Ptice navdušujejo, tudi če ne slišimo njihovega petja

Vedno sem se počutila blizu ljudem, ki na klopci mestnega trga ali parka hranijo golobe. Morda zato, ker vidijo lepoto tudi v teh sivih pticah, ki jih večina zmerja z umazanimi, nadležnimi živalmi, letečimi podganami. Morda zaradi usmiljenja, ker so videti osamljeni. Večinoma gre za starejše ženske, kakšno bi kdo označil za pehto, malo čudno, vase zaprto, lahko da zoprno, vsekakor pa bolj domačo v družbi živali kot ljudi. S tem zadnjim se sama zlahka poistovetim.

Opazovanje ptic v letu, med hranjenjem, skakljanjem z veje na vejo, poslušanje njihovega petja, pravzaprav vse, kar je povezano z njimi – razen lova! – je eden najboljših načinov preganjanja osamljenosti, ki sicer ne pozna starostnih razlik, je pa gotovo pogostejša pri starejših. Več raziskav potrjuje blagodejen vpliv teh dejavnosti na človekovo duševno in telesno počutje.
Raziskava, ki je pod drobnogled vzela vprašanje, kako ljudje, ki živijo v bližini zelenih površin v mestih, konkretno v Göteborgu, dojemajo zvoke narave, kot so šumenje dreves in ptičje petje, je pokazala razlike glede na spol in starost. Ženske in starejši se močneje odzivajo in občutijo večji spokoj ob zvokih narave kot moški, mlajši in ljudje srednjih let. Rezultati so skladni z izsledki druge raziskave (Dzhambov in Dimitrova, 2014), ki kaže, da se z daljšimi in pogostimi obiski parkov zmanjšuje anksioznost pri starejših.



V švedski raziskavi so starejši tudi pogosteje kot mlajši in tisti srednjih let poročali, da jim je pomembno slišati ptičje petje in oglašanje več ptic. Podobno sta drugi raziskavi (Schwartz in drugi, 2014, Belaire in drugi, 2015) pokazali, da so starejši bolj naklonjeni pticam kot mlajši in so prej pripravljeni odšteti denar za hrano zanje. Sočasno, ko vse več raziskav razkriva, kako pomembno je zelenje za znosno življenje v mestu, to iz mest po vsem svetu hitro izginja in se drobi na vedno manjše oaze. Slabo je tudi, da pri novih zelenih površinah prevladujejo parki z monokulturno trato namesto bolj naravnih habitatov, gozdov denimo.
 

Žvrgolenje med nebotičniki

V Singapurju stoletje staro tradicijo poslušanja ptic gojijo le še upokojenci, deloma zato, ker zaposleni nimajo časa, deloma pa, ker se samo starejši še spominjajo, kakšno je bilo nebo nad mestom, ko ga še niso zakrivali nebotičniki. Kebun Baru Bird Singing Club se imenuje dogodek, ki vsako nedeljo poteka v parku mestne četrti Ang Mo Kio. Ljudje v park prinesejo z barvitim tekstilom pokrite ptičje kletke, jih razobesijo na drogove in ptičja simfonija se začne. Iz kletk se najpogosteje oglašajo progasta grlica, kitajski drozg, rdečeuhi bilbil in šama. Zdi se, da druženje ustreza tudi njim – progasta grlica poje lepše, ko je obkrožena z drugimi pticami.

Izginotje kulture kampong, ko je bil Singapur še skupnost več vasi, je prineslo epidemijo osamljenosti med starejšimi v tej mestni državi. Po poročilu tamkajšnje upravne enote je lani število samomorov med starejšimi doseglo rekord, čeprav se je število samomorov v splošni populaciji zmanjšalo. Hišni ljubljenci, pa naj bodo ptice, mačke, psi ali kakšne druge živali, lahko odženejo osamljenost in izboljšajo psihično in fizično počutje pri starejših, ki živijo sami, so ugotovili v raziskavi, objavljeni v medicinski reviji Aging and Mental Health, in več drugih podobnih študijah.
 

Ornitološki sprehod po Tivoliju

V večini slovenskih mest ali njihovi bližnji okolici je zelenih površin razmeroma pristne narave še dovolj. Ljubljančani imajo park Tivoli, kjer že štiri leta vsak mesec potekajo brezplačna vodena opazovanja ptic, idejo zanje je dala prav neka starejša gospa, pove Darko Fekonja, ki park, tamkajšnje ptice in najpogostejše obiskovalce pozna kot svoj žep.



Večina ljudi, ki v Tivoli zahajajo hranit ali opazovat ptice, je starejših, pravi Fekonja. Resda vstajajo s pticami, a v park pridejo pozneje, zato zamudijo jutranji direndaj. V resnici pa jih petje niti ne zanima toliko, saj ga marsikateri ne sliši. S pešanjem sluha se najprej porazgubijo zvoki visokih frekvenc, zato tisti s prizadetim sluhom nekaterih ptic, denimo rumenoglavega kraljička, ne bodo nikoli več slišali. Še vedno pa lahko prisluhnejo večernem prepiranju in žvrgolenju kosov, ki se oglašajo v srednjih frekvencah.

Ptice v parku so že skoraj povsem udomačene – sinice zobljejo hrano z dlani – prisvojili so si jih tudi nekateri ljudje. Kakšen pravi, »to je moj kos«, vrano pa bi najraje ubil, če bi si drznila napasti »njegovega« kosa, se iz človeške dvoličnosti ponorčuje Fekonja. Najbolj privlačne so za ljudi ptice z bolj barvitim perjem in tiste, ki se rade kažejo, denimo taščica, ki je prepoznavna po opečnato oranžnih prsih, grlu in obrazu. Kosi pa so prikupni zato, ker lepo pojejo, čeprav so črni.
Priročnik, daljnogled, teren

Vojko Havliček je eden tistih, ki so »ptičarji« postali bolj pozno. Upokojil se je mlad, pri šestdesetih. V obdobju, ko se je Mobitel oglaševal s sloganom S pticami si delimo nebo, mu je prišel v roke mali priročnik o pticah, in kot tehničnemu tipu se mu je zazdelo fino, da bi se kaj novega naučil in kaj proučeval. »Nabavil sem literaturo, obiskoval predavanja o pticah, ki so jih vodili prijetni študenti. Včasih so me vzeli na teren. Sledilo je spoznavanje ptic.«

Kako se naučiti prepoznavati ptice? Potrebujete priročnik, daljnogled in oditi morate na teren, pravi Havliček. Tako se je tudi on naučil prepoznave razlik med vrstami. Ko je to znanje usvojeno, sledi učenje ločevanja po spolu, naslednja stopnja pa je prepoznavanje ptic po petju. »To je bolj zahtevno,« poudari Havliček. »Še sreča, da obstaja gospod Tomi Trilar, ki snema oglašanje ptic (pa tudi žuželk, op. p.).« Sam se je večkrat udeležil Trilarjevih predavanj in izletov v naravo, na katerih je ta udeležence usmerjal, na kaj naj bodo pozorni. »Rekel je, da če si bomo prvo leto zapomnili glasove petih ptic, bo to že uspeh. Samo sinica ima namreč 54 vrst petja in oglašanja.« Vseeno je šlo hitreje, pripomni Havliček, ki se zdaj prepoznavanja oglašanja uči po metodi izločanja.

Stare kavke

Ornitološki konjiček je dober za urjenje spomina, prikimava sogovornik, pa tudi za zapolnitev časa in vzdrževanje telesne kondicije, saj zahteva veliko gibanja in premikanja po naravi. Sam sodeluje pri popisih velikega škurha, ptic kmetijske krajine, kot je kosec, pa skovika in velike uharice. »Ponoči (pri nekaterih vrstah popis poteka le v tem delu dneva, op. p.) je čudovito poslušati zvoke žab, slavčka,« se razneži. Izdeluje lojne pogače, valilnice in krmilnice. Razporejene ima tudi na domačem vrtu, kjer ptice opazuje iz dnevne sobe in si zapisuje podatke. Njegov konjiček je zasvojil še ženo, »ve že skoraj več kot jaz,« pravi. Na dopust se odpravita z avtodomom za več mesecev skupaj, pol časa je rezerviranega za naravo, pol za kulturo.

Vojko Havliček je bil vodja ljubljanske sekcije Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (Dopps), neuradno pa še zmeraj »načeluje« skupini Stare kavke, ki združuje starejše »ptičarje«. »Mladi so se zabavali po svoje, mi pa nismo spadali zraven, občutek smo imeli, kakor da jih malo motimo. Pa pojdimo na svoje, smo si rekli,« opiše okoliščine nastanka skupine. »Hodili smo na izlete po Sloveniji in tujini, obiskali smo Izrael, Kitajsko, Brazilijo, Ugando … Zdaj se je jata malo razredčila, vendar še vedno skrbimo za mlado srce.«

Opazovanje ptic priporoča vsem, ki jim je narava blizu. »Ko opazuješ ptice, ne moreš mimo tega, da ne bi opazoval tudi drugih stvari: dreves, rastlin ... Izziv je spoznavati novosti in se učiti.« Tistim, ki niso prepričani, ali bi bil ta konjiček pravšnji zanje, predlaga, naj se včlanijo v Dopps, obiščejo prirodoslovni muzej, kjer so ptice resda le nagačene, in se v naravo podajo z daljnogledom. Hitro bodo ugotovili, ali jih svet ptic zanima.