Nepotreben preplah zaradi pepela na poljih

Prebold, Celje – Govorice, anonimna pisma in prijave inšpekcijam, da na polja pri Preboldu dovaža zastrupljeno zemljo iz celjske Cinkarne, če ne kar pepela iz celjske sežigalnice, so kmetu Tomažu Škorjancu iz Dolenje vasi pri Preboldu v treh letih na vrat nakopali vsemogoče inšpekcije.

»Če bi pred leti, ko smo se odločili za napredno ekološko pridelavo, vedel za zaplete, se tega ne bi lotil. Zdaj naša družina vztraja,« je dejal Škorjanc, ki na svojih in najetih poljih – ima jih deset hektarov – brez oranja obdeluje le zgornjo plast zemlje, ne uporablja herbicidov in ima svoje pridelke in izdelke iz njih pod nadzorom zunanje ustanove.

Prah je dvignil, ko je zemljo začel izboljševati z neonesnaženim lesnim pepelom, najprej iz Nazarij, zdaj ga dovaža iz kurilnice celjske furnirnice Merkscha v avstrijski lasti.

Njen direktor Peter Merkscha je dejal: »Imamo vsa dovoljenja, da pepel iz kemično neobdelanega lesa oddajamo kmetom. Ne samo v Prebold, tudi v Žalec in Celje.« Pepel, ki ga pred tem stabilizirajo, kmetom oddajo brezplačno in plačajo tudi del stroškov odvoza. »To traja že skoraj dve leti. Prej smo pepel, ki ga imamo okoli 1000 ton na leto, odlagali na odlagališče, s čimer smo imeli bistveno višje stroške,« je pojasnil Merkscha.



A čeprav je občina pridobila vse podatke o pepelu, prijav in anonimk še vedno ni konec. Župan Vinko Debelak se je pojasnilom zaradi zasedenosti izognil in nas napotil na občinskega tajnika Jureta Vrhovca. »Prepričali smo se, da neonesnaženi lesni pepel na njivah ni škodljiv, Škorjanc pa ima vsa dovoljenja in tudi certificirano ekološko pridelavo. A nekatere občane moti občasno prašenje z njiv. Zavod za varstvo kulturne dediščine mu je še naložil, da mora odstraniti manjšo deponijo pepela pod graščino Prebold,« je povedal.
 

Ustavljeni inšpekcijski postopki

Inšpektorat za okolje in prostor je že lani ugotovil, da Škorjanc uporablja pepel iz neonesnaženega lesa, in je postopek ustavil. Na inšpektoratu za kmetijstvo so pojasnili, da kmetu lesnega pepela za gnojilo ni mogoče prepovedati, agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja pa med rednimi kontrolami ekološke pridelave ni ugotovila nepravilnosti. Tudi inšpekcija za varno hrano z analizo stare oljnice riček ni našla neskladnosti s predpisi.

»Ponujal sem se, da pojasnim, kaj počnem, a me v treh letih niso povabili na sejo občinskega sveta,« je dejal Škorjanc.
V Dolenji vasi, kjer ima večjo deponijo pepela, ki ga zaradi zapletov sproti ni mogel voziti na njive, je Škorjanc povedal, da se je začelo s prijavo okoljski inšpekciji, ki mu je raztros pepela prepovedala ter zahtevala vrsto dokazil. »Šele po posredovanju ministrstva za kmetijstvo so jo preklicali. Ob suši in močnem vetru se z njiv res praši, a veter takrat nosi tudi zemljo in ne nazadnje kmetje polja polivajo tudi z gnojnico. Kmetovanje ima tudi slabe vplive na okolje,« je dejal Škorjanc.
 

Lesni pepel prihaja na polja

Medtem ko je Avstriji uporaba lesnega pepela v kmetijstvu že razširjena, je Škorjanc pri nas med prvimi začel obujati prakso, ki jo je človeštvo poznalo že pred tisočletji. »Lesni pepel v bistvu ni gnojilo, čeprav vsebuje veliko dobrih mineralov. Pepel zemljo zrahlja, zmanjša potrebo po oranju ter poveča njeno sposobnost zadrževanja vlage. Ker bo zaradi sežiganja biomase pepela vse več, je dobrodošel dodatek kmetovanju. Z njim v zemljo vračamo tudi ogljik in zmanjšujemo ogljični odtis. Seveda to proizvajalcem umetnih gnojil in herbicidov ter pesticidov ni pogodu,« je pojasnil Škorjanc.

Na svoji ekološki kmetiji s sloganom Od vil do vilic brez nepotrebne kemije Škorjanc prideluje stare in skoraj že pozabljene vrste žit in drugih poljščin, iz njih pa tudi živilske izdelke – kaše, olja in moke. Kot je dejal, upa, da se bo vznemirjenje zaradi pepela, za katerim so po njegovem tudi ozki in osebni interesi posameznikov, zdaj končno poleglo.