Zadnje noči v objemu džihadistov

Nejasna prihodnost tujcev, ki so se borili za Islamsko državo, najbrž najmočnejšo teroristično organizacijo v (sodobni) zgodovini, povzroča sive lase oblastem v njihovih domovinah. Njihove zgodbe so aktualne zlasti zaradi napovedi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da jih bo več kot 800, ki so jih ujeli v Siriji, spustil, če jih ne bo hotel nihče prevzeti, in zaradi neskesane najstniške neveste džihada Shamime Begum iz Velike Britanije, ki se hoče iz Sirije vrniti domov.



Največ tujcev se je menda šlo borit za IS iz Rusije. Na pretež­no muslimanskih predelih Kavkaza, s Čečenijo na čelu, je po številnih spopadih in vojnah v preteklosti seveda ostalo več kot dovolj radikalcev, ki so priprav­ljeni za ideologijo dati življenje, če je treba. Vendar jih je več tisoč na bojišča Bližnjega vzhoda odšlo tudi iz zahodnih držav, iz Evropske unije največ iz Francije, Nemčije in za zdaj še članice Velike Britanije.

Kam bi del?

Koliko tujcev se je dejansko borilo za IS, ni jasno, ocene segajo vse do fantastične številke 40.000, kar je takole na oko šestkrat več vojaško izurjenih mož, kot jih premore slovenska vojska. Iz evropskih držav je na območje kalifata, za katerega je dele Iraka in Sirije pod njihovim nadzorom razglasil vodja IS Abu Bakr al Bagdadi, menda šlo tudi več kot 500 žensk. Radikalizirane in zaslepljene so predvsem najstnice, vendar tudi zrele ženske – poimenovali so jih neveste džihada –, šle v obljubljeno deželo, kjer pa jih je pričakalo vse prej kot med in mleko.



Najnovejši pospešek zgodbi tujih borcev IS sta dala dva dogodka. Prvi je bil nedavni tvit ameriškega predsednika Donalda Trumpa: »Združene države pozivajo Britanijo, Francijo, Nemčijo in druge evropske zaveznice, naj prevzamejo več kot 800 bojevnikov IS, ki smo jih zajeli v Siriji, in jih postavijo pred sodišča. Kalifat je pred padcem. Alternativa ni dobra, saj jih bomo drugače izpustili. ZDA nočejo, da bi ti borci IS pronicali v Evropo, kamor bodo po pričakovanjih šli.«



Ker je Trump izredno nepredvidljiv politik, pri katerem ni nikoli povsem jasno, kaj so resne napovedi, kaj pa pozabi prej, kot odpošlje svoja tviteraška sporočila svetu, so se v evropskih prestolnicah odzvali previdno. Očitno pa je, da sta vsaj Nemčija in Francija pripravljeni sprejeti svoje v džihadi­ste preobražene državljane; prva sicer napoveduje, da si bo najprej priskrbela tako trdne dokaze o tem, kaj so počeli narobe, da jih bo lahko takoj po prihodu spravila pred sodišče.

Ali je med osemstoterico kakšen Slovenec, ni znano. Ne bi pa smelo biti posebno presenečenje, če bi bil. Že v času pred vzponom IS se je namreč nekaj fantov, ki so se spreobrnili v islam, šlo borit v Sirijo; eden od njih je tam umrl, drugega, Roka Žavbija, so zaradi novačenja novih borcev zaprli v Italiji. Kako uspešne so slovenske oblasti pri nadzoru tovrstnih aktivnosti, priča to, da je Žavbi v Sloveniji mirno delal v halal mesnici in o njegovih nekdanjih dejavnostih slovenski varnostni organi do trenutka, ko so dobili obvestilo iz zahodne sosede, niso vedeli nič. Italijani so ga sicer lani poleti po prestani kazni spustili in deportirali v Slovenijo.

Neveste džihada

Druga zgodba, ki je dala pospešek dogajanju okrog vprašanj, kaj storiti s pripadniki IS iz evropskih držav, ki so po propadu samooklicanega kalifata ostali na čistini, je primer Britanke Shamime Begum. Leta 2015 je, stara 15 let, pobeg­nila v Sirijo, kjer se je kmalu poročila z islamistom nizozemskega rodu Yagom Riedijkom. Zdaj jo je britanski časopis The Times našel v begunskem taborišču na vzhodu Sirije. Po smrti dveh otrok je pred nekaj dnevi rodila tretjega in bi se rada vrnila domov.

Ker je več kot očitno, da zdaj 19-let­­na Begum ne obžaluje ničesar in se ji zdijo teroristični napadi na Zahodu – kot je bil samomorilski napad v Manchestru leta 2017, v katerem je umrlo 22 ljudi – pravično maščevanje za zračne napade na Islamsko državo, ji je britansko notranje ministrstvo ta teden odvzelo državljanstvo. To so storili, ker naj bi Begum lahko dobila državljanstvo Bangladeša, od koder so njeni starši. Vendar odvetnik družine pravi, da dekle sploh nikoli ni bilo v Bangladešu, zato se bodo na odločitev najbrž pritožili, saj normalne države ne morejo ustvarjati apatridov, ljudi brez državljanstva.

Zadeva sicer še ni končana. Več možnosti za vrnitev kot s pritožbo na odvzem državljanstva ima zaradi komaj rojenega otroka. Ta je po očetu Nizozemec, a ga oče, če je še živ – menda je, saj se je domnevno predal Sirskim demokratičnim silam, ki jih sestavljajo predvsem Kurdi –, prav tako ne bo zlahka odpeljal iz Sirije v deželo polderjev. Na Nizozemskem so ga lani v odsotnosti obtožili sodelovanja s teroristi, za kar mu grozi šest let zapora. Zato bi bilo mogoče, da bi sinu Shamime Begum dovolili priti v Veliko Britanijo, s tem pa bi tudi mati dobila vsaj dovoljenje za bivanje. Tako vsaj pravijo nekateri pravni strokovnjaki; policija sicer napoveduje, da bodo, če se bo prikazala na meji, temeljito preiskali, kaj je nevesta džihada počela v tujini. Če bodo zbrali dovolj dokazov za sodni pregon, ga bodo prav gotovo sprožili.



Shamima Begum Velike Britanije ni zapustila sama. Februarja 2015 je šla iz države v družbi sošolk z londonske srednje šole Amire Abase in Kadize Sultane. Dekleta so si polet iz Londona v Istanbul plačala z zlatnino, ki so jo nakradla doma. Sošolki sta imeli še manj sreče. Sultana se je domnevno poročila z borcem IS iz ene od zahodnih držav s somalskimi koreninami. Ta naj bi bil umrl v bojih, sama pa je menda umrla maja 2016 v ruskem letalskem napadu. O Abasi je znano le to, da se je poročila z nekim prav tako najstniškim avstralskim džihadistom, ki pa je tudi umrl že pred precej časa v zavezniških letalskih napadih.

Bizarne zgodbe

Neveste džihada seveda še zdaleč niso samo dekleta s koreninami v strogo muslimanskih državah. Na primer Samra Kešinović in Sabina Selimović sta bili dekleti iz Avstrije. Sicer z bošnjaškimi koreninami – njuni družini sta v Avstrijo pobeg­nili v času balkanskih vojn v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja –, vendar je bosanski islam, če ni sploh popolnoma sekularen, ideološko neprimerljiv z učenjem te vere v večini drugih delov sveta.



Najstnici, rojeni v letih 1997 in 1999, sta se radikalizirali prek internetne propagande IS in z obiskovanjem džamije na Dunaju. Spomladi 2014 sta pobegnili v Turčijo in čez njeno takrat zelo porozno južno mejo stopili na ozem­lje Sirije pod nadzorom džihadistov. Šokiranim domačim sta pustili samo sporočilo, naj ju ne iščejo, ker bosta »služili Alahu in zanj umrli«.

Ni povsem jasno, kaj se je z njima zgodilo, je pa jasno, da sta hitro dosegli cilj, da bosta umrli. Neka Tunizijka, ki je pobegnila iz krempljev IS, je povedala, da so ju v Siriji zlorabljali kot spolni sužnji za nove borce IS. Mlajša Sabina je menda umrla že septembra 2014 med boji v Siriji. Slabo leto in pol starejšo Samro je doletela še hujša usoda. Ko je konec leta 2014 hotela pobegniti iz spolnega suženjstva, so jo džihadisti menda prestregli in v neki hiši v bližini svoje prestolnice Rake s kladivom pretepli do smrti.

Zelo travmatično izkušnjo, ki pa jo je v nasprotju z avstrijskima Bošnjakinjama vsaj preživela, ima za seboj Nemka Derya O, kakor so jo poimenovali za medije. Ženska s turškimi koreninami je bila menda problematična že od mladih nog, bila je tudi dekle vodje ene od nemških vej motorističnega kluba Hells Angels. Že med zvezo z motoristom pa je po internetu začela prijateljevati z nemškim spreobrnjencem v islam Mariom Sciannimanicom, ki se je na strani IS boril v Siriji. Po dveh mesecih virtualnega znanstva sta se dogovorila za poroko. Derya je pustila svojega motorista in po običajni poti za tiste, ki so se hoteli pridružiti džihadistom, legalno odpotovala v Turčijo, od tam pa čez mejo ilegalno, vendar ne da bi jo kdo oviral, v Sirijo.



Prvo noč s Sciannimanicom je preživela v na moč neromantičnem okolju, nekdanji mučilnici IS, kjer so s stropa visele verige za priklepanje žrtev, na stenah pa so bili še vedno madeži krvi. Leta 2015, po rojstvu sina, sta se z možem preselila v Irak, a sta se zaradi nenehnih prepirov razšla. Derya se je poročila z nekim belgijskim džihadistom, ki pa so ga že čez dva meseca ubili z brezpilotnim letalom. Čez nekaj časa sta spet zaživela skupaj s Sciannimanicom, vendar so ga soborci obtožili, da vohuni za njimi. Sodili so mu na hitrem procesu in ga takoj usmrtili.

Derya, ki po lastnih besedah že tako ni sprejemala interpretacije islama v izvedbi Islamske države, se je odločila za pobeg. S pomočjo tihotapcev z ljudmi se je vrnila v Turčijo, tam pa so jo zaprli in jo poleti 2017 izročili Nemčiji. Zdaj je v preiskovalnem priporu, vendar ne s posebno strogim režimom, saj mora skrbeti za majhnega sina.