Najprej, 15. maja, gre za en mesec v javno obravnavo uredba o toplotni izrabi odpadkov, nato bo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) objavilo razpis za koncesije. Župan Maribora Saša Arsenovič je že napovedal, da se bodo prijavili na razpis, za konsenz o gradnji sežigalnice pa da bodo potrebovali od štiri do pet let. Drugi dve rešitvi sta bistveno slabši, izvoz stane, emisije pa se vračajo, še veliko več pa jih je, če nakopičeni odpadki zagorijo.

V uredbi je MOPE popravil lokacije in določil število mogočih sežigalnic, popravil pa tudi prej postavljeno številko 180.000 ton gorljivih odpadkov. V spremenjeni uredbi je predvideno, da bo gorljivih odpadkov 160.000 ton, saj se količine zmanjšujejo, je povedala Tanja Bolte iz MOPE. V Celju z novim dovoljenjem lahko sežgejo 40.000 ton odpadkov na leto, sežigalnici v Ljubljani in Mariboru si bosta tako razdelili preostanek. Na vprašanje Dela, ali ne bosta ob zmanjševanju količin odpadkov predvideni sežigalnici preveliki, je Tanja Bolte odgovorila, da bosta lahko po potrebi sežigali tudi druge odpadke.

Zdaj iz Slovenije v tujino na leto v sežig odpeljejo več kot 100.000 ton mešanih komunalnih odpadkov. Težave nastajajo, ker se izvoz v tujino ustavlja. »Iščemo skupne rešitve,« je Tanja Bolte odgovorila na vprašanje Dela, kako bodo reševali težave do zagona sežigalnic v Sloveniji. Povedala je, da so dobili kontakte upravljavcev sežigalnic tudi na Danskem in Norveškem. Veliko pogodb za izvoz na Madžarsko, v Avstrijo, BIH, Slovaško, na Hrvaško in v Italijo se julija izteče. »Ljubljana za prevoze in sežig odpadkov v tujini vsako leto plača 20 milijonov evrov,« je pripomnil Samo Lozej, direktor ljubljanske Energetike.

Sežigalnica odpadkov na Dunaju FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Arsenovič se je zavzel za jasno pot naprej, skupaj z ministrstvom. Termična izraba odpadkov je najboljša izbira, tudi cena je lahko ugodna, tako vsaj kaže primer Celja. Lokacija v Mariboru je že določena, sežigalnica naj bi stala blizu sedanjega Dinosa. Tam bo tudi center za ravnanje z odpadki, ki ga ureja Surovina.

V Ljubljani bo težava inverzija zraka, ki je v glavnem mestu prisotna 70 odstotkov časa. Mestna občina Ljubljana je naročila študijo inverzij in vetrov pri družbi Atmosferix. Žiga Švegelj je povedal, da je inverzija lahko večplastna in dinamična, večina temperaturnih inverzij pa se začne pod 200 metri nadmorske višine. Ni pa mogel odgovoriti na vprašanje, ali je Ljubljana primerna za gradnjo sežigalnice ali ne. To bo prinesla druga faza študije.

Sežigalnica za 15 občin in verjetni vir daljinskega ogrevanja v Belgiji. FOTO: Borut Tavčar/Delo

Marko Agrež iz Energetike Ljubljana je povedal, da mora dimnik segati nad inverzijo. Celotni projekt je sicer zastavljen tako, da znižuje onesnaženje s prahom, dušikovimi in žveplovimi dioksidi. Predvidene čistilne naprave bodo izločile delce, velike zgolj desetinko mikrometra, ustavili bodo tudi vse morebitne dioksine in furane.

Na voljo je bilo več lokacij, ob Letališki, ob Zaloški, na koncu pa so se odločili, da bodo vso zgodbo z odpadki končali pri Rceru na Barju. Ceno glavne tehnološke opreme sežigalnice in sistema čiščenja dimnih plinov z gradnjo je Agrež ocenil na 140 do 150 milijonov evrov. Če bi hoteli na vročevod priklopiti še kakega uporabnika na Barju in okolici, pa bi stroški zrasli na 200 milijonov evrov. Čas do zagona take naprave je ocenil na osem let, pri čemer gradnja vzame od štiri do pet let.