Podlaga za kavcije je že v predpisih

Ministrstvo za okolje in prostor je spremembe zakona o varstvu okolja, ki prinaša spremembo ureditve sistema za ravnanje z odpadki in bolj natančno uveljavlja načelo onesnaževalec plača, široko usklajevalo. »Tuje izkušnje kažejo, da centralizirani sistem z eno organizacijo vnaprej ne pomeni višje cene za proizvajalce. Navedba in prejudiciranje v vprašanju, da bo sistem z eno organizacijo 'netransparentno in nekonkurenčno upravljal odpadke', je nekorektna. Prav tako navedba, da bo gospodarstvo s tem izgubilo možnost, da na trgu izbira med več ponudniki – družbami za ravnanje z odpadki in tako doseže čim nižjo ceno, kaže na nerazumevanje načela proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO),« pravijo na Mopu.

Usklajevanja so imeli z različnimi organizacijami, od GZS, nevladnih organizacij, združenj občin, trgovinske zbornice do obrtne zbornice, ministrstev in organov v sestavi. »Z vsemi navedenimi so bili sestanki že v fazi priprave zakona, ko pa je bila pripravljena končna verzija, sta minister in generalni direktor vsem navedenim deležnikom predstavila oziroma z njimi uskladila zakon. V razpravo so bile vključene nevladne organizacije, predstavniki zainteresirane javnosti in predstavniki strokovne javnosti,« še dodajajo.

Pri tem opozarjajo, da je v Sloveniji že skoraj 20 let vzpostavljen sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže v zbiralnicah, ki je bil pred časom nadgrajen s sistemom ločenega zbiranja od vrat do vrat. Z uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov je vzpostavljen minimalni standard za ločeno zbiranje odpadne embalaže na občinski ravni. Posamezna zbiralnica mora biti urejena za največ 500 prebivalcev. V mestih in soseskah z večstanovanjskimi objekti mora biti zbiralnica urejena za vsakih 400 prebivalcev; če je zbiralnica opremljena tudi z zabojnikom za prepuščanje odpadne embalaže iz plastike, kovin in sestavljenih materialov, pa za vsakih 300 prebivalcev.

Odpadki so idealno gojišče različnih interesov

Po podatkih Sursa je bilo na dan 1. januarja 2020 v Sloveniji 6035 naselij. 4995 naselij je imelo manj kot 300 prebivalcev (med njimi je bilo 22 naselij brez prebivalcev). V naseljih z manj kot 300 prebivalci, kjer zbiranje od vrat do vrat ni predpisano, je skupaj prebivalo 24,4 odstotka prebivalcev Slovenije. »To pomeni, da je za dobre tri četrtine prebivalcev zagotovljeno ločeno zbiranje odpadnih plastenk in pločevink po sistemu od vrat do vrat, prebivalci, za katere ni organizirano ločeno zbiranje od vrat do vrat, pa imajo zbiralnico v svojem domačem kraju ali bližnji okolici. Vsi prebivalci imajo možnost prepuščanja odpadnih steklenic v zbiralnici v svojem kraju ali bližnji okolici. S tako visokokvalitetnim javnim sistemom ločenega zbiranja odpadkov se lahko pohvali le malo katera država EU, kar Sloveniji priznava tudi evropska komisija,« pravijo na Mopu.

»Zato odgovornosti za neodgovorno ravnanje potrošnikov, ki odpadkov ne prepuščajo v za to namenjenih zabojnikih, ampak jih odvržejo kjer koli, ne gre pripisati slabo organiziranemu sistemu zbiranja odpadkov, ampak posameznikom, ki tako ravnajo,« še dodajajo. Poleg tega za ločeno zbrano embalažo ni treba plačati, za mešane odpadke pa je treba plačati. Direktiva o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje določa cilj ločenega zbiranja odpadnih plastenk. Do leta 2025 bo treba ločeno zbrati 77 odstotkov, do leta 2029 pa 90 odstotkov plastenk.

Po letu 2023 nič več ne bo, kot je bilo

»Glede na sedanje rezultate o ločeno zbranih komunalnih odpadkih (72,2 odstotka) sklepamo, da bo prvi cilj ločenega zbiranja odpadnih plastenk do leta 2025 mogoče doseči ob obstoječem sistemu. Če bo iz poročanj razvidno, da ne bo tako in da je ogroženo doseganje drugega cilja, bo treba sprejeti drugačne sistemske rešitve, kar je po vsej verjetnosti uvedba kavcijskega sistema,« pravijo na Mopu.

Kavcije le v skrajnem primeru

Podlaga za vzpostavitev kavcij je že zakonsko urejena. Kavcijski sistemi so lahko vzpostavljeni za vračljive izdelke (namenjene za večkratno uporabo, kot je npr. vračljiva embalaža) ali za (odpadne) izdelke za enkratno uporabo, ki se nato usmerijo v predelavo odpadkov. V Sloveniji že vrsto let uspešno deluje kavcijski sistem za vračljivo embalažo in ni razloga, da se ta ne bi razširil. V zakonodaji je proizvajalcem namenjena spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za takšno embalažo ni treba plačevati sicer predpisane okoljske dajatve in embalažnine.

Zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov je dovolj. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

»Vrnjena kavcija za potrošnika ne predstavlja nagrade, spodbude ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki jo je plačal ob nakupu. V večini držav, kjer je uveden kavcijski sistem za odpadno embalažo, je treba kavcijo plačati ob nakupu na prodajnem mestu, vračilo kavcije pa zagotavljajo samo večje trgovine, ki imajo dovolj prostora za hrambo vrnjene embalaže za enkratno uporabo. Za prebivalce manjših naselij, ki bi želeli dobiti povrnjeno kavcijo, bi se poslabšali pogoji za prepuščanje odpadne embalaže, saj večina teh naselij nima trgovine,« pravijo na Mopu.

Smeti prepogosto obležijo ob smetnjakih

Dodajajo, da je iluzorno pričakovati, da bodo embalažo za enkratno uporabo sprejemali nazaj na vseh prodajnih mestih, kot v Nemčiji, saj to zelo podraži sistem, zato ga slovenska podjetja, ki dajejo na trg izdelke v embalaži za enkratno uporabo (večinoma so to mala in mikro podjetja), ne bi mogla dolgoročno finančno vzdrževati. »Prebivalec manjšega naselja, ki bi hotel dobiti vrnjeno kavcijo, bi moral embalažo odpeljati (mimo svojega zabojnika za odpadno embalažo) tudi več kilometrov daleč do prve ustrezno velike trgovine, ki bi jo sprejemala nazaj,« še opozarjajo.

Ne okolje, poslovni interesi

»Ministrstvo je pripravilo spremembe sistema PRO z osnovnim vodilom in težnjo po zagotovitvi večje učinkovitosti sistemov PRO. Kot eden ključnih razlogov za neučinkovitost, nedelovanje in celo izkrivljanje izvajanja načela PRO pri posameznih tokovih odpadkov je bila prepoznana neustrezna opredelitev nosilcev skupnih sistemov PRO, ki ne izhaja iz primarnega javnega interesa varstva okolja in izpolnjevanja proizvajalčeve obveznosti, ampak dopušča nosilcem skupnih sistemov izvajanje načela PRO zaradi svojih poslovnih interesov,« pojasnjujejo na Mopu.

Kdor odmetava odpadke v naravo, škodi sistemu in tudi povečuje stroške vsem. FOTO:Jože Suhadolnik/Delo

Ministrstvo pri pripravi sprememb ni podrobno ocenjevalo morebitnih finančnih in drugih posledic sprememb za posamezne obstoječe akterje v sistemih PRO, saj je »v skladu s svojim poslanstvom izključno sledilo javnemu interesu, ki prevlada nad interesom posameznih akterjev«. »Določitev 'organizacije' nosilca skupnega izpolnjevanja PRO na način, ki določa in zagotavlja izvajanje PRO izključno zaradi izpolnjevanja obveznosti proizvajalcev kot nepridobitno dejavnost, ki je v lastništvu in upravljanju proizvajalcev, je v luči tega,« pravijo na Mopu in dodajajo, da »prepoved izvajanja dejavnosti ravnanja z odpadki za organizacijo še dodatno zagotavlja delovanje organizacije izključno zaradi izpolnjevanja obveznosti PRO in preprečuje izkrivljanje konkurenčnosti v segmentu ravnanja z odpadki«. To pomeni prepoved lastniške vertikalne povezanosti Droe z izvajalci prevoza in predelave odpadkov.

V Indiji svete krave še žvečijo plastiko

Glede na študijo evropske komisije, ki je bila izdelana za pripravo minimalnih zahtev za sisteme PRO, je dopuščanje sočasnega opravljanja dejavnosti organizacije za PRO in dejavnosti ravnanja z odpadki v primeru obstoječih organizacij v državah članicah redko. V večini primerov subjektom, ki ravnajo z odpadki, ni dovoljeno delovati kot organizacija za PRO in obratno, organizaciji ni dovoljeno opravljati dejavnosti ravnanja z odpadki.

Za pravi uspeh ločenega zbiranja je treba zabojnike tudi ustrezno pogosto prazniti. FOTO: Janez Petkovšek/Delo

Centralizirani sistem PRO z eno organizacijo, ki v imenu proizvajalcev izpolnjuje njihove obveznosti, ni v državah članicah EU nikakršna izjema. Razlogi za uveljavitev takšnega sistema v zakonu o varstvu okolja so količine odpadkov, za katere velja PRO, poenostavitev sistema za proizvajalce, ni potrebe po vzpostavitvi koordinacijskega telesa, poenostavljeno je preverjanje in nadziranje izpolnjevanja obveznosti, zagotovljena bi bila tudi boljša kakovost ravnanja z odpadki (pri vsaki tekmovalnosti je prisotna težnja po manj stroških oziroma usmeritev aktivnosti v zbiranje odpadkov, katerih obdelavo je mogoče zagotavljati z manjšimi stroški ali v zbiranje v urbanih namesto ruralnih okoljih) ter večja transparentnost in stopnja nadzora.