V nadaljevanju preberite:

Vsi govorijo, da je Cop28 največja podnebna konferenca do zdaj, žalostno pa je, da je Dubaj pred nekaj meseci gostil konferenco fosilne industrije, ki se je je udeležilo še veliko več kot 97.000 ljudi, je med skupnim iskanjem najbližjega stranišča navrgel uglajeni Britanec z vijolično volneno čepico, predstavnik pobude zelenih mest. Natančnega imena njegove organizacije si nisem zapomnila, a pomembno je, da se človek (vsaj) enkrat v življenju znajde na podnebni konferenci, na kateri se odloča o prihodnosti človeštva, četudi tokratni predseduje država, v kateri vlada mnenje, da se bomo brez fosilnih goriv vrnili v kameno dobo.

Prizorišče podnebnega vrha Expo City na obrobju Dubaja je bilo v zgodnjih jutranjih urah ovito v tančico smoga, ki vse od začetka Cop28 vztraja nad mestom in po podatkih meritev dosega »nezdrave vrednosti za občutljive skupine«. Prestrašena zaradi komentarjev udeležencev, da na vhodu na konferenco nastajajo dolge kolone, sem se proti sejmišču odpravila že ob sončnem vzhodu in skozi postopek registracije spolzela povsem tekoče. V velikanskem medijskem središču je samevalo nekaj novinarjev, ki so bili videti, kakor da so tam prespali. Računalnik in drugo opremo sem zaklenila v omarico in se odpravila na obhod.

Pogovarjala sem se s podnebnimi aktivisti, ki zahtevajo prave, ne lažnih rešitev, direktorjem pobude za sporazum o neširjenju fosilnih goriv (Fossil fuel non-proliferation treaty), staroselkama iz brazilske Amazonije, glavnim menedžerjem za nove trge pri največjem mesno-predelovalnem podjetju na svetu JBS, obiskala sem tudi ameriški in ukrajinski paviljon.