Nismo sami

Slovenijo je po povodnji preplavila solidarnost. Enotnost naše politične elite, soglasje, s katerim je bila sprejeta novela zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, požrtvovalnost, s katero so si sosedi priskočili na pomoč: vse to je prepotreben obliž na globoko rano, ki jo je zadala ujma, in dragocena uteha v trenutkih, ko mnogi s tesnobo zrejo v prihodnost.

Morda je v tem celo nekaj sicer razumljive in kar nujne samovšečnosti. Slovenska družba, pogosto razrvana zaradi ideoloških sporov, je v zadnjem tednu z zadovoljstvom opazovala union sacrée, politično in ideološko premirje, sklenjeno v dobro naroda. Ponos, da smo se še vedno zmožni povezati v nacionalni solidarnosti, je na mestu. In tudi polemike, kako ta solidarnostni trenutek najbolje institucionalizirati (vključno z dobronamernimi prepiri okoli dela prostega dne), sploh niso deplasirane, temveč so znak krepke javne razprave.

Spomenik slovenskemu utopičnemu umu

Toda velika napaka bi bila, če bi ostali preveč zagledani v ta trenutek nacionalne solidarnosti, od njega pričakovali več pomoči, kot je realistično lahko prinese. Ne smemo namreč spregledati ključnega dejstva, da bi bila brez pomoči Evropske unije slika Slovenije v bližnji prihodnosti ta trenutek izjemno črna. Seveda, ob sami povodnji se nam je marsikdaj zdelo, da smo sami: da je pomoč iz tujine prepočasna in premajhna ter da se moramo v celoti opreti na lastne moči. Tudi to ni res: tudi če odmislimo materialno pomoč, ne smemo pozabiti, da so naši sistemi zaščite in preventive v veliki meri financirani s sredstvi iz evropskih skladov. A v prvem trenutku gotovo drži, da je država – in z njo vsi državljani – tista, ki nosi vse breme začetnega šoka in večji del prvih ukrepov.

Toda ko začenjamo razmišljati o obnovi, bi se bilo koristno zavedati, da bi vsa nacionalna solidarnost, vsa požrtvovalnost, ki smo jo občudovali v zadnjem tednu, vsa enotnost ljudstva in vsa sloga političnih elit bile povsem nezadostne, če bi se morali pri prenovi opreti izključno na lastne moči. Posledice tako obsežnih poplav, ki so zajele dve tretjini države, bi bilo zelo težko – ali sploh nemogoče – odpraviti, če ne bi mogli računati na mehanizme, ki jih je za to predvidela EU.

Črna na Koroškem. FOTO: Voranc Vogel

Še več: če kdo misli, da bi v alternativnem scenariju, ko bi se morali zanesti predvsem na lastne moči, še bolj potegnili skupaj, slabo pozna človeško naravo. Precej verjetneje bi se v pričakovanju igre ničelne vsote nemudoma začeli brusiti noži, s katerimi bi vsaka partikularna skupina branila svoje interese in hujskala proti nasprotni kliki, češ, vzemite njej. In v alternativnem vesolju, kjer bi razdeljevanje sredstev za obnovo ne potekalo pod budnim očesom evropskega nadzora, temveč bi bilo v celoti odvisno od razmerij moči v domači politiki, bi bila pehanja za investicijskim denarjem še neprimerno bolj surova in brezkompromisna, kot so zdaj.

Mnogim se bo takšno ukvarjanje z alternativnim scenarijem zdelo nesmiselno: ali nimamo že dovolj problemov z realnostjo, kakršna je, zakaj se moramo poigravati še z zgodbami iz vzporednega vesolja? A mislim, da je to koristno, da se otresemo spontanih egoizmov in lažnih viktimizmov, ki se v takih okoliščinah radi začnejo širiti v javnosti. Kdor je te dneve pozorno prisluhnil brbotanju pod plastjo govora o enotnosti in solidarnosti, je zlahka slišal očitke, češ, zakaj Slovenija še vedno namenja toliko pomoči Ukrajini; ali ne bi bilo nujno te preusmeriti v obnovo lastne države? Še pogostejše so bile primerjave med pomočjo, ki jo EU namenja ukrajinski obrambi, in sredstvi, ki bodo šla za obnovo Slovenije.

Toda perspektivo bi veljalo obrniti: zakaj je Slovenija zadnje leto poslala toliko pomoči v Ukrajino? V resnici je ni poslala zelo veliko, a odgovor je na dlani: ne nujno zato, ker bi (tako kot, denimo, Poljska, Finska ali baltske države) s tem branila svoje neposredne varnostne interese (kljub izjavam nekaterih prenapetih tvorcev ruske državne propagande Ljubljana ne spada med strateške cilje ruskega ekspanzionizma), temveč zato, ker smo del solidarnostne mreže evropskih in zahodnih držav. Ali še drugače: slovenski davkoplačevalec je prispeval sredstva za ukrajinsko obrambo iz bolj ali manj enakega razloga, kot bo irski ali danski davkoplačevalec prispeval k obnovi Črne na Koroškem. Od tega »sam nima nič«: ničesar, razen tega, da ve, da se bo tudi sam, ko se bo znašel v nevarnosti, ki presega zmožnosti njegove države, lahko zanesel na pomoč drugih. In ravno agilnost, s katero se je EU odzvala na šoka, ki ju ni pričakovala (ekonomske posledice pandemije in napad na Ukrajino), nam daje upanje, da se bo tudi v prihodnje znala okretno prilagoditi na nepričakovane udarce, ki utegnejo doleteti njene članice ob čedalje nevarnejšem globalnem okolju.

Poplave so prizadele tudi Sneberje. FOTO: Dejan Javornik 

Tu lahko spet vidimo, kako je evropski oziroma evroatlantski sistem vzajemne pomoči ključen zlasti za majhne države, kakršna je Slovenija. Če bi se podobno obsežne poplave zgodile v Italiji ali Nemčiji, bi še vedno ostale katastrofa regionalnega značaja. Državi bi imeli še vedno dovolj rezerv za njihovo odpravo. Slovenija ne. Zato bi se morala še bolj kot njene večje sosede zavedati, kako ključne so nadnacionalne institucije, kakršna je EU, pri spopadu z nevarnostmi sodobnega sveta. Premier Golob si je prislužil nemalo kritik, ko je v intervjuju za CNN omenil, da je pri spopadanju s podnebnimi spremembami tudi takšen nadnacionalni okvir preozek. Verjetno res. A za blaženje posledic in prilagoditev infrastrukture nam bo najbrž moral zadostovati. Zato tudi v vznesenem trenutku nacionalne solidarnosti ne gre pozabiti, kako globoko smo odvisni od njega: in ga moramo zato še naprej krepiti z lastnim zgledom.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij in vseevropske mreže Eurozine (Dunaj).

Prispevek je mnenje avtorja in ni nujno stališče uredništva.