Ko gre za ohranitev planeta, verniki in ateisti govorijo isti jezik

Na polovici poti med Vatikanom in Katovicami, kjer bodo v začetku decembra pisali prihodnost pariškega podnebnega sporazuma, se je v Ljubljani ustavila skupina romarjev, ki nosi s seboj poziv o nujnosti ambicioznejšega ukrepanja za omejitev posledic podnebnih sprememb, navdihnjen z okrožnico papeža Frančiška o potrebi po celostni ekologiji iz leta 2015. Časa imamo le še dvanajst let, opozarjajo enako kot podnebni znanstveniki.

Ko gre za podnebne spremembe, verniki in ateisti govorijo isti jezik – razlikujejo se le po osnovni motivaciji, zakaj je treba ohraniti naš planet oziroma »stvarstvo« –, smo se prepričali ob spremljanju šesterice (večinoma katoliških) podnebnih aktivistov s Filipinov, ZDA in Irske na delu poti skozi deževno in z vodo prepojeno Ljubljansko barje. Tisoč petsto kilometrov dolgo romanje je organizirano pod okriljem Globalnega katoliškega podnebnega gibanja, Greenpeace pa pomaga pri logistiki in dogodkih ob poti.
 

Za hitrejše zmanjševanje emisij

Filipinec Albert Lozada kot aktivist Greenpeacea dela z lokalnimi skupnostmi, ki si prizadevajo za prenehanje uporabe fosilnih goriv, zlasti premoga, in vpeljujejo obnovljive vire energije in lokalno samopreskrbo za zmanjšanje ogljičnega odtisa. Hkrati dokumentira ekstremne vremenske pojave na Filipinih, ki se vrstijo čedalje hitreje: suše, poplave, dvigovanje morske gladine, tajfuni.



Prelomen je bil tajfun Haiyan leta 2013, ki velja za najhujši tropski ciklon doslej. »Ko nas je prizadela ta katastrofa, smo videli, da moramo za ustavitev podnebnih sprememb narediti veliko več,« je povedal Lozada, ki je tudi eden od pobudnikov peticije, v kateri več filipinskih civilnodružbenih organizacij in posameznikov od 47 mednarodnih korporacij s sedežem na Filipinih zahteva, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje ogljičnega odtisa.

Pomanjkanje politične volje za hitrejše zniževanje emisij je eden od razlogov za to romanje, ki je za Lozado že tretje. Leta 2014 je prehodil 1000 kilometrov od Manile do Taclobana, ki ga je Haiyan najbolj prizadel, leto pozneje od Rima do Pariza, kjer so države podpisale podnebni sporazum. »Uživam v hoji in spoznavanju dobrih praks ob poti, kot so ekološko kmetovanje in sončni paneli na strehah. To je tudi priložnost za prenos nekaterih izmed teh praks domov,« je povedal Filipinec in se oklical za »metlo« romarske skupinice. Zadolžen je za nošenje opreme za kuhanje in solarnega polnilnika za digitalne naprave, ki je pripet na njegovem nahrbtniku.
 

Aktivizem z duhovno podlago

Izkušena aktivistka za podnebno pravičnost in zagnana hodka – med drugim je prepešačila 5000 kilometrov od Los Angelesa do Washingtona – je tudi prešerno razpoložena Američanka Berenice Tompkins. Okoli pasu nosi pisane zastavice z molitvami in sporočili za uspešnost podnebnega vrha v Katovicah. Čeprav je ameriški predsednik Donald Trump naznanil, da bodo ZDA odstopile od podnebnega dogovora, Berenice upa, da se to ne bo zgodilo oziroma Trump ne bo vnovič izvoljen. »Kar počne Trumpova administracija, je srce parajoče in bo imelo nepovratne posledice. Po drugi strani navdihuje, da se je veliko skupnosti in mest zavezalo uresničevanju pariškega sporazuma v nasprotju z odločitvijo zvezne vlade.«



Sama ni katoličanka – izhaja iz kvekerskega okolja –, vendar ji je všeč, da je pot od Vatikana do Katovic duhovno potovanje. »Bistveno je, da ima naš aktivizem duhovno podlago, saj je podnebna kriza kriza duha, ki zahteva osebno in duhovno transformacijo,« je povedala mlada Američanka, ki je navdušena, da se lahko kar ob poti posladka s kakiji in grozdjem.
 

Kaj za podnebje dela slovenska katoliška cerkev 

Odločna Jane Mellett iz Globalnega katoliškega podnebnega gibanja je dejala, da »je bila skrb za stvarstvo vedno pomemben del cerkve«, z objavo okrožnice papeža Frančiška Laudato si' (O skrbi za naš skupni dom), ki ga je oklicala za globalnega voditelja za okolje, pa se je zgodil velik »preporod«. Na Irskem, od koder prihaja, so se katoliška cerkev in škofje letos zavezali, da bodo umaknili investicije iz industrije fosilnih goriv. Župnije lahko kandidirajo za pridobitev statusa ekožupnije, obstaja tudi koalicija verskih organizacij, ki si prizadevajo za ustavitev »podnebnega kaosa« na Irskem. Državno določeni prispevki Irske so najnižji za Poljsko, a je vlada letos poleti sprejela sklep, da se bo v prihodnjih petih letih umaknila iz naložb v fosilno industrijo.



Katoliška cerkev v Sloveniji si po besedah predstavnikov Slovenske škofovske konference (SŠK) in nadškofa Stanislava Zoreta »že več desetletij vztrajno prizadeva za varovanje narave in stvarstva na osnovi enciklike papeža Frančiška iz leta 2015 in drugih dokumentov Cerkve, v katerih je izpostavljena trajnostna skrb za okolje. Slovenska škofovska konferenca je v preteklosti aktivno podprla različne okoljevarstvene projekte, kot so npr. Očistimo Slovenijo 2012 in 2018, Temno nebo, svetovni dan molitve Skrb za stvarstvo, prek katerega ozaveščamo katoličane in širšo javnost o pomenu ohranjanja narave, blagoslov živali na praznik sv. Frančiška Asiškega ... Prav tako poudarjamo varovanje narave s svojo pastoralno in vzgojno-izobraževalno ­dejavnostjo.«

Predstavniki SŠK so omenili »številne primere dobre prakse, ko so župnije, samostani in vzgojno-izobraževalne ustanove nadgradili svoje ogrevalne sisteme s sistemi, ki so prijazni okolju, kot so toplotne črpalke in ogrevanje na biomaso«. Župnija Ljubljana – Koseze je edina v Sloveniji s solarnimi paneli na strehi. Koseški župnik Igor Dolinšek je povedal, da razmišljajo tudi o postavitvi polnilnic za električne avtomobile na svoji parceli.