Zaščita pravic večine, ne manjšine

Pišem na dan, ko je Rusija začela invazijo na Ukrajino. Gre za še eno, morda največjo konkretizacijo občutkov o koncu obdobja, v katerem je dominiral t. i. zahodni demokratični svet. Kitajska se počasi spušča v nizki štart za podoben tek na dolge proge. Konec je sanj o širjenju demokracije, bolje rečeno, zahodnega načina življenja. Zdi se, da bomo lahko zadovoljni, če se »zahodnemu imperiju« uspe obdržati v sedanjem obsegu. A grožnje, mogoče še večje, prihajajo tudi od znotraj. Izvorna težava je, da je zvodenela večina vrednot, na katerih je slonela zahodna demokracija. Bolje rečeno – vrednote, v katere smo verjeli in jih živeli, počasi, a zanesljivo drsijo na raven družbene dekoracije. Iz tega se kotijo vse druge težave.

Vedno hujša notranja težava je, da demokratične ureditve ne prenesejo več testa realnosti. Putin je v trenutku razpočil mehurček iluzije, da smo varno ločeni od preostalega sveta. Končuje se udobje ohranjanja miru in ravnotežja z izvažanjem naših težav. Drugi so se naveličali trpeti namesto nas. Z izgubo zahodne vojaške in strateške prevlade so nehali ubogati ali pa so raje začeli ubogati druge. Za vpogled v notranje težave se iz Ukrajine preselimo na drug konec sveta – v Kanado. Predlagam preprost preizkus: odgovorite si na vprašanje, ali podpirate početje kanadskih tovornjakarjev.

Če ste odgovorili pritrdilno, bi bilo prav, da se zavedate, da s tem zagovarjate rušenje enega od stebrov, na katerih slonijo demokratične ureditve. Kar ne pomeni, da nimate pravice do takega razmišljanja, ali celo, da nimate prav. Vendar ta svet deluje tako, da imata vsaka misel in dejanje svoje posledice. Zato je nelogično v isti sapi zagovarjati demokracijo in ravnanje (!) kanadskih tovornjakarjev. Treba se je odločiti, oboje ne gre. Kanadska vlada je ob izraziti večinski podpori državljanov zmogla sprejeti in izvesti tako odločitev. Vprašajmo se, koliko držav je sploh še tega sposobnih. Je naša med njimi? Prepričan sem, da bodo trenutne sankcije proti tovornjakarjem sčasoma omilili ali celo preklicali. Morda ni s tem nič narobe. Bo pa to še eno jasno sporočilo, da se ti v demokraciji ne more zgoditi kaj hudega, pa če počneš kar koli. In takih sporočil je vedno več. Morda tudi s tem ni nič narobe. Ima pa posledice.

Tovornjakarji imajo vso pravico, da se ne strinjajo z ničimer. Na živce jim gredo lahko ukrepi, vlada in sodržavljani, ki jim kot ovce sledijo. Lahko bentijo čez cene goriva, tudi proti temu, da se jim mrčes lepi na stekla. Imajo vso pravico, da organizirajo mirne proteste. Kar ne pomeni nujno, da na protestih ostanejo mirni. Lahko se jezijo, tudi vpijejo in grdo gledajo. Ker niso v Singapurju, celo s prezirom pljunejo po tleh. Dokler vsaj za silo ostanejo v okviru pravil, ki jih za proteste določa zakonodaja. S pojavom družbenih omrežij so jim odprte poti, da iščejo podpornike in s tem večajo svoj vpliv in pritisk. V tem je tudi poanta protestov. Gre za iskanje pozornosti in poskus pridobivanja zadostne podpore za ponovni družbeni razmislek in morebitne spremembe. Zato jih zrela demokracija ne le tolerira, ampak celo ureja.

Podobno ima vsak pravico, da se strinja s protestniki, jih podpira in išče somišljenike. Lahko nadgradi udobno pritiskanje všečkov in se usede na prvo letalo za v Kanado. Svojim junakom osebno stisne roko ali pokloni objem spodbude. Dokler ostajamo na ravni čustvovanja in razmišljanja, je vsakomur dovoljeno vse. Neomejena svoboda se konča pri ravnanju. Zagotovo pa se konča pri nasilju. In to, kar počnejo kanadski tovornjakarji, je nasilje! Ne gre samo za kršitve zakonov, gre za evidenten teror manjšine nad večino. Z blokado cest onemogočajo prosto gibanje. Onemogočene so dostave osnovnih življenjskih potrebščin. Sodržavljani ne morejo v službe, s čimer se jim preprečuje možnost služenja denarja. Skratka – z nasiljem tovornjakarjev so kratene temeljne (!) pravice večine državljanov. Približno 80 odstotkov jih je izrecno izrazilo nasprotovanje početju tovornjakarjev. In kar precej sem prepričan, da večina od preostalih 20 odstotkov ne živi v Ottawi.

Zašli smo tako daleč, da težava ni več zaščita pravic takih ali drugačnih manjšin. Demokratične države vedno težje branijo pravice večine pred notranjim individualističnim razkrojem ter anarhističnimi in nasilnimi združbami. Predvsem pa postajamo nemočni proti tistim, ki zlorabljajo zaupanje ljudi in jih spodbujajo v nerazumne akcije. V Ukrajini se je razkril razlog, zakaj je bila med epidemijo Rusija glavni generator dezinformacij. Demokracija sloni na zaupanju in sodelovanju. Putinu je z lažmi uspelo zamajati oboje. Ker ju ne potrebuje – nasprotno, v napoto sta mu. V totalitarizmu ju zamenjata strah in uboganje.

Zahodni svet čaka zahtevna razprava, ali gre za sistemsko napako demokracije, da ne premore učinkovitih zaščitnih sredstev, ali jih samo ne zna (upa?) uporabljati. Dokler ne bo tega odgovora in temu ustreznih sprememb, bodo v svetovni igri »zemljokrast« vedno bolj drugi risali črte po svojih željah.