V času, ko so se meje našega sveta skrčile na meje naše občine, me je želja po potovanjih, ki je od selitve v naravo sredi mesta nekoliko splahnela, znova pograbila z vso silo. Lepo je odkrivati še neznane kotičke narave v občini, in tudi znani so vsakokrat drugačni, a s prepovedanim sadežem je že od Adama in Eve tako, da bolj ko je nedosegljiv, večje skomine vzbuja.
Verjamem, da je v tem čudnem obdobju, v katerem lebdimo že od marca, medtem ko prelomni dogodki preoblikujejo temelje sveta, vsak našel svoj način potovanja, če to besedo razumemo tudi kot odmik od repetitivnosti vsakdana. Zavidam tistim, ki odmik – četudi za 15 minut na dan – najdejo v knjigah, meni to uspe samo na dopustu, tega pa povezujem s potovanji. Zato sem trenutno zelo hvaležna Netflixu, ki sem se ga še pred kratkim branila kot kradljivca kvalitetnega časa, da z njegovimi dokumentarci o naravi lahko potujem, četudi samo virtualno.
V eni sapi sva pogoltnila serijo A life on our planet, v kateri najlepši glas narave,
David Attenborough, in njegova snemalna ekipa živali, rastline in njihova življenjska okolja pokažejo tako od blizu, da se gledalec počuti, kakor da je med njimi, in jih živo sanja še ponoči.
Cicinnurus regius. FOTO: Doug Janson/WIkipedia
Najbolj pa me je očaral dokumentarec Dancing with the birds, ki ga ni naredil Attenborough, a z njegovimi ustvarjalci deli ljubezen do osrednjega objekta, rajskih ptic – Angleži jim pravijo birds of paradise –, ki živijo v džungli Nove Gvineje in Indonezije. Prikazuje svatovsko vedenje samcev rajčic, ki je tako nenavadno kot njihovo nezemeljsko lepo perje. Samec vrste King of Saxony na vrhu suhega drevesa družico privablja s plapolanjem dolgih »zastav« na glavi. Samec Carola's parotia svoje dvorišče na džungelskih tleh temeljito pomete in zatem uprizori kompleksen svatovski ples, med katerim se med drugim vrti kot derviš. Za enega največjih evolucijskih spektaklov v naravnem svetu poskrbi Twelve-wired bird of paradise, črno-rumen ptič z zadkom v obliki manga, iz katerega štrli 12 »žičk«. Z njimi poplesuje pred samico, in če ji je njegov performans všeč, ga bo za nekaj sekund osrečila.
Midva pa sva srečna ob spremljanju razglednic iz raja, ki sporočajo, da svet tam zunaj še obstaja, da bomo še potovali, in da ne smemo pozabiti sanjati.
Komentarji