Zdravnik vztrajal pri diagnozi vnetja, na raka ni posumil

Nova Gorica – »Zavračam očitek državne tožilke o malomarnem zdravljenju pacienta,« je včeraj na novogoriškem okrožnem sodišču še enkrat zatrdil Damjan Birtič. Specialist pnevmologije v šempetrski bolnišnici dr. Franca Berganta se brani pred obtožbo, da 56-letnega Steva Petroviča iz Solkana v času zdravljenja med 10. julijem 2012 in 8. majem 2013 ni nikoli napotil na terciarno raven zdravljenja (na kliniko za pljučne bolezni Golnik) niti ni uporabil dostopnih diagnostičnih preiskav pljuč (bronhoskopija, torakoskopija).

Te preiskave bi namreč osvetlile naravo ugotovljenih sprememb v desnih pljučih, Birtič pa je po prepričanju tožilstva vztrajal pri diagnozi pljučnega infekta, čeprav je imel vse ključne podatke, ki bi ga morali napeljati na klinični sum pljučnega raka. Pacientu je tako zdravil le vnetni pojav in mu predpisoval antibiotike.

Zdravnik trdi, da je pokojnega pacienta ves čas zdravljenja podrobno spremljal in na kontrolnih pregledih preverjal njegovo zdravstveno stanje. Pri svojih odločitvah, kot je nadaljeval, je zavezan tudi mnenju izkušenih radiologov. Kar šest jih niti z besedo ni omenilo možnosti malignega dogajanja v pacientovih pljučih. Rezultati preiskav pa so tudi govorili, da se pokojnemu pacientu vnetje zmanjšuje. Prav tako je po njegovih besedah Petrovič proti koncu leta 2012 poročal o izboljšanju svojega zdravstvenega stanja. Med zdravljenjem se je tudi posvetoval z zdravnico na Golniku, ki je, kot je dodal, potrdila pravilnost njegovega postopanja. Spomnil je, da je pokojni kljub večkratnim opozorilom o prenehanju kajenja na dan še naprej pokadil deset cigaret. Je pa, kot je še poudaril, tudi obdukcijski zapisnik potrdil, da med ostankom abcesa in ugotovljenim rakom ni bilo nobene neposredne povezave.
 

Na Golniku odkrili raka

Družini pokojnega Solkanca so sredi leta 2013, ko so Petroviču na Golniku po vseh opravljenih preiskavah, tudi po bronhoskopiji, za katero je Birtič menil, da bi bila za pokojnika, ki je bil po njegovem mnenju rizični bolnik, prenevarna, sporočili pravilno, a žal veliko prepozno diagnozo: adenokarcinom desnega zgornjega pljučnega režnja z zasevki v supraklavikularne bezgavke, vretenca, lobanjo in možgane. Četrti stadij. Petrovičeva hčerka Polona še danes ne more pozabiti besed, ki so jih povedali na Golniku, da če bodo skupaj dočakali silvestrovo, bo to pravi čudež. Petrovič je umrl zadnji dan istega leta.

Pojasnila je, da se očetu po koncu zdravljenja decembra 2012 stanje ni izboljšalo. Kljub temu je še naprej delal kot komercialist. »Če ti v bolnišnici zatrjujejo, da si zdrav, potem ne boš iskal bolezni,« je menil. Maja 2013 je moral spet v bolnišnico in čeprav je Birtiča opozarjal, da ga boli v zgornjem delu prsnega koša, mu je ta odgovarjal, da v pljučih ne vidi »svežih patoloških dogajanj«. Ker po prihodu domov še vedno ni bilo v redu, je šel po drugo mnenje k dr. Marjanu Šadlu, in ta mu je takoj rekel, da mora nujno na Golnik.

Zgrožena nad tem, kako je Birtič obravnaval pacienta, je bila tudi njegova žena Metka Mininčič. »Kako da so maja leta 2013 ugotovili, da je z možem vse v redu, junija istega leta pa da ima raka v četrtem stadiju?« je opozorila. »Ves čas je govoril, da mu je Birtič rekel, da gre pri zdravljenju za dolgotrajen proces in da ni nič nevarnega,« je še povedala in nadaljevala, da besede rak iz njegovih ust ni nikoli slišala.
 

Sprva priznali, nato si premislili

»Ko je bil hospitaliziran, se mu stanje ni izboljšalo. Z zdravnikom je bila večkrat v stiku hči in ga prosila, naj ga prestavijo na Golnik. Ampak Birtič je vztrajal in možu rekel, da bo on odločil, kdaj ga bo poslal. Hčerki je rekel, naj zaupa v njegovo strokovnost,« je poudarila priča. Če bi se obtoženi zdravnik septembra 2013, ko je Petroviču življenje že počasi ugašalo, želel pogovarjati z družino, »do tega postopka ne bi prišlo«.

Pokojnikovi svojci od šempetrske bolnišnice zahtevajo 354.000 evrov odškodnine, ker so prepričani, da je umrl le zaradi nestrokovnega ravnanja njihovega uslužbenca. V bolnišnici so sprva priznali zdravniško napako in so se po besedah Petrovičeve hčerke celo bili pripravljeni zunajsodno poravnati. A so si kasneje premislili. Da naj za to, kar je naredil, zdravnik odgovarja, je bila tudi ena od Petrovičevih zadnjih želja pred njegovo smrtjo, je na sodišču povedala Mininčičeva: »Mož je želel, da se nikomur več ne bi zgodilo kaj takega.«