Novica o prodaji dojenčkov ima »zelo kratke noge«

Koper - Novica o tem, da naj bi v koprski porodnišnici v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije nezakonito prodajali dojenčke, ima »zelo kratke noge«. Mediji so zadnje tedne brez velikih pomislekov širili vest, da je nekdanji Sašo, sedanji 36-letni Zoran Djukić iz Beograda po dojenčkovi zapestnici ugotovil, kako mu je bilo ime, kje se je rodil in kdo je bila njegova mama. Zapestnice, o katerih je govora, in naj bi bile kronski dokaz trgovanja z otroki iz Kopra, teh podatkov preprosto nimajo.


Res je nenavadno, da mediji tako radi poročajo o nekem dogodku, čeprav ni nikjer analize DNK, a niti navadne fotografije zapestnice, ki jih dobijo novorojenci (in njihove matere) ob rojstvu. Če bi namreč objavili fotografijo te zapestnice, bi zelo hitro ugotovili tisto, kar smo ugotovili mi, ko smo pregledali samo tri zapestnice in se samo malce pozanimali pri nekdanjih in sedanjih zaposlenih v koprski oziroma zdaj izolski porodnišnici. Kot je mogoče videti s fotografij zapestnic, so na njih samo navadne številke. Nikjer ni napisanega nobenega imena, še najmanj kraja oziroma imena porodnišnice, ničesar. Na fotografijah imamo zapestnice koprske porodnišnice iz začetka leta 1983, eno iz leta 1989 in dve izpred dveh let: vsa leta so novorojencem in mamicam dajali le golo zapestnico s tremi ali štirimi številkami. Kot sta nam povedala dva zaposlena iz te porodnišnice, se je skozi leta vseh zadnjih 40 let samo nekoliko spreminjal material teh zapestnic. Največ časa so bile plastične, zadnja leta so mehkejše, iz silikona. Resda so imeli novorojenci tudi manjše kartončke, ki jim pravijo »svetince«,  na katerih je nekaj več podatkov, vendar tudi na teh kartončkih v 80-tih letih ni bilo nikjer napisano ime ali kraj porodnišnice (rojstva) niti ni bilo imena otroka. 



 Po mnenju sedanjega strokovnega direktorja SB Izola Dušana Deisingerja, ki je po poklicu zdravnik ginekolog porodničar in je začel delati v koprski porodnišnici leta 1984, je celotna zgodba o ukradenem otroku izmišljotina. Direktor SB Izola Radivoj Nardin pa nam je povedal, da izolska bolnišnica hrani celotno arhivsko gradivo o rojstvih otrok v tej ustanovi od samega začetka njenega nastanka. Vsak, ki izkaže pravni interes (tudi posamezniki, torej), bi lahko z enostavnim vpogledom v arhiv ugotovil, kaj se je dogajalo z njegovim rojstvom. Doslej jih nihče ni uradno prosil za kakršen koli podatek. Če bi bil primer vsaj približno resen in bi bilo komu vsaj približno do tega, da bi zvedel, kaj se je res dogajalo z njim in njegovimi starši ob rojstvu, bi seveda to skušal zvedeti predvsem pri njih. Dušan Deisinger iz medijev ve, da se o celotnem primeru vodi predkazenski postopek, vendar doslej niti kriminalisti niti policija ali sodstvo od izolske porodnišnice niso zaprosili za vpogled v arhivsko gradivo. Na vprašanje, zakaj Splošna bolnišnica Izola ni sama sklicala tiskovne konference in skušala o tako občutljivi temi javnost seznaniti z dejanskimi podatki, je Radivoj Nardin odgovoril, da so uradno stališče že povedali, in da se bodo s podrobnostmi ukvarjale pristojne službe.
 

Lažne novice prizadele tiste matere, ki jim je otrok res umrl ob rojstvu

Primer torej očitno ni bil tako resen, da bi si kdor koli želel pomagati s skrbno čuvanim arhivom, v katerem jasno piše, če je kdo umrl, če je bil posvojen, ali bil zdrav odpeljan domov. Tisti, ki so posredovali primer v javnost (Marko Markić Ivić), pa arhivskih podatkov nima, nima niti enostavne analize DNK Zorana Djukića in njegove matere in niti fotografije zapestnice ne pokaže.



»Takšne novice so prizadele predvsem tiste matere, ki jim je v preteklosti med porodom res umrl otrok, in so jih takšne informacije spravile ponovno v žalost, hude stiske in dvome. Že zaradi teh mater bi bilo dobro primer temeljito preiskati,« je prepričana ena od medicinskih sester, ki je delala v tej ustanovi in trdi, da bi bil očitan način trgovanja z novorojenčki v Kopru nemogoče izpeljati, saj sam porod in rojstvo otroka nikoli ni bil odvisen in spremljan samo od ene ali dveh oseb.

 Ker v članku, ki obravnava  kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja. Zato je vprašanje, za kakšne vrste kriminalno dejanje pravzaprav naj bi sploh šlo v vsej tej zgodbi.