimo. Če se mu bomo hoteli izogniti, bomo morali čedalje bolj opuščati uporabo mesa.«


 

Življenja rejnih živali: prave male biografije

Prvi korak k tej spremembi lahko naredite z obiskom zavoda za zaščito rejnih živali Koki. Pravzaprav je to kmetija, na kateri so »ene od najbolj prezrtih živali naše družbe našle svoj prostor pod soncem in mir, trajen in varen dom«. Ksenija Vesenjak Kutlačić je povedala, da na kmetiji vsi živijo kot velika družina. O zgodbah in izkušnjah z živalmi, ki pridejo tja, bi lahko govorila v neskončnost. Vse živali se odzivajo na svoje ime, imajo svoj značaj, »njihovo življenje ni le stvar biologije, je prava mala biografija«.

Izkušnja, ob kateri po besedah Ksenije Vesenjak Kutlačić nihče ni bil ravnodušen, je trenutek, ko »ujetništva rešena žival, ki pod parklji, kopiti ali nogami nikdar ni začutila zemlje, prvič stopi na travo ter občuti sonce in veter. Šele takrat človek dojame, kaj vse vzamemo živalim, ko jih zapremo v dosmrtno ujetništvo, in da smrt še zdaleč ni najhujše, kar jih doleti. Ampak spoznanje, da nikdar niso zares živele in doživele enega in edinega življenja. Tako nedolžne in nebogljene so v tem trenutku, da človeka zaboli srce.

Kokoši, ki so bile vse življenje zaprte v kletki, dvigajo noge do kljuna, ko s strahom stopajo po zemlji. Zelo previdno razprejo peruti, ki jih dotlej, če so živele natlačene v kletkah, sploh niso mogle. Naravno?

Pujsi s strahom in previdnostjo, ob kateri mora človek imeti veliko potrpljenja, stopajo po klančini iz prikolice. Tresejo se, njihove noge niso vajene hoje, in nezaupljivo gledajo naravo okoli sebe, ki smo jim jo vzeli. Od stiske, pa čeprav gredo na lepo, se pokakajo in polulajo. Kar nekaj časa potrebujejo, da ugotovijo, zakaj imajo noge, pa rilec, eden od njihovih ključnih organov! Če jim onemogočimo ritje po zemlji, je tako, kot da bi človeku zvezali roke. Ko odkrijejo ritje, jih človek več ne dobi iz zemlje.

Veriga, ki smo jo sneli kozi Belki, ni nikdar zares izginila iz njenega občutka. Ohranila je gesto, s katero se je navadila obračanja, ko je bila priklenjena na verigo.«
 

Zaradi živali boljši človek

Ksenija Vesenjak Kutlačić je prepričana, da bi se za resnično razumevanje, da je »toleriranje krivice na enem mestu povsod grožnja pravičnosti«, morali ljudje sami znajti na mestu živali. »Izkoriščani in ujeti. Morda bomo šele takrat, ko bomo sami osvobojeni, bolje razumeli, kaj je tako narobe v našem odnosu do živali. Gre preprosto za tisto, kar mora človek dojeti na dnu svojega prevečkrat zaklenjenega srca,« je sklenila sogovornica, ki pravi, da je zaradi živali postala boljši človek.

Za veterinarja Demitrija Ostermana je bilo odkritje spoznanje, v kako globokem odnosu sobivajo živali s človekom. »Ta globina je tako eksistencialna, da se človek zgrozi ob zavedanju silovite odgovornosti, ki jo ima v odnosu z živalmi.«

Po Ostermanovih besedah se »izrisuje tudi podoba globoke psihične interakcije, v kateri ima žival velikokrat vlogo transfernega objekta za lastnika, torej pes ni zgolj pes, temveč nekaj, kar na nezavedni ravni potrebujemo, po čemer hrepenimo. To je lahko prijatelj, sopotnik v gorah, poslušalec zgodb, sinonim zvestobe. Povedano grobo, so živali danes amortizer za človekovo stisko in posledice stresa, dajejo mu tisto, po čemer hrepeni, bližino in brezpogojno sprejemanje ter ljubečo refleksijo. Ta nova dimenzija sobivanja z živalmi vedno bolj preplavlja star odnos, ki je temeljil predvsem na potrebi po fizični prisotnosti in eksploataciji. Psu danes ni več treba varovati črede in mački loviti miši, temveč je njuna vloga veliko bolj sublimna in arhaična. S pojavnostjo vzpostavljata posredno ravnovesje v človeku, saj mu očit­no dajeta nekaj tistega, kar danes zaman išče pri sočloveku.«