V teh čudnih časih je treba še bolj kot sicer skrbeti za redno telesno aktivnost in sprostitev. To veliko lažje počnemo, če nam izbrana vadba ustreza in imamo vedno znova pravo motivacijo zanjo. Mnogi prisegajo na vnaprej posnete videe s prikazom vaj izbranih trenerjev ali pa se treningov udeležujejo v živo na zoomu. Takšno obliko rekreacije ponuja tudi Živa Olup. Trenerka z več kot desetletnimi izkušnjami je prepričana, da je redno gibanje enako pomembno kot dihanje.
Vsak od nas je drugačen, vsak ima svoja pričakovanja, psihofizične zmožnosti na splošno in v danem trenutku. Umetnost dobrega inštruktorja je, da ustvari prostor, kjer se stranka dobro počuti, in na pravi način spodbudi potenciale, ki jih človek nosi v sebi.
Pri svojem delu združuje znanje s področja holistične anatomije in funkcionalnega gibanja, izkušnje, intuicijo in srčnost, pojasni: »Vsak od nas je drugačen, vsak ima svoja pričakovanja, psihofizične zmožnosti na splošno in v danem trenutku. Umetnost dobrega inštruktorja je, da ustvari prostor, kjer se stranka dobro počuti, in na pravi način spodbudi potenciale, ki jih človek nosi v sebi.«
Njen največji dosežek je, ko ji ljudje zaupajo, se radi vračajo in po vadbi vedno odidejo domov dobre volje: »Srečna sem, kadar jim lahko s svojim znanjem pomagam, da zaživijo življenje brez bolečin, začnejo ceniti svoje telo in se v svoji koži odlično počutijo.« Na profesionalni poti se ves čas izobražuje; toliko je še stvari, ki jo zanima. Trenutno se izobražuje za predavateljico tečaja
Anatomy Trains in Motion (spoznavanja miofascialnih meridianov) pri švicarskem podjetju
Art of motion.
Kako se poslušati in slišati
»Moje glavno vodilo pri delu je, da pomagam ljudem, jih naučim, kako poslušati in slišati svoje telo, prepoznavati svoje občutke in se v svojem telesu počutiti zares doma. Telo in um naj bi delovala v sozvočju, le tako bomo ohranili psihofizično zdravje,« opredeli poslanstvo svojega Studia Živa na Viču v Ljubljani.
»Srečna sem, kadar ljudje zaživijo življenje brez bolečin in začnejo ceniti svoje telo,« pravi trenerka. FOTO: Urška Košir/Studio Železna
Tam prav tako snema in predvaja vadbe v živo prek zooma; hkrati na svoji spletni strani deli znanje, se spoznava in povezuje s podobno mislečimi ljudmi. V prihodnje načrtuje, da bo še več poučevala in predajala znanje tako svojim strankam kot strokovnemu kadru na področju gibanja.
Od potapljanja do sabljanja
Človeško telo seveda ni ustvarjeno za sedenje, temveč gibanje – slednje je enako pomembno kot dihanje. »Če se želimo dobro počutiti in ohranjati zdravje, je gibanje odločilno. V življenju sem imela priložnost odkrivati mnogo različnih športnih dejavnosti, tako dvoranskih kot tistih v naravi.
Sem zagovornica raznolikosti, multidisciplinarnosti in prilagodljivosti glede na kraj, možnosti in čas oziroma vremenske razmere. Sama sem se ukvarjala tako s skupinskimi kot individualnimi športi – tudi tistimi, ki zahtevajo kanček drznosti in nas popeljejo iz območja udobja,« svoje dosedanje vzorce gibanja razkrije sogovornica.
Med drugim je inštruktorica potapljanja, rada hodi v hribe – še posebno po neoznačenih poteh. Nekaj časa se je navduševala nad jahanjem in preskakovanjem ovir, se učila leteti z letalom, skočila s padalom, v mladosti jo je dolgo spremljal ples, vmes je bila še košarka, preizkusila se je v sabljanju, deskanju na valovih in pridobila dovoljenje za športno streljanje.
Več možnosti za samozdravljenje
Njena vzornica je Karin Gurtner, ustanoviteljica in kreatorka programa
Slings Myofascial Training (miofascialne vadbe). Občuduje njeno predanost, preprostost in človečnost. Med izobraževanjem pri njej se je namreč naučila bolje sprejemati sebe in razumeti druge ljudi – tako na fizičnem kot na psihološkem oziroma mentalnem področju.
Sodelujoče na vadbah prek zooma Živa motivira z izkušnjami in znanjem. FOTO: Piksi Work
Prav miofascialna vadba vključuje vaje, s katerimi v telesu dosežemo pretočnost in več možnosti za samozdravljenje. Poleg gibanja, ki spodbuja kakovost fascije, torej mišične ovojnice, nas namreč uči, da med vadbo hkrati opazujemo svoje občutke, kar imenujemo interocepcija. »Le vsak zase ve, kaj mu v danem trenutku najbolj ustreza, zato je izrednega pomena, da slišite, kaj vam sporoča telo, in se mu naučite slediti,« poudarja Olupova.
Na daljavo v živo
Zdaj, ko so dnevi krajši in hladnejši, druženje v zaprtih prostorih pa je omejeno, priporoča, da se ljudje odločijo za vadbo na daljavo v živo: »Tako imajo neposreden stik z inštruktorjem in večjo motivacijo, da se vadbe udeležijo ob določenem dnevu in uri. Vadbe, ki jih izvajam prek zooma, se iz ure v uro nadgrajujejo; tako imajo vadeči občutek, da napredujejo, kar jih spodbudi, da redno sodelujejo.« Vsak trener ima svoje skrivnosti, kako kar najbolje motivirati udeležence. Sama stavi predvsem na svoje izkušnje in znanje.
Deluje tudi meditativno
Ta rekreacija je kot ustvarjena za praznične zimske dni, saj pomaga pri simboličnem celostnem preporodu, ko se poživimo in hkrati sprostimo. »Pri vadbah, ki zajemajo telo in um, se osredotočamo na gibanje, dih in opazovanje občutkov v telesu. Na neki način delujejo meditativno, saj vmes nimamo časa razmišljati, kaj bomo kuhali, kaj moramo še postoriti, kako je bilo v službi, kaj vse se nam je zgodilo.
Pri miofascialni vadbi izvajamo kontrastne sekvence, ki vsebujejo dinamično, ritmično kot tudi počasno gibanje ter topeče in mehčalne položaje, ki jih zadržujemo dlje časa. Takšno je tudi življenje – enkrat bolj poskočno, energično, drugič bolj umirjeno, introvertirano.«
Pri večini vibracije tibetanskih posod vzbudijo občutke umirjenosti in sproščenosti. Se mi je pa nekoč zgodilo, da je gospa po vadbi in sproščanju s posodami dejala, da se počuti, kot da bi bila opita. Ali je to dobro ali slabo, je spet stvar posameznika in njegovega zaznavanja. Moj namen je, da stranka studio zapusti sproščena, lahkotnejša, nasmejana in zadovoljna.
Zvočna kopel – kot bi bila opita
Po vadbi pogosto sledi še sproščanje s tibetanskimi posodami, imenovanimi tudi
singing ali
healing bowls, torej pojoče ali zdravilne posode. »Zadnjih pet minut druženja v studiu je namreč namenjenih vpijanju doživetega, sprostitvi, umiritvi ter opazovanju občutkov in sprememb v telesu, ki so se zgodile med vadbo. Vibracije vplivajo na vsako celico v našem telesu.
Z zvočno kopeljo stimuliramo vagusni živec, ki aktivira parasimpatični živčni sistem, kar zmanjšuje naše nevrofiziološke izkušnje stresa in pripomore k sproščenosti telesa in duha,« pojasni inštruktorica in doda: »Seveda ni vse primerno za vsakogar. Pri večini vibracije tibetanskih posod vzbudijo občutke umirjenosti in sproščenosti.
Se mi je pa nekoč zgodilo, da je gospa po vadbi in sproščanju s posodami dejala, da se počuti, kot da bi bila opita. Ali je to dobro ali slabo, je spet stvar posameznika in njegovega zaznavanja. Moj namen je, da stranka studio zapusti sproščena, lahkotnejša, nasmejana in zadovoljna.«
Komentarji