Podnebni vrh

Berem o podnebnem vrhu. In se ob tem spominjam treh ljudi ter dogodka, ki se je pripetil, ko sem se sam učil brati. Peter Kolšek, naš pokojni prijatelj, novinar in urednik, se je pred slabimi osmimi leti poslovil od Jaše Zlobca, publicista, pesnika, diplomata, politika in aktivista študentskega gibanja. Peter je opisal študentski protest pred Narodno in univerzitetno knjižnico, ko je nekdo sklenil, da bodo požagali okoliška drevesa. Jaša je organiziral protest, ki je bil mešanica aktivističnega in umetniškega dogodka. Študenti filozofske fakultete so se odpravili do dreves na Vegovi in protestirali proti načrtovani sečnji. Protest je bil uspešen, drevesa so ostala, dogodek pa se zdi danes pomemben, ker opozarja na to, da je bilo vprašanje odnosa do okolja tudi del študentskega gibanja. Ni šlo le za socialo, politične svoboščine, status izobraževanja in znanosti. Šlo je tudi za pravico, da težki tovornjaki, ki se vozijo po Aškerčevi, ne motijo študija. In šlo je za drevesa.

Ko sem pred časom v Muzeju novejše zgodovine poizvedoval, ali hranijo fotografije Edija Šel­hausa o študentskih protestih, sem po elektronski pošti dobil lepo urejen paket digitaliziranih fotografij Delove legende. Presenečen sem ugotovil, da pred sto leti rojeni fotograf, ki je dokumentiral dogodke med drugo svetovno vojno, povojni Trst in niz drugih dogodkov, svojega objektiva ni prenašal le na Aškerčevi, pač pa je dokumentiral tudi protest pred Nukom. Fotografije študentov, ki se jezijo zaradi načrtovane sečnje dreves, niso nikdar bile ikonične. Ne vem, ali so bile kdaj natisnjene. Za raziskovanje bi potreboval več časa. A fotke so shranjene. In danes jih lahko razumemo drugače kot pred pol stoletja. Govorijo o boju za okolje. Boju za drevesa. Morda pretiravam – a na fotografijah vidim tudi boj za ohranitev podnebja. Na Vegovi ulici se je začel leta 1971.