Kmetija pri veseli kravi, kuri, prašiču ...

Saj ne, da ni kmetij, na katerih se ne bi po dvorišču pasla jata kokoši. In na skoraj vsakem kmečkem dvorišču je tudi kak­šna mačka ali še rajši dve. Vendar najbrž ni kmetije, kjer bi na dvorišču prosto skupaj živele kokoši, race, mačke, prašiči, purani in zajci oziroma kunci, nekaj metrov stran pa bi izza elek­tričnega pastirja dogajanje opazovali dve velikanski rogati glavi, krava in vol, ter iz bližnjih ograd še več prašičev pa kakšna ovca in koza. Takšna pisana živalska druščina živi na kmetiji Koki v Slovenskih goricah. A Koki ni navadna kmetija. Po besedah gospodarice Ksenije Vesenjak je trajen in varen dom pred zakolom rešenih živali, ki imajo možnost doživeti življenje.



Človek hrani živali in skrbi zanje, na grobo rečeno, iz dveh razlogov. Ene so tako imenovani hišni ljubljenčki. Poleg psov, mačk, zlatih ribic in kanarčkov spadajo danes mednje najrazličnejše druge vrste, do tako eksotičnih, kot so smrtno nevarne strupene kače, veliki pajki in krokodili. Če so hišne ljubljenčke nekdaj imeli za družbo človeku, zdaj njihov namen ni več tako jasen. Mogoče jih imajo nekateri samo zato, da jih pokažejo. Zakaj bi sicer kdo hotel imeti doma smrtno nevarno kobro, ki so jo sredi oktobra našli na ulici v Piranu?

Rejne živali

Druga, bistveno večja skupina živali, ki jih človek hrani in skrbi zanje, so tako imenovane rejne živali. Redi jih zato, ker ima od njih koristi. Goji jih zato, ker jih ob koncu gojenja poje in potem včasih porabi še kaj od tistega, kar je ostalo, na primer kožo za usnje. In redi jih zato, ker mu dajejo pridelke, ki jih potrebuje. Na primer mleko ali jajca.

Na kmetiji Koki se, tako kot na večini drugih, ukvarjajo predvsem z drugo skupino. Vendar za rejne živali ne skrbijo zato, ker bi od njih kaj potrebovali ali ker bi jih radi pojedli. Na kmetiji namreč ne jedo mesa.



Kopica živali je tam prav zato, ker so se izognile nožu in predelavi, kar ponavadi po obdobju intenzivne mlečnosti oziroma nesnosti čaka tudi krave molznice in kokoši nesnice. »Kaj čaka kokoš, ko začne nesti manj jajc? Lonec za kurjo juho,« pove Ksenija, čemu se je povečini izognila njena pernata jata. Na kmetiji Koki torej rejnih živali dejansko ne redijo, ampak jim zagotav­ljajo hrano in prostor, da so lahko to, kar so.



Še bolj premočrtna je življenjska pot prašičev. Do nedavnega je bil njihov edini namen, da se jih čim hitreje spita do primerne teže za zakol. Prašiči so sicer družabne in inteligentne živali, veljajo za najpametnejše med vsemi, kar jih je človek udomačil. V zadnjem času so si jih zato nekateri omislili za hišne ljubljenčke. Vendar je prašič žival, ki rada jé, zato nekaterim tudi majhni vietnamski prašiči zrastejo čez glavo. Poleg tega zlahka živijo 15 let ali še več, torej niso primerni za tiste, ki se nočejo vezati za dolga leta. Pri Kseniji je pristalo tudi nekaj takšnih zapuščenih »hišnih« prašičev.

Mika dobi botra Uroša

Kot vse ali pa vsaj večina od 60 do 70 živali, kolikor jih je na kmetiji Koki, ima tudi krava ime. Ime ji je Mika. Na kmetijo je prišla maja, drugače bi šla v klavnico. Od gospodarja, ki ni mogel več skrbeti zanjo, jo je odkupil nekdo, ki se mu takšna usoda živali zdi nesprejem­ljiva, in povprašal Ksenijo, ali je lahko pri njej.

Ko je pred dobrim letom kupila več hektarov veliko kmetijo v Slovenskih goricah, je dobila prostor tudi za večje živali. Ker krava je velika žival. Letos poleti je Mika dobila še, recimo, prijatelja. Bika oziroma vola, saj so vse živali na kmetiji kastrirane, da se ne bi namnožile v nepregledno in neobvladljivo množico. Mika in Miško, kakor je ime volu, se večinoma sicer paseta, vendar je treba takrat, ko trave ni dovolj, se pravi predvsem pozimi, krmo kupiti.

Velika žival veliko poje in Mika ter Miško čez zimo pospravita veliko hrane. Ker se Koki financira iz prostovoljnih prispevkov in publikacij, kot so knjige in koledarji, je skrb za krmo dveh velikih živali veliko finančno breme. Na srečo se je za Miko našel boter, kakor Ksenija pravi ljudem, ki finančno prispevajo za točno določeno žival.



Uroš sploh ni vedel, da bo postal boter. Vedno si je sicer želel kravo, vendar je v Ljubljani seveda ne more imeti. Zato je želja ostala samo želja. Do decembrskega jutra, ko so ga žena Jerneja, ki ji je pred dolgimi leti omenil svojo željo, in dve že veliki hčerki na 50. rojstni dan pripeljali na kmetijo Koki. Povedal je, da ni vedel, kaj so mu pripravila njegova dekleta, zato beseda presenečenje ob tem, ko je izvedel, da je po Jernejini zaslugi postal boter triletne in več sto kilogramov težke Mike, ni pravi izraz. Bolj pravi izraz je šok, saj je od osuplosti ostal brez besed.



Na kmetiji, kjer imajo veliko živali, vendar ne za to, da bi prodajali njihove pridelke ali njih, za saj vemo kaj, poleg tega pa se ne ukvarjajo s poljedelstvom, so finance seveda standardna in največ­ja težava. Živali na zimo pojedo več ton krompirja, sena, jabolk, žita, korenja in podobnega. Zato so poleg Ksenijinih publikacij in prostovoljnih prispevkov za zavod za zaščito rejnih živali Koki pomemben vir sredstev ravno botrstva.

Precej ali splošno je razširjeno prepričanje, da rejne živali ne dosežejo kaj prida starosti. To je večinoma res, vendar zato, ker jih že tisoče generacij selekcionirajo za to, da dajo čim več mesa, mleka, jajc ali kakšnih drugih pridelkov. Ko so primerne teže, gredo v klanje, prav tako kokoši nesnice in krave molznice, ko ne dajejo več pričakovanega števila jajc ali litrov mleka.

Drugače lahko prašiči, kot rečeno, živijo več kot 15 let, prav toliko koze, krave celo več kot 20 let, race dočakajo 10 let, prav toliko oziroma še kakšno leto ali dve več ovce. Celo kokoši dočakajo osem let, vendar Ksenija pravi, da so s selekcioniranjem v prid nesnosti kokošim tako poškodovali vse, kar je povezano z reprodukcijo, da danes le redkokatera dočaka tolikšno starost.

Kdo je Koki?

Zanimivo je, da Ksenija ni s kmetije. Kot otrok pa je živela na kmetijski šoli pod Kalvarijo v Mariboru, kjer je bil njen dedek profesor. Pravi, da se je vedno čutila bolj povezano z živalmi kot ljudmi, njena najljubša pa je bila bogomolka, ki pri marsikom celo v primerjavi z drugimi žuželkami zbuja še poseben odpor. Oboževala je tudi druge ne ravno tipične živali, na primer želve.

Potem jo je življenje zaneslo v družboslovje in poklicna pot v medije. Ko pa je rodila prvega od dveh sinov, ki zdaj skupaj z njo in gospodinjo Veroniko živita na kmetiji Koki – pri delu jim pomaga nekaj prostovoljcev, »ki jih je vedno premalo« –, se je odločila, da otrok noče vzgajati v mestu. Iz Ljubljane so se preselili na vas v bližini. Oče ji je, ker na vasi pač ne moreš biti brez živali, prinesel kokoš, da bodo imeli jajca. Kokoš je postala nov družinski član, dobila je svojo hišico in ime Koki, in čeprav je danes žal ni več med nami, je dala ime Ksenijinemu živalskemu projektu.



Ker kura ne more biti sama, brez petelina, so se ji ga odločili poiskati. Na spletu so naleteli na nekoga, ki so ga deložirali iz hiše, imel pa je kup kokoši v kletkah. Prodajal jih je, žive ali mrtve, po 60 centov za kos. Takrat je Ksenija prvič videla, kako katastrofalno so videti kokoši iz kletk. Odkupila je vse in ugotovila, da ne obstaja nihče, ki bi se ukvarjal z rejnimi živalmi, ki so zaradi različnih vzrokov ostale same. Čaka jih samo klavnica. Tako je bil Koki pred petimi leti pionirska organizacija na tem področju v Sloveniji; poznajo jih v tujini, zdaj pa jih še nekaj že obstaja tudi pri nas.

Ko je zavod Koki vzletel, so Ksenijo začeli klicati ljudje. Našli so hromega jagenjčka, tavajočega pujsa, lastnica kokoši je menila, da si kljub temu, da ne dajejo več toliko jajc kot včasih, zaslužijo boljši konec kot biti sestavina za kurjo juho ... Vrt okrog njihove hiše je kmalu postal premajhen in od okoliških kmetov je začela najemati dodatne kose zemlje za rastočo in vedno bolj pisano »čredo«.



Ugotovila je, da je mogoče stvar dolgoročno rešiti s kmetijo; da dobijo živali stalen dom in da dajo dejavnosti tudi širšo, izobraževalno vlogo. »Moj cilj seveda ni rešiti vse rejne živali, saj jih je milijarde nemogoče rešiti. Poskušam pa širiti zavest o pravičnejšem odnosu do njih, s tem o pravičnejših odnosih med ljudmi in do samih sebe,« je cilj zavoda Koki pojasnila Ksenija Vesenjak.

Dom

Dolgoročna rešitev je bil torej nakup kmetije v Slovenskih goricah pred dobrim letom. »Tu lahko ljudje mogoče prvič pobožajo prašiča, ki so ga do zdaj poznali samo na krožniku,« je povedala Ksenija. Priznam, da tudi sam do obiska na kmetiji Koki navadnega rožnatega prašiča nisem še nikoli pobožal.

Hrano za živali kupuje od okoliških kmetov, saj meni, da je je treba čim več dobiti lokalno. Dobro sodeluje z njimi in tudi z lovci, čeprav bi lahko rekli, da so na različnih bregovih.

Živali, ki pridejo na kmetijo Koki, tu ostanejo do naravnega konca svojega življenja. Ksenija opaža, da imajo živali rade svoj dom. Zato kunci, purani, kokoši, race, vietnamski pujs Kruli in pujsa Baba ter mačke živijo povsem brez ograj, a se še ni zgodilo, da kateri od njih ne bi prišel nazaj. Ponavadi se vrnejo do večera, gotovo pa se vsi zberejo ob 9. uri zjutraj, ko dobijo hrano. Imajo tudi svoje rituale, ki se jih držijo; kunčica Tonja recimo spi pri pujsi Babi, kunec Hari pa pri kokoših.



Ima pa prosto življenje svojo ceno. Ker je domačija Koki zraven gozda, je nekoč prišla kuna in odnesla kokoši in kunce. Vendar je odnesla tiste, ki so živeli znotraj ograj, in ne tistih zunaj njih. Ksenija razmišlja, da prosto živeče zelo dobro poznajo teren in si skrbno izberejo varna zatočišča. Po nesrečnem dogodku s kuno je umaknila ograde. Zvečer jih zapre v hiše in kuna ni od takrat odnesla nobene živali več. Čeprav je bližini več kmetij, na njih pa so psi pogosto spuščeni, z njimi niso imeli nikoli težav. Morda se bojijo Krulija in Babe; ta vietnamska prašiča po obnašanju res spominjata na (prijazna) psa, saj prideta do obiskovalcev in se drgneta ob njih, dokler ju vsaj malo ne počohajo.



In kako se Ksenija odloči, za katero žival bo Koki novi dom? »Glavno merilo je bilo, da vzamem tisto, ki je nihče noče. Takšne izkušnje imam predvsem s prašiči. Ker smo dosegli zgornjo mejo, pa zdaj ne moremo sprejeti nobene več.« Za zdaj kmetija ni odprta za javnost, sčasoma pa gospodarica posestva v Slovenskih goricah načrtuje tudi to: »Domačijo bi radi odprli za širši krog ljudi, da bi spoznali, da je svet lahko drugačen, da lahko, če se tako odločimo, živimo drugače.«