Obsojeni bombaš mora žrtvi napada plačati odškodnino

Ljubljana – Šestega maja letos je od bombnega napada v romskem naselju Brezje pri Novem mestu minilo že natanko 14 let. Smrti oziroma še hujšim poškodbam je takrat za las ušla Lucija Brajdič, ki je šele zdaj od obsojenega bombaša Janeza Schullerja iztožila odškodnino.

Schuller je tiste noči v barako ob 23.25 vrgel bombo M52-P3. Ta se je k sreči odbila od stene in eksplodirala zunaj, vendar so njeni delci prileteli skozi okno in ranili Brajdičevo. Močno je krvavela iz trebuha, kjer je bila nekajcentimetrska rana, v trebušni steni pa se je znašel kovinski tujek, ki so ga kirurgi odstranili in rano zašili.

»Ko je bomba eksplodirala, sem bila doma. Ležala sem na kavču, ne vem pa, ali sem spala, čeprav je bila ura okoli polnoči. Počilo je in bila sem v močnem strahu, kaj se je zgodilo. Tako močno je počilo, kot da bi bila vojna,« je na sodišču podoživljala dogajanje Brajdičeva. Nekaj dni je morala zaradi rane ležati, bilo pa jo je tudi strah za življenje.

In medtem ko Schuller zaradi tega še prestaja desetletno zaporno kazen zaradi poskusa umora, je Brajdičeva na novomeškem okrožnem sodišču pred kratkim od njega iztožila 11.100 od skupaj zahtevanih 110.600 evrov odškodnine. Sodba sicer še ni pravnomočna, saj je njen pooblaščenec, odvetnik Andrej Žabjek že vložil pritožbo, saj meni, da je odškodnina prenizka.

Glede telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem sodnica Irena Matekovič ni sledila tožnici, da je bila zaradi omenjene rane kar sedem mesecev v bolniškem staležu. Iz zdravniškega potrdila Brajdičeve namreč, kot je pojasnila sodnica, izhaja, da je bila dela nezmožna le 12 dni oziroma od 7. do 19. maja 2005. »Zdravljenje po tem datumu skladno z izvedeniškim mnenjem ni bilo več potrebno, tožnica tudi ni bila naročena na dodatne preglede,« meni sodnica. Z njo se ne strinja niti o trajanju intenzitete bolečin zaradi poškodbe.
 

Sodišču se 14-mesečno trpljenje ne zdi verjetno

Oškodovana je namreč trdila, da je hude bolečine trpela pet mesecev, srednje hude šest mesecev, lahke pa še tri mesece. Sodni izvedenec za medicino Franek Dolšek je namreč ocenil, da je Brajdičeva le tri dni trpela hude bolečine, dva dni srednje intenzivne, do konca zdravljenja 17. maja 2005 pa še lahke. Zato, je sklenila sodnica, se sodišču ne zdi verjetno, da bi skupaj trpela kar 14 mesecev. V tem delu ji je tako skupaj dosodila 1500 evrov od zahtevanih 25.000 evrov odškodnine.

Tudi pri dokazovanju strahu Brajdičeva ni bila preveč uspešna. Od 60.000 evrov ji je sodišče dosodilo le 2500 evrov. Matekovičeva je v sodbi pojasnila, da je tožnica utrpela tako primarni kot sekundarni strah. Prvi je bil zelo močan, »vendar sodišče ne more mimo dejstva, da je časovno trajanje strahu v predmetnem primeru zelo kratko, skupaj traja od tri do štiri dni.«

Višja odškodnina bi tako pomenila odstop od sodne prakse. O zmanjšanih življenjskih aktivnostih pa je Matekovičeva pojasnila, da so bile te zmanjšane predvsem zaradi stresa ob poškodbi, ki se je prelevil v posttravmatsko stresno motnjo. Ta je tožnico dve leti hromila pri socialnih aktivnostih, v nadaljevanju pa se je pri njej, kot piše v sodbi, izrazila konverzivna motnja, ki obstaja še danes.

Zaradi travmatičnega dogodka bodo simptomi bolj poudarjeni tudi v prihodnje in bodo tožnico, kot še piše, brez dvoma ovirali v vsakdanjem življenju. Po oceni sodišča je primerna odškodnina 7000 evrov (zahtevala je 25.000 evrov). Ker glede prevoza ni predložila dokazil, do tristo evrov ni upravičena. Le sto evrov od zahtevanih tristo evrov ji pripada za tujo pomoč in nego.